Čeprav je pri posameznikih, ko gre za cirkadiani ritem, zaznati precejšnje razlike (nekateri so budni že od zgodnjega jutra, drugi se zares prebudijo šele pozneje v dnevu), smo ljudje v osnovi vendarle dnevna bitja.
V mraku in temi slabo vidimo, zato se v prostoru ali v naravi težje gibamo.
Ker v pretežnem delu človeške zgodovine možnosti za razsvetljavo ni bilo (ponekod je ni niti danes ali pa z njo pridno varčujejo), je bila noč vedno namenjena počitku in mirovanju. Nobene etnološke študije ne poročajo o pretiranih nočnih aktivnostih oziroma če že, gre za kakšen poseben obred, povezan z luno.
Pripadniki tradicionalnih ljudstev tako še vedno vstajajo s prvim jutranjim svitom in zaspijo takrat, ko pade mrak – vse z namenom, da bi čim bolj izkoristili naravno svetlobo, ki jo daje sonce.
Različni tipi ljudi, ko gre za izmenjavanje budnega in spečega stanja, so se pojavili skozi razvoj sveta, družbe in kulture.
Po mnenju britanskega sodelavca Londonske šole za ekonomske in politične študije, dr. Satoshija Kanazawe, ki preučuje področja evolucijske psihologije, se je sposobnost večernega in nočnega bedenja razvila le pri nadpovprečno inteligentnih ljudeh, ki so bili zmožni pretentati svoj naravni ritem.
Zaradi te evolucijske prilagoditve pa še danes višja inteligentnost in gen za nočno bedenje po navadi nastopata v kompletu. Velika raziskava v Združenih državah Amerike je to hipotezo potrdila: izkazalo se je, da nadpovprečno inteligentni ljudje v odrasli dobi bolj težijo k ritmu, ki je osredotočen na večer, preostali pa so jutranji ali dnevni tipi.
To dokazujejo tudi naslednje številke in ure: tisti, ki imajo inteligenčni kvocient nižji od 75, med tednom v povprečju spijo med 23.41 in 7.20, med vikendom pa med 00.35 in 10.09, tisti z inteligenčnim kvocientom nad 125 pa povprečno ob delovnikih spijo od 00.29 do 7.52, ob koncu tedna pa od 1.44 do 11.07.
Ozren Podnar, Manca Kraševec, foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
