Mi sami smo ustvarjalci svoje realnosti

31. 7. 2014
Deli
Mi sami smo ustvarjalci svoje realnosti (foto: Shutterstock)
Shutterstock

O tem, da smo v številnih pogledih mi sami ultimativni ustvarjalci lastnega življenja, bodo pristni iskalci duhovnih resnic našli številne sledi tudi v starodavni zgodovini zapisov misli največjih duhovnih avtoritet tega sveta.

Izvirni greh

O trenutku in stanju, ki poraja novo kakovost in smer znotraj starega konteksta, torej prav tukaj in zdaj, znajo veliko povedati priznani mojstri budizma.

Buda naj bi nekoč dejal: "Preteklosti ni več, prihodnosti pa še ni," kar zgolj pomeni, da smo resnično živi (in v stanju ustvarjanja novega) lahko le v enem samem trenutku – sedanjem.

Tudi Thich Nhat Hanh, budistični zenovski mojster, med drugim pravi: "V vsakdanjem življenju se pogosto izgubljamo v mislih, v obžalovanjih zaradi preteklosti ali strahovih za prihodnost, v načrtih, jezi in skrbeh. V takšnih trenutkih ne moremo biti resnično tu zase in za življenje."

Praksa življenja v danem trenutku nam omogoči pravico do svobode in omogoči osvoboditev od ovir, ki jih med drugim vključujejo tudi naši pristanki na kolektivno prepričanje o tem, v kakšnem 'filmu' naj bi se znašli, in posledično tudi o tem, kdo v resnici smo, ko se otresemo vlog, s katerimi se za potrebe učenja vse preveč identificiramo. Vsi tisti, ki le težko sprejmejo idejo o tem, da smo ustvarjalci svoje realnosti, so 'krivi' enega in edinega izvirnega greha, ki je: ne poznajo svoje prave biti in zato svoj ustvarjalni potencial po nepotrebnem omejujejo.

Da to, kar misliš, tudi doživljaš, in da je svet, v katerem živimo, zgolj odraz naše domišljije, je Richard Bach, en od zanimivejših avtorjev, ki se z idejo o življenju kot igri skozi slikovito prispodobo poigrava že v svoji kultni zgodbi Jonatana Livingstona Galeba, odkrito pa o njej spregovori v zabavno-poučni knjigi Iluzije, poudarjal desetletja pred priljubljenimi serijami knjig in filmov tipa Skrivnost:

"Vesoljni zakon, se spomniš? Podobno privlači podobno. Samo bodi, kdor si, miren in jasen in svetleč. Izžarevajmo, kar smo, in se kar naprej sprašujmo, ali delamo tisto, kar si resnično želimo, in nekaj delajmo, samo kadar si odgovorimo z da. S tem avtomatično odvračamo tiste, ki se od nas nimajo ničesar naučiti, in privlačimo tiste, ki se imajo in od katerih se imamo kaj naučiti tudi mi."

V nadaljevanju tako pravi, da če premoremo domišljijo kot zrnce sezama, so za nas mogoče vse stvari, in če bi želeli biti s tistim, kar privlačimo, si moramo v sliki zamisliti tudi sebe: "Mi vidimo samo drobtinico celote, drobtinico življenja, in ta je lažna. Vse je uravnoteženo in nihče ne trpi in nihče ne umre, ne da bi v to privolil. Nihče ne dela, česar noče. Dobrega ni in zla ni. Samo to, kar nas osrečuje in kar nas onesrečuje, je."

Preberite tudi:

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez