Zakaj je za žensko vseh starosti važno, da neguje svojo lepoto?
Obred vsakodnevne nege je čas, ki ga namenjamo sebi, ne drugim ali svetu. Je nekaj minut za zaprtimi vrati, v katerem nagovorimo svojo ženskost, ki se vsak dan poraja na novo. A gibi naj bodo zbrani in spoštljivi, polni posluha, saj se dotikamo svojega telesa, mogočnega prostora svojega bivanja.
Preproste stvari, kot so dehteča koža, čisti lasje in sveže oblačilo, v katerem se počutimo naravne, so dosegljive vsaki ženski. Ne stanejo veliko, potrebna je le ljubezen do sebe. Skrbna nega sebe je nekaj drugega kot skrbeti, da bomo lepe za zunanja merila. Je pozornost do občutkov, je ukvarjanje s seboj zato, da nam bo lepo. Kadar smo nežne in ljubeče, povite v doživljanje sebe, ki nas hrani, takrat negujemo svojo lepoto.
Raztreseno nanašanje nase česarkoli, pa naj bo cenena ali dragocena krema, je ista brezbrižnost. Koža ovija naše bivanje in je enkratna, polna drhtenja o doživetem in polna sporočil o naših željah. Vse, kar nanašamo nase, v resnici vnašamo vase, zato ni vseeno, kaj izbiramo in s katerim namenom, ko negujemo svoje telo. Vse postaja utelešeni odnos do sebe.
Objektivno, medijsko lepoto je mogoče kupovati in prodajati, osebno občutene lepote pa ne. Prva je blago, druga hrana za dušo. Prvo lahko ustavrijo lepotni kirurg, kozmetičarka in ekipa, ki poskrbi za videz, drugo pa le naš odnos do sebe in življenja. Lahko sprejemamo pomoč, napotke, podporo vseh, ki se ukvarjajo z videzom, a vsaka ženska naj bi samostojno, svobodno in predvsem častno odločala, česa je potrebna. Če nam kdo kot avtoriteta dopoveduje, da se moramo v svoje dobro polepšati, je bolje, da takoj zbežimo od njega ... Ne more nam pomagati.
Zacvetimo lahko le v lastnih rokah, v poglobitvi v svoje potrebe po vonjih, barvah, občutkih, ki nas oživljajo. Svoj cvet lahko podarimo le, če naš rožni grm cveti iz korenin, iz rahle in dobre zemlje. Če vsak dan dobi svojo roso, svojo luč, dotik ljubečega vrtnarja. Pomaga nam lahko le kdo, ki občuduje naš grm in se ga ne dotika samovoljno in oblastno.
V svojih očeh in občutenju je lahko lepa vsaka ženska, a tega ni mogoče poveriti drugim. Nihče ne more ustvariti v nas občutka, da smo lepe. Kot pravi Pinkola Estes: »Treba je opraviti delo«, prehoditi zahtevno pot, ki pripelje do srečanja z lastno lepoto.
Ni treba, da se poskušamo polepšati. Važno je, da negujemo, kar smo, ker je lepota že tu. Rožni grm smo, ki ne neha kipeti od življenja. Treba je le vztrajno, vsak dan gojiti ta zanos, da lahko spet in spet odženemo nov cvet.
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
