Ključ za bogatejše in bolj kakovostno življenje je čustvovanje. Da pa bi lahko čustvovali, potrebujemo ob sebi človeka, s katerim smo si blizu in s katerim si čustva izmenjujemo.
Bolj ko se mi odzivamo na ljudi okoli sebe, bolj ti ob nas odzvanjajo. Več ko čutimo, več ljudi imamo ob sebi. Bolj ko ubesedujemo svoja čutenja, bolj pristni smo lahko. Naš živčni sistem je zgrajen tako, da se s svoji odzivanjem povezujemo z živčnim sistemom drugega. Tako se drugi povezujejo z našimi zgodbami in mi se povezujemo z zgodbami drugega. To pomeni, da se začutimo, da včasih brez besed lahko čutimo, kaj čuti drugi. To pa je pravzaprav sposobnost, ki jo imamo ljudje.
Pa vendar nemalokrat slišimo odzive ljudi na čustvovanje drugega, kot so: »Ti si pa tako občutljiva!« ali: »Skrij svoja čustva, lažje ti bo v življenju!« ali: »Ne pokaži svojih pravih čustev, ne pokaži prizadetosti, jeze, žalosti, solza… Pojdi pokončno skozi življenje, naj te nič ne zlomi!«.
Dostikrat se zdi, da družba zahteva trde, nedostopne ljudi, takšne, ki jih nič ne zruši…, ki so visoko produktivni, zmagovalci in prvi na trgu, kjer šteje le to, kaj si človek navzven ustvari in ima. Družba si želi ljudi, podobne robotom, ali pa ljudi, ki si vsak dan sproti nadenejo maske. Ljudje se temu podredijo, ker se to od njih pričakuje in ker se bojijo, da ne bi ugajali, da bi bili prezrti, nesprejeti ali pa izločeni.
KLJUB ZAVEDANJU, DA JE IZRAŽANJE ČUSTEV ZDRAVO IN DA VPLIVA NA NAŠE PSIHOFIZIČNO ZDRAVJE, NAM PRAV ČUSTVA VELIKOKRAT PREDSTAVLJAJO NAJVEČJO TEŽAVO
Zelo dobro se zavedamo, da je na primer jezo dobro izraziti, ko pa je nekdo jezen na nas, postane to težava. Pomembno se je zavedati, da težava ni v jezi drugega, temveč v naših občutjih ob jezi drugega. Morda to v nas sproži dodatno jezo. Če se ob tem poglobimo vase, morda zaznamo strah pred tem, da ne bi bili sprejeti, morda nas zaboli ob misli, da bomo izgubili občutek popolne sprejetosti, nas morda zaboli občutek, da nas ta oseba ne sprejema več, podvomimo, ali tej osebi še pomenimo nekaj posebnega … Težko je zdržati lastna čutenja in prav je, da si to priznamo. Težko je zdržati z občutki prezrtosti, neslišanosti, zamenjanosti, zapuščenosti in pozabljenosti. Najtežje pa je to doživljati ob ljubljeni osebi, ko te v resnici nekdo, ki ga imaš rad, fizično ali čustveno zapusti, prezre in pozabi. Gre za najtežja občutja, ki zahtevajo dolgotrajen proces žalovanja, obžalovanja in nekoč morda odpuščanja. In ravno v teh kritičnih trenutkih je pomembno, kako se človek zmore ali zna odzivati na ta težka občutja. Dolgotrajna preplavljenost z negativnimi čutenji vodi v zagrenjenost, obup, negativizem, posledično pa v pripisovanje teh čustev drugim ljudem, torej pomeni projekcijo. Človek tako izgubi priložnost za stik s seboj.
Pomembno je zavedanje, ali človek boleča čustva že dalj časa nosi v sebi, morda že od otroštva, kar dostikrat pomeni, da je izgubil stik s pozitivnimi čutenji. Tak človek je dolgotrajno žalosten, lahko čuti izrazit sram, je vsesplošno prestrašen ali pa omenjenih čustev sploh ne čuti – ga ni nikoli strah, se sramoti, ker ne čuti sramu. Lahko je tudi vedno »vesel« in prepričan, da je dobra volja ljudi odvisna od njega.
ČUSTVOVANJE V PARTNERSKEM ODNOSU ZAHTEVA POSEBNO DINAMIKO
Raziskovalci (Gottman, Levenson, Driver) so se z vzroki partnerskih razhodov veliko ukvarjali. Ugotovili so, da pri parih obstajata dve kritični točki za njihov razhod.
Prva kritična točka se pojavi po petih letih skupne zveze, druga pa po šestnajstih letih.
Prva predstavlja obrambni mehanizem »napad-obramba« druga pa »čustveni odklop«.
Obstajata torej dve vrsti nefunkcionalnega modela zakonske komunikacije: napad-obramba in čustveni odmik.
Model »napad-obramba« kaže na prisotnost jeze, borbe, tam je še nekaj čustvene živosti in zato večja verjetnost, da se zveza ohrani. Model čustvenega odmika pa kaže na prisotnost obupa, brezvoljnosti, nemoči, in ravno zato trud za ohranitev zveze dostikrat ni več mogoč.
V praksi se je pokazalo, da ravno drobni, dragoceni trenutki, ki jih partnerja doživljata v vsakodnevnem odnosu, močno vplivajo na kasnejši čas, ko ne gre vse tako, kot bi si želeli, in se pojavi zakonska kriza. To je zlasti pomembo takrat, ko se eden ali oba zakonca sprašujeta, ali naj v zvezi vztrajata ali ne. Takrat so odločilne ravno vezi, ki so posledica graditve odnosa v času, ko jima je bilo lepo. Zdrava navezanost se izgrajuje skozi spoznavanje, intimnost, deljenje čustev, skupnih aktivnosti.
V partnerstvu so bolj pomembne male, vsakodnevne stvari, ki jih doživljamo drug ob drugem: ob dogovarjanju, skupnem kosilu, spremljanju otrok, skupni kavi, smehu, premagovanju vsakodnevnih ovir... Gre za trenutke, ko se moramo povezati in sodelovati v stvareh, ki so nam pomembne in za katere se vsak dan sproti odločimo. In takrat so prisotna čustva, ki so močna in najbolj povezovalna.
Naj se zgodi karkoli, naj bodo čustva še tako boleča in vztrajna, močna in na videz pogubna, verjeti moramo, da s tem ni konec našega življenja ter da smo se le znašli na nekem delu naše poti. Ta pa nam daje priložnost za potovanje navznoter, za vztrajnost in za veliko mero sočutja do sebe, ko spet začenjamo verjeti vase, v to, da smo vredni ljubezni, spoštovanja, zaupanja in sprejemanja.
Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale
- Preberite si še: 5 čustev, ki vplivajo na naše organe
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
