Že kot šolarka sem svoje misli oziroma dogodke, ki jih ni bilo malo, zapisovala v dnevnik. Če bi ga brala danes, bi se verjetno od srca nasmejala vsem težavam, ki sem jih imela takrat.
Danes sem zaposlena mama samohranilka pri 30. in ubadam se s povsem drugimi stvarmi. Pred nekaj leti, ko sem se razšla s takratnim partnerjem, sem imela nenadoma precej več časa zase in začel se je moj notranji boj, ker sem ugotovila, da sem si popolnoma nevede življenje postavila na glavo in nisem več uživala v njem.
Prebrala sem ogromno knjig o duhovni rasti, vendar sem nasvete v njih upoštevala le kratek čas, potem pa nanje pozabila. Tako je v moji glavi iz dneva v dan nastajal vse večji kaos, dokler nisem v neki knjigi prebrala, da pisanje o svojih čustvih in skrbeh pomaga, da jih ozavestimo in gremo v življenju naprej, se pomirimo in poiščemo rešitev.
Pa še nihče te v teh mislih ne prekinja in ne sodi. Vendar pa moram opozoriti, da pisanje dnevnika lahko postane tudi boleče, ker je nenadoma marsikatera stvar (sploh nekatere, ki izvirajo iz otroštva) jasna, vendar jo tako globoko potisnemo v podzavest, da smo šokirani, ko izbruhne na dan.
Na začetku sem imela s pisanjem kar težave, ker je bilo v moji glavi toliko misli, ki jih nisem mogla kontrolirati, tako da so bili takratni zapiski brez repa in glave. Vendar sem vztrajala.
Na prvo stran sem si zapisala naslednji kitajski pregovor: Misli obletavajo tvojo glavo kot jata ptic. Tega ne moreš preprečiti. Preprečiš pa lahko, da bi ptice v tvoji glavi spletale gnezda. Pusti pticam leteti.
In svojim mislim še danes dopuščam, da gredo svojo pot.
Eden mojih prvih zapisov je nastal, ko sem bila na morju s hčerko:
Uživam na morju. Hči se igra na igralih, jaz pa razmišljam o življenju. Gledam, kako se brez zadržkov spoprijatelji s fantkom, ki ji pride nasproti. Kako si želim, da bi bila jaz takšna. Da ne bi imela teh zadržkov. Vse preveč razmišljam. Zdaj se pelje mimo fant na invalidskem vozičku in se mi lepo nasmehne. Še on je srečen. Tudi jaz hočem biti in odločena sem, da bom to ponovno dosegla. Življenje je lahko lepo. Pomirjajo me pogled na morje, vonj po borovcih, sonce, pogled na vse, ki hodijo mimo srečni ... Tudi jaz bom srečna. Verjetno ta sreča v meni že obstaja, samo zavedati sem se je nehala ... Pa ne vem, kdaj.
S tem pisanjem o svojih mislih sem ugotovila, da imam polno nekih strahov. Mogoče za koga nenavadnih, zame pa so bili nekateri med njimi v tistem obdobju prav zastrašujoči. Ne bi jih naštevala, ker so preveč intimni. Bom pa delila z vsemi vami, ki to berete, en takšen strah.
Morda imam strah pred novimi situacijami, ljudmi – zaradi očeta, pred katerim sem se večkrat skrivala z mamo (ko sem bila majhna). Sicer se tega ne spomnim, ampak mogoče res podzavestno vpliva name. Težavam moram priti do dna, da lahko znova začnem svojo pot, ker vem, da tudi mene čaka življenje, polno ljubezni in sreče.
Samo dovoliti si moram, da pride do sprememb.
Preveč stvari se je nabralo. Zdi se mi, da sem vkovana na mesto in ne morem stran. Ampak bom poskušala po korakih razvozlati stvari. Vem, da mi bo uspelo, ker verjamem vase. Rada se imam. Prvič v življenju delam nekaj resnično samo zase. Hočem živeti in biti navdušena nad življenjem. A bolj ko razmišljam o tem, kaj me v življenju navdušuje, bolj mi gredo po glavi stvari, ki me ne navdušujejo, stvari, pred katerimi imam strah.
Pred nekaj meseci se je nad mojo družino znašel črn oblak. Član naše širše družine je umrl, veliko je bilo hudo poškodovanih. Bilo je hudo. Takrat je nastal ta zapis:
Premalo cenimo življenje in ljudi, ki jih imamo okoli sebe. Kar jokala bi, pa nočem. Ali pa enostavno ne morem več. Ker vem, da s tem ne bom rešila ničesar. Bolj se moram zavedati veselja, ki se dogaja okoli mene. Kolikokrat pa pomislimo na to, ko nam gre nekdo na živce, da ga lahko sploh ne bi bilo več med nami. Življenje je tako minljivo. Tega se res premalo zavedamo. Oziroma se zavemo šele takrat, ko je že prepozno.
Zakaj si ves čas ne govorimo, da se imamo radi? Kaj če bo neki trenutek prepozno? Smo res mar tako sebični, da ljubezen in čustva radosti raje premlevamo v sebi, drugim pa tega ne priznamo? Zahvaljujem se vesolju, da imam hčerko, da sva zdravi, da se imava radi in da sem končno dobila občutek, da ljubezen na svetu obstaja tudi zame.
Zmorem narediti vse, kar hočem. Uporabljam svojo moč. Sama se odločam, kako bom živela življenje. Ne drugi. Svojo preteklost puščam za sabo. Začenjam živeti v sedanjosti, saj je le ta pomembna. Zaupam izzivom, ki jih želim doseči. Osredotočena sem na svoje življenje. Brez strahu povem svojo resnico.
To je le del moje zgodbe. Vsak ima svojo. In prav je, da vsakdo pozna svojo zgodbo življenja. Ampak za to se je treba potruditi in sam s sabo razčistiti o podrobnostih – lepih in tistih malo manj lepih. Življenje je prekratko, da bi dovolili, da spolzi iz naših rok.
Če ozavestimo svoje misli, lahko sami poiščemo rešitev oziroma najdemo pot, ki nas vodi do lepih, sproščenih trenutkov.
Maja, bralka revije Sensa
