Prilagajanje v partnerskem odnosu: DA ali NE?

Znanstveniki s področja odnosov se veliko posvečajo vprašanju, kaj naredi partnersko zvezo trajno in kateri dejavniki vplivajo na dolgotrajnost odnosa.

Prilagajanje v partnerskem odnosu: DA ali NE? (foto: unsplash) unsplash
21. 1. 2019

Vprašanje je enako zanimivo tudi parom, saj se slej ko prej srečajo z vprašanjem, kako negovati in utrditi srečno, izpolnjujočo in dolgotrajno zvezo. Če vprašamo naše babice in dedke, ki so že res dolgo časa skupaj, brez izjeme radi odgovorijo: »Znali smo potrpeti, tega današnje mlajše generacije ne znajo več, zato so ločitve tako v porastu«. Tudi danes je marsikdo mnenja, da je v zakonu ali partnerstvu potrebno potrpeti in se prilagoditi, če želimo ostati dolgo skupaj.

Kljub temu, da so naše babice in dedki doživeli častitljivih 50 ali 60 (ali celo več) let skupnega bivanja in da v odnosu zagovarjajo potrpeti in prilagoditi se, v meni to povzroči veliko mero nemira. 

OB PRILAGAJANJU V ODNOSU IZGUBLJAMO SAMI SEBE

Razmišljati v smeri »prilagoditi se« v partnerskem odnosu se mi zdi pravzaprav skrajno nevarno, če že ne škodljivo. In to iz enega samega vzroka: če se prilagodimo in potrpimo, potem izgubljamo sami sebe. Partnerski odnos je rast dveh posameznikov. V tej dvojini naj bi si partnerja pomagala v tej rasti, ravno to je namen vztrajanja. Verjamem tudi, če bi bil smisel partnerskega odnosa v prilagajanju, da bi nam potem bilo verjetno res lažje živeti sami.

Torej, če potrpimo in se v partnerstvu prilagajamo, izgubljamo del sebe, za kaj takega pa je naše življenje predragoceno. Naše notranjosti ne izgrajuje le partnerstvo. Človek se lahko razvija na veliko načinov in na različnih področjih. Ostala pomembna področja, poleg partnerstva, so tudi starševstvo, službeni odnosi ter poslanstvo, prijateljstvo, hobiji, interesne dejavnosti in še kaj. Vsa področja v življenju je zelo koristno razvijati. In če se na katerem omenjenem področju čutimo neizpolnjeni, ker to partnerju ni v všeč ali ker ne pridemo na vrsto, ker ni možnosti ali bo zaradi tega nekdo oškodovan, potem se bodo slej ko prej vzbudili občutki, kot so: jeza, krivda, žalost, strah in še kaj. Poleg tega menim, da bo ob ne-razvijanju sebe ostala praznina na mestu neizpolnjenega dela, ki je bil izpuščen, zamujen ali pa zanemarjen. Nehote se lahko zgodi, da bomo za to krivili partnerja.

Seveda sledenje sebi in gradnja lastnega prostora v odnosu, ni vedno preprosta stvar. Gre za prepoznavanje lastnih potreb in usklajevanje skupnih potreb ob tem, da se prav nobenih potreb ne prezre. Za potrebe mora skrbeti vsak sam. Najprej tako, da jih prepozna, začuti in izživi. In najlepše je, če jih lahko izživi ob drugem. Ravno zato je dolgotrajnost odnosa tako globoka in se je ne da kar tako pretrgati. Par gre skozi različna obdobja življenja in različne preizkušnje in ob vsem tem partnerja ohranita odnos. To je odnos, ki je zdržal, četudi prežet z bolečino in preizkušnjami, vendar vedno tudi z upanjem in vero v to, da se ob tem splača biti ob nekom in vztrajati ter da je dragocen zato, ker je njuna ljubezen tako močna.

NAMESTO PRILAGAJANJA: NENEHNA IN NESKONČNA KOMUNIKACIJA, POGOVARJANJE, DOGOVARJANJE IN SOUSTVARJANJE

Ne verjamem torej v prilagajanje v partnerskem odnosu. Verjamem pa v nenehno in neskončno komunikacijo, pogovarjanje, dogovarjanje, soustvarjanje…Vse to z veliko mero vztrajnosti in toliko časa, dokler oba nista pomirjena s perečo tematiko, ki se trenutno odpira. To včasih lahko traja dalj časa, ker določene teme enostavno odprejo več nemira. Namesto, da stvar vidita kot problem, v katerem se zatakneta vedno znova, je to lahko priložnost, da ta trdi oreh tolčeta toliko časa, dokler se ne vda pod trdoto lastne lupine. Takrat kar naenkrat to ne bo več težava, ampak lastnost para, ki ju sicer spremlja, vendar nima več moči nad njima.

Pravzaprav se je prilagajati in potrpeti dosti lažje, kot slediti sebi in se prepoznavati v svojih željah, potrebah, mejah. Izgraditi svoj lastni prostor ob drugem je ključni izziv, ki se ob tem odpira in je v smislu dolgoročnosti odnosa tudi neizogibno. Partnerstvo je rast: skupna rast in rast vsakega posebej. Skupna rast, kjer vsak doprinese svojo edinstvenost v odnos, kjer je vsakemu dovoljeno izživeti vsa čustva, predvsem tista, ki jih do sedaj ni smel, zmogel ali celo prepoznal. Ko se ustvari med partnerjema toliko varen prostor, da lahko vse postane izgovorjeno in ni nič nedovoljeno, potem prostora za prilagajanje sploh več ne bo.

Človek, ki se lahko v polnosti razvija, je srečen človek. In le srečen človek ima lahko srečno partnerstvo.

Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije, Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri