Nasilje v družini – zakaj je tako težko oditi, videti, ukrepati?

Večina je že zasledila podatek, da je v vsaki peti družini v Sloveniji prisotno nasilje. Največkrat so žrtve nasilja ženske, zato v članku uporabljam žensko obliko za žrtev in moško za povzročitelja nasilja.

14. 12. 2015

Fizično, še posebej dolgotrajno nasilje, je lažje prepoznati, veliko bolj prikrite in težje razpoznavne oblike nasilja pa so psihično ali čustveno nasilje, ki je na žalost zelo pogosto, spolno nasilje, ki ga žrtve stežka ločijo od »opravljanja svojih dolžnosti« ter ekonomsko nasilje.

Nasilna dejanja, ki so lahko izražena v nešteto različnih načinih, odtenkih in intenzivnostih, žrtvam puščajo rane in posledice, ki se kažejo na mnogih področjih; na občutku lastne vrednosti, nizki samopodobi, revnih odnosih z najbližjimi, povezanosti z drugimi ljudi, zdravstvenem in službenem področju, pri ekonomski situaciji, itd. Ljudje, ki doživljajo ali so doživljali nasilje, se v svoji stiski pogosto počutijo osamljeni in nemočni.

Sosedje, sorodniki, prijatelji in znanci pogosto vedo ali vsaj slutijo, kaj se dogaja v tisti hiši oz. stanovanju, kjer je vsak dan, teden ali pa samo občasno slišati ropot in vpitje. Na tem mestu se porajajo vprašanja, zakaj je o nasilju tako težko spregovoriti, zakaj lahko nekdo tako dolgo vztraja v takšnem odnosu, zakaj je tako težko oditi iz takega odnosa?

Delni odgovor na prvo vprašanje lahko najdemo v tem, da je nasilje v družini še vedno pojmovano kot nekaj privatnega, v kar se drugi ne vtikajo, saj je to stvar med možem in ženo oziroma partnerjema. Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini je vpeljala dolžnost prijave nasilja, ki zavezuje organe, organizacije in strokovnjake, kadar izvejo za nasilje nad otroki ter tudi odraslimi, kadar slednji temu izrecno ne nasprotujejo.

Kot sosedje ali sorodniki nimamo dolžnosti, da prijavimo nasilje, pa vendar: na tem mestu razmislimo, ali je bilo že kdaj lažje zamižati ali pogledati stran, kot da bi se izpostavili in prijavili policiji, centru za socialno delo, da se pri sosedih dogaja nekaj čudnega?

Zgodbe, ki jih pripovedujejo žrtve nasilja, so polne groze, strahu, sramu, nemoči in, sploh kadar gre za spolno nasilje, gnusa. Kljub pripovedim, ki lahko presegajo vsebino še tako krutega in brutalnega filma, ljudje namesto sočutja ob žrtvah nasilja lahko doživljajo občutke jeze. Sprašujejo se, zakaj neki žrtev ne odide stran, zakaj se vrača, zakaj vse to prenaša. Včasih celo prevlada mišljenje, da si zasluži udarce, če sama tako hoče in vztraja v takem odnosu. Težko je razumeti, v kakšnem svetu živijo žrtve nasilja. Veliko žensk, ki so prekinile nasilne odnose, zase pravijo, da ne morejo razumeti, kako so lahko zdržale in tako dolgo tolerirale nasilje kot nekaj normalnega. Ko se ozrejo nazaj, ne morejo verjeti, da je bilo to njihovo življenje.

Prevladujoči čutenji, na katerih temelji nasilje, sta poleg jeze tudi strah in sram. Sram otežuje tako žrtvi kot tudi ljudem, ki za nasilje vedo, da bi o tem spregovorili. Žrtev pogosto čuti, da je kriva za udarce, da si vse zasluži. Sram jo je, ker ni dovolj dobra, ker še ni naredila dovolj, da bi moža, partnerja spremenila in ga odvrnila od nasilja. Žrtve pogosto zanikajo, da doživljajo kakršnokoli nasilje in dajejo občutek, da jim ni do tega, da bi jih spraševali o tem, kaj se dogaja pri njih doma. Osramočenost in strah, ki žrtve dobesedno paralizira, skupaj z nemočjo onemogoči, da bi sploh videle kakšno možnost rešitve.

Ženske, ki so doživljale dolgotrajno nasilje, so opisovale, kot da so bile ujete v temni globeli, polni megle, iz katere niso videle nobene možnosti izhoda. Verjele so vsem grožnjam in ustrahovanjem, kaj vse jim lahko povzročitelj nasilja naredi, če bodo spregovorile. Nikomur niso upale povedati, kaj se jim dogaja, čemur je botroval tudi strah, da se bodo osramotile, da jih ne bo nihče razumel, jim verjel in stopil na njihovo stran.

Življenje v odnosih, v katerih je prisotno nasilje, opisujejo kot življenje brez življenja, kjer žrtve v osamljenosti in strahu pred novimi izbruhi nasilja iščejo načine preživetja in ne vidijo možnosti, da bi lahko bilo drugače. Karkoli naredijo, je narobe, vendar kljub temu kar naprej vztrajno iščejo možnosti, da bi lahko nasilje preprečile. Trudijo se, da bi naredile vse, kar se od njih zahteva, da ne bi bilo več razloga za nasilje – lahko gre za popolnoma pospravljeno hišo, dobro skuhano kosilo, lepo vzgojene otroke ali da se v vsem strinja z možem.

Vendar je ves njihov trud zaman. Za nasilje namreč ni opravičila in vedno je odgovoren tisti, ki ga povzroča. Za žaljivke, grožnje, udarce ni nikoli razlog v vedenju žrtve, ampak gre za dejanja, za katera je v vsej polnosti odgovoren povzročitelj nasilja. Gre za neregulirano jezo in bes, ki v nasilnežu naraščata toliko časa, da pride do izbruha nasilja. Na ta način se nasilnež umiri, saj vsa groba občutja prenese na žrtev, ki ostane polna sramu, strahu in groze.

Ženske, ki so preživljale nasilje, povedo, da se dolgo časa niso zavedale, da izbruhi terorja niso odvisni tega, koliko so one pridne, dobre in poslušne. Lahko bi bile še tako popolne žene in gospodinje, vendar bi se našel razlog za morečo tišino, psovke ali udarce. Žrtve nasilja se zelo dolgo, nekatere nikoli, ne zmorejo jeziti na povzročitelja nasilja. Krivijo sebe, nekatere jezo obračajo proti sebi, druge se jezijo na otroke. Prav zaradi nezmožnosti čutiti jezo, se ob nemoči žrtev pogosto jeza vzbuja v ljudeh, ki so v stiku z žrtvijo.

Čutenja, ki se nam vzbujajo ob žrtvah nasilja, so le drobci čutenj, s katerimi živijo one. Če poznamo delovanje kolesja, ki poganja dinamiko nasilja, lahko vidimo, da je zelo težko najti izhod iz te situacije, če je žrtev sama. Spregovoriti in poiskati strokovno pomoč je začetek reševanja te zapletene situacije in zahteva ogromno poguma.Tudi posegi od zunaj, kot so sočutne besede, informacije, prijava ali pa le, da ima žrtev občutek, da ji nekdo verjame, lahko pomenijo sončni žarek, ki posveti v temo in omogoči, da žrtev nasilja prvič ugleda možnost izhoda. Pot je seveda še dolga, vendar je včasih dovolj le, da slišimo in ukrepamo, tudi če se nas »ne tiče«, saj to lahko pomeni tisti prvi začetni korak k spremembi.

Anja Grilc, Študijsko-raziskovalni center za družino

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri