Več stoletij so ženske doživljale vzgojo, ki je poveličevala nekatere lastnosti, ki uničujejo samospoštovanje, notranjo svobodo in pristnost. Danes imamo možnost, da se tega osvobajamo, a ne gre nam prav zlahka od rok …
Včasih je pametno, da pogledamo nazaj v preteklost, ker tako bolje razumemo korenine naše skupne nesvobode.
V zelo popularni knjigi Mentalna manjvrednost ženske ki so jo v nemškem svetu po prvi izdaji leta 1900 ponatiskovali iz leta v leto (avtor je bil psihiater P.J. Moebius, 1853 – 1907), je bila ženska opisana kot bitje s šibkim živčnim sistemom, skromno inteligenco in nezanesljivim moralnim čutom. Avtor je navajal kot objektivno dejstvo, da je ženska očitno nesposobna za ustvarjanje velikih del v umetnosti in znanosti ter povsem neprimerna za javno delovanje in odgovornosti.
S primernim vodstvom in v varnem zavetju doma pa je bilo mogoče upati, da bo znala postati žena in mati, a to je bilo odvisno predvsem od moža: ta bi moral biti kos njeni muhasti naravi, bolehnemu telesu, notranjemu neredu in manjvrednemu umu. Tovrstne literature ne manjka niti v naslednjih letih, predvsem, pa se je ta odnos do ženske zajedel v korenine naše kulture. Še danes pogosto in skrito deluje v čustvovanju tako moških kot v žensk.
Omenjena literatura tudi opisuje vrline, ki lahko osmislijo bedno žensko naravo. To bodo seveda lastnosti, ki žensko uredijo in disciplinirajo v njenih neljubih in močnih slabih nagnjenjih: zato naj goji samozatajevanje, spodobnost in skromnost in naj vedno daje prednost drugim, kajti njena narava jo sili v egoizem in ukvarjanje s seboj. Obvladuje naj svojo jezičnost tako, da se uči molčati, zadržuje naj jezo pred žalitvami in ponižanji in se s tem nauči krotiti pretirano občutljivost in muhasto čustvenost, zatre naj vsak vzgib nejevolje in goji poslušnost. Uči naj se varčnosti in naj ohranja moževo imetje, saj je po naravi zapravljiva. Svojih spolnih želja naj nima, kajti če bi jim sledila, bi jo prirojena čutnost zavedla, naj pa bo vedno pripravljena ljubeče ustreči svojemu možu in rojevati zdrave otroke.
Ta kratek seznam dobro prikaže, da so naštete ženske vrline usmerjene v zatiranje prirojene napačnosti ženske narave. Šele ko ženska zatre svojo naravno razpuščenost, lahko postane ljubka, krepostna in delavna. Njena divja in obenem otročja narava je potrebna krepke, odločne moške roke, da se uresniči, potrebno jo je primerno zaposliti in nenehno nadzorovati, da ne zaide.
Zanimivo je razmišljati, kako zelo se je moral tudi moški počutiti samega v takem partnerstvu, saj ni mogel računati na ženo kot sopotnico, s katero bi lahko delil svoje življenjske stiske in svoja čustva, svoje doživljanje življenja in svoja iskanja.
Zatiranje in podcenjevanje žensk deluje kot globalno razčlovečenje: kot uničenje ženskega samospoštovanja, kot uničenje moške človečnosti, kot uničenje zdrave, ljubeče družine. V nasprotju z danes opevano preteklostjo velja omeniti, da tople bližine v družinah ni bilo, ker ni bilo pristne zaupnosti med zakoncema. Preveč sta bila oba osamljena vsak v svoji prisilni vlogi, nista se mogla razkriti drug pred drugim. Zakon je bil v bistvu navidezna skupnost brez iskrenih besed in brez pristnega pretoka čustev. Le redkim je uspelo zaživeti drugače, iz srca, iz resnice, iz intimne povezanosti dveh enakovrednih osebnosti.
Poglejmo vase, ali nismo morda še delno okuženi od te dvojne samote. Ženske in moški še prepogosto živijo vsak na svojem bregu.
Ustvarjajmo pristno, toplo odprtost, ki nas povezuje in osvobaja, namesto da se pustimo zatirati od hladnih vrlin, ki nas ločujejo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
