Marsikdo skuša učinkovati sproščeno in dajati vtis, da ne pozna zadrege ter da takoj najde stik z vsakim človekom. V tem izobilju nasmehov, modnega objemanja in navidezne prisrčnosti se pogosto skrivata hlad ter pomanjkanje občutenja sebe in drugih.
Igrati vlogo tistega, ki vedno zna ustvarjati prijetno vzdušje, je lažje, kot biti naravni in odprti, obenem pa pozorni na resnico v sebi in drugem.
Nekateri pa imajo vnaprej pripravljen scenarij in vse potrebne (igrane) občutke: vsi so mi všeč, vsi so simpatični, vsem sem všeč, vse, kar se dogaja, je zanimivo, čudovito, vznemirljivo, vse tudi obvladujem in vse je navdušujoče: skratka, sijajna veselica od jutra do večera. (Mimogrede: podobno doživljanje omogočajo tudi droge in ni čudno, da so danes tako razširjene.)
Gotovo, vzhičen človek je prijetnejši od zagrenjenega mračnjaka, pred katerim ne ostane živa nobena prijetnost. Zdi se, da nam vliva energijo in da bi bil svet bolj pisan in vznemirljiv, ko bi vsi to počeli. Toda postavlja se vprašanje: kaj se dogaja v njem, če to počne cele dneve in cela leta? In kaj se dogaja z nami, če slučajno živimo ob takem partnerju ali prijatelju leta in leta?
Očarljivi igralci ne dopuščajo tišine in tudi ne poglobitve čutenja in stika. Ne dajo vam časa, ne dajo vam dovoljenja, da bi čutili, kaj je v vas, morate se pridružiti veseloigri. Če se boste upirali, boste ožigosani za čudake, dolgočasneže, važiče in tečnobe, počutili se boste brezbarvne in napačne. Zdelo se bo, da ne znate živeti in uživati, kajti oni so mojstri … vi pa se nočete ničesar naučiti in boste vedno na repu vsega imenitnega.
Življenjska moč pa se izraža tudi v tem, koliko znamo ohranjati občutek za realnost, ko se okrog nas vrtijo podobni filmi. Družaben in prisrčen človek ostaja zvest svoji naravi, sposoben samotnih trenutkov in stikov, čistega veselja in pristnega navdušenja, žalovanja in prazničnosti.
Klovni pa so imeli že od nekdaj vlogo, da da preživijo življenje pod svojo masko z narisanim nasmehom. (Pravi poklicni in pristni klovni so vsega spoštovanja vredni, da ne bo nesporazumov...).
Prilagajanje življenjskim klovnom pa je v velikem nasprotju z občutki, ki bi jih narekovalo naše samospoštovanje. Samospoštovanje se začne s tem, da spoštujem svoje občutke in da jih sploh opazim …. Kadar hlinimo prisrčnost, samo poglabljamo osamljenost. Veselje med ljudmi zahteva svoj čas in nego bližine. Kadar kdo hoče izsiliti takojšnjo sproščenost in razposajenost, se lahko upravičeno vprašamo, zakaj prehiteva naravni ritem usklajevanja, zakaj ne prenese občutenja trenutne razdalje in še ne ustvarjenega razumevanja?
Zakaj se mu tako mudi, zakaj nam ne daje časa, da bi soodločali o odnosu?
Vprašanje je upravičeno, ker tako siljenje ovira porajanje pristnega občutenja, s katerim se resnično dotaknemo drug drugega.
Samo v postopnem bližanju smo lahko pristni v svojem odzivanju. Kadar gre vse pospešeno, se ne moremo ustavljati ob vsem, kar nam sporoča telo.
Sodobni klovni so žalostni, otopeli otroci današnjega časa. Težko jih je objeti, ker ne živijo v svojem telesu. Podarimo jim pogled, ki privre iz srca, morda se jih dotakne.
- Poglejte si še: Alenka Rebula: Kdo smo, odkrijemo šele v odnosih
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
