Nathacha Appanah: Annina poroka

29. 9. 2014
Deli
Nathacha Appanah: Annina poroka

Ganljivo branje za matere in hčere

Annina poroka je velika zgodba o drobnih vsakdanjostih, ki to niso. S temi besedami je v spremnem zapisu knjigo pospremila na pot Katja Zakrajšek.

Sonia na dan hčerine poroke na tihem dela obračun s svojim življenjem in skozi tok njenih misli in spominov se počasi izrisujejo njene mnogotere in protislovne identitete. Pripovedovalka je imigrantka, boemska pisateljica in samska mati konformistične hčere.

Zase pravi, da je ''samo ženska kot vsaka druga, ki upa, da bo nekega dne nepričakovano prišlo tovarištvo, veselje v dvoje, samoumevna velikodušnost, neprisiljeno šepetanje tik ob ušesu, in da bosta ona in njen moški svet postavila pred vrata in bosta v miru srečna drug v drugem''.

Annina poroka se bere kot pravljica za tiste, ki verjamejo, da za ljubezen nikoli ni prepozno. Pozoren bralec bo opazil, da gre za subtilen dialog med materjo in hčerjo, ki stojita vsaka na svojem bregu. Ne najdeta besed in ne moreta narediti korakov, da bi se nekje na sredini našli v objemu. V romanu gre za raziskovanje nestrpnosti in zavračanja v odnosu, ki naj bil poln zaupanja, medsebojnega sprejemanja in vzajemnega spoštovanja. Zgodba je prežeta z občutki krivde in s vprašanji o dobrem materinstvu vnaša razmislek, zakaj s svojimi najbližjimi ni mogoče ohranjati bližine, temveč jo je lažje nadomestiti z varnostno razdaljo, polno očitkov, skrivnosti in boleče tišine. V intimni pripovedi so razgrnjeni spomini ženske, ki veliko obžaluje. Predvsem to, da se ni dovoljkrat predala ljubezni. In da ni znala vzpostaviti stika s svojo hčerko, ker se je tega celo bala.

''Vse življenje sem se bala svoje hčerke, bala sem se, da je ne znam vzgajati, bala, da me nenehoma sodi, bala, da je preveč drugačna od mene, bala, da mi je preveč podobna, bala sem se biti preveč jaz sama, bala razočarati, bala, da bom nehala ljubiti, da ne bom več znala ljubiti, da ne bom več ljubljena. Če bi morala nekega dne povzeti svoje materinstvo, mislim, da bi ga povzela s tem čustvom: strahom.'' Ganljivo. Pretresljivo. Branje je obremenjujoče, ker ti lahko nastavi zrcalo, v katerem uzreš kompleksnost medosebnih odnosov. In hkrati spodbujajoče, saj opaziš, kako malo je potrebno, da se približaš najbližjemu, da odvržeš masko, ki jo nosiš zaradi strahu in se razkriješ. Kaj pa lahko v resnici izgubiš, če je odnos že tako ali tako krhek? Morda lahko z iskrenostjo bistveno več dobiš. Prav to odkrijeta mati in hči v nežnem romanu.

In še opozorilo: po branju boste verjetno želele poklicati svojo mamo, jo objeti ali pa ji podariti knjigo, ki lahko zaradi opojnih nians obarva odnos med materjo in hčerjo.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič.

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez