Odnosi: Nikoli si ne smemo privoščiti izgube samega sebe

Kako daleč lahko gremo v odnosih s kompromisi glede naših vrednot z namenom, da bi ohranili razmerje? Do katere mere lahko zatremo samega sebe z željo, da ne bi izgubili partnerja? 

Odnosi: Nikoli si ne smemo privoščiti izgube samega sebe (foto: un) un
3. 11. 2018

Koliko sebe naj žrtvujemo, da ne bi žrtvovali osebe, ki jo imamo radi? Kako najti ravnovesje med ohranjenem svoje lastne integritete in zatiranjem naših vrednot? 

Vsak odnos zahteva določene kompromise, vendar vprašanje, ki se poraja, je, do katere zdrave mere se lahko prilagajamo drugemu, ne da bi ob tem izgubili sebe? 

Vsa ta vprašanja zvenijo precej paradoksalno. 

Resnično ljubeč odnos je tisti, v katerem se dve osebi sprejemeta in spoštujeta svoje medsebojne razlike. 

Če se moramo prekomerno prilagajati in zatirati svoje vrednote, da bi ohranili odnos, kaj potem zares ohranjamo? Ljubečega odnosa že ne, saj ljubezen nikoli ne zahteva zatiranja ali potiskanja svojih želja. 

Bolj kot prilagajanje drugemu, je potrebno to, da pogledamo, kakšne so vrednote drugega in se iz teh različnih vrednot učimo ter rastemo. Smisel partnerskega odnosa je namreč skupna rast in učenje. 

Navedimo primer. Patricija je zelo odgovorna oseba z močno delovno etiko, medtem ko je Miha bolj lenobnega in neodgovornega značaja, kar rezultira v tem, da imata vsak drugačne finančne navade, kar privede do pogostih konfliktov v odnosu. Ali naj Patricija zgolj sprejme njuno drugačnost? Ne. To ni dober odnos. Dober odnos pomeni, da se obe strani učita in rasteta iz medsebojnih razlik. Oba morata torej sodelovati in se odprto pogovarjati o svojih razlikah. Oba morata raziskovati tako svoje kot vrednote drugega in se v tem procesu naučiti nekaj novega ter skupaj ustvariti spremembo. Vsak pri sebi pogleda, kako bi lahko bil še boljši človek. Običajno je potrebna obojestranska sprememba in ne veliki kompromisi. Če je sprememba enostranska, se bo odnos težko razvijal naprej. 

"Sprejmi me takšnega, kot sem"

Največja težava nastane takrat, ko eden od partnerjev ni pripravljen na raziskovanje samega sebe in na učenje. Če ena oseba reče: "Sprejmi me takšnega, kot sem", se razjezi ali noče sodelovati v pogovoru, se učenje ne more zgoditi. Potem ima drug partner na voljo dve možnosti: se prilagodi oz. zatre sebe in svojo rast (kar je najslabša izbira) ali pa odnos zapusti. 

Jože je zelo redoljub, medtem ko Julija rada kopiči stvari. Angela je vedno točna, Robert pa vedno zamuja. Marta rada zapravlja denar, David pa rad varčuje. Klemen ima visoko potrebo po spolnosti, Andreja pa nizko. Janez je avtoriteten oče, Jadranka pa permisivna mama. Rok je zelo družaben, Gregor pa je rad doma. Blaž kadi, Mija pa ne mara cigaretnega dima.

Glede na to, kako sta osebi odprti za učenje, lahko te razlike privedejo do: 

- nenehnih konfliktov

- eden partner zatre sebe in svoje vrednote 

ali pa (najboljši možen izid ali cilj konfliktov in razlik)

- oba partnerja se učita, spreminjata in zrasteta iz svojih razlik

Vse je odvisno od naše namere

Izid konflikta je popolnoma odvisen od naše namere. Na voljo sta le dve nameri: namera, da se zaščitimo pred potencialno bolečino ali pa namera, da se učimo o življenju in ljubezni. 

Če se odločimo za prvo, torej se navidezno zaščitimo pred bolečino in izogibamo spremembam, potem bomo našli ogromno načinov, da bi se izognili ukvarjanju z našimi razlikami, te pa bodo postajale vedno bolj nevzdržne. Lahko se vedno več prepiramo, branimo, krivimo drug drugega, obupavamo, se vdajamo v "usodo" itd. Vsak torej vztraja pri svojem. To vodi v vedno večjo distanco in nesrečo v odnosu, ki bodisi propade ali pa nas pusti, da životarimo v odnosu brez smislna in radosti.

Težava torej ni v samih razlikah, vendar v nepripravljenosti za učenje in rast iz razlik. 

Ko sta oba partnerja odprta za nova učenja glede medsebojnih razlik, lahko razlike kot take postanejo temelj za čudovite procese osebne in duhovne rasti ter zdravljenja. 

Odpovedovanje samega sebe bo uničilo odnos

Nikoli pa ne moremo druge osebe pripraviti do učenja, niti je ne moremo nadzirati. Za to je odgovorna sama. Če smo v odnosu, kjer se partner ne želi učiti in rasti skozi razlike in konflikte, potem moramo biti iskreni sami do sebe glede tega, ali se bomo zavoljo odnosa zares odpovedali samemu sebi. Ne moremo si privoščiti kompromisov, ki zadevajo našo osebno integriteto. Slej kot prej bomo namreč izgubili sebe. Ne bomo srečni mi in ne partner, odnos pa bo ostal brez smisla. 

Odgovor je torej, da NIKOLI ne smemo zatirati samega sebe.

Ključ je v iskrenosti in v pripravljenosti, da se soočimo s konflikti. Pomembno je, da ostanemo zvesti sami sebi, pa če tudi to pomenim, da tvegamo zavrnitev ali izgubo osebe. Lahko si privoščimo izgubo osebe, ki jo imamo radi, nikoli, nikoli pa si ne smemo privoščiti izgube samega sebe. 

themindsjournal.com

Poglejte si še: 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri