"Mi smo bitja, ki se igrajo in zabavajo, smo vrabčki vesolja."

Resnico, da smo v svojem bistvu duhovna bitja, ki so si za priložnost učenja v materialnem svetu zgolj nadela svoje začasno telo, najdemo v vseh Velikih učenjih.

"Mi smo bitja, ki se igrajo in zabavajo, smo vrabčki vesolja." (foto: Shutterstock) Shutterstock
14. 7. 2014

En od zanimivejših avtorjev, ki se z idejo o življenju kot igri skozi slikovito prispodobo poigrava že v svoji kultni zgodbi Jonatana Livingstona Galeba, odkrito pa o njej spregovori v zabavno-poučni knjigi Iluzije – prigode upornega mesije, je gotovo Richard Bach.

V omenjeni knjigi Richard zabavno in skozi osupljivo pronicljiv dialog glavnih akterjev zgodbe postreže z iztočnicami, ki se napajajo iz najbolj drznih duhovnih virov. To je tudi razlog, zakaj bralec te fantastično domišljijske zgodbe, ki naj bi zabavala, a nas tudi odpirala za širšo realnost, to mestoma jemlje nadvse resno:

"Mi smo bitja, ki se igrajo in zabavajo, smo vrabčki vesolja. Ne moremo umreti, raniti se ne moremo nič bolj, kot je lahko ranjena iluzija na platnu. Toda lahko verjamemo, da smo ranjeni do katerekoli grozljive podrobnosti hočemo. Lahko verjamemo, da smo žrtve, ubiti in da ubijamo, lahko trepetamo pred srečo in nesrečo."

Podobno premiso bi bolje poučeni bralec duhovnih tekstov lahko našel v Bhavagad-giti, in sicer na mestu, kjer se tik pred bojem odvije pogovor med Ardžuno in Krišno. A medtem ko Gita razodeva starodavna prepričanja o zavesti, karmi, jogi in reinkarnaciji ter podaja filozofsko razlago človekove biti v arhaični obliki verzov, se zdi Richard Bach v svoji igrivi priliki srečanja dveh pilotov nekako bližji modernemu bralcu, saj oblika sama po sebi nikakor ne zmanjšuje izpričanih resnic.

A kakorkoli že, resnica o tem, da smo v svojem bistvu duhovna bitja, ki so si za priložnost učenja v materialnem svetu zgolj nadela svoje začasno telo, kot si astronavt v vesolju nadene vesoljsko obleko ali igralec v gledališki predstavi izbrani kostum, je rdeča nit učenj praktično vseh velikih, tudi tradicionalnih duhovnih učenj.

Nataša Zupanc

Celoten članek Življenje kot igra lahko preberete v poletni številki revije Sensa.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri