Kolumna: (Sodobne) princese

Tokrat sem bila izzvana, da napišem kolumno. Nedavno sem bila namreč predstavljena kot "tista, ki se druži s princesami". Vprašanju, če sem tudi jaz princesa, je sledil odgovor "ona je nekje vmes".

3. 1. 2014

Ker nisem imela zadnje besede, jo pa vedno hočem imeti, sem se odločila opisati, zakaj sem tista, ki se druži s princesami.

Prosto po Wikipediji je princesa ženska oblika za besedo princ. Princesa je torej nekdo, ki obstaja le v odnosu do princa. Po zaslugi emancipacije, tako vsaj pravi Wiki, so ženske postale enakopravne z moškimi, zato so se začeli pojavljati drugi izrazi (dama, gospodična). Danes je princesa naziv za kraljevo hčer ali za žensko, ki se poroči s princem. Sodeč po Wikipediji se družim (le) s štirimi princesami. Ostale se (še) niso poročile s princi.

Izraz princeske se je nanašal na nekatere moje prijateljice. Še posebej na tisto, ki te v hipu hočeš-nočeš očara s svojim nasmehom, s srčnostjo in z milino. V njeni bližini se tudi jaz počutim kot princesa. Nedavno me je osupnila z izjavo "če ne bi mogla pomagati drugim, jim deliti ljubezni in tisto, kar potrebujejo, bi bila nesrečna." Opravka imam(o) torej s sebično princeso. Ona se tega zaveda. Ker ve, da s tem, ko daješ, dobivaš nazaj bistveno več. Čeprav tega ne pričakuje. Dodala je "če ne bi mogla drugih osrečevati, bi bila žalostna. Imam toliko ljubezni in želim si nekoga, ki bi ga ljubila. Vsak dan bi mu dunajske zrezke pripravljala, če bi želel". Nedvomno je tudi izbirčna. Ker je s to izjavo prezrla vegetarijance in vegane.

Mogoče ima res (pre)visoke kriterije. Ker si, podobno kot jaz, ne želi ob sebi nekoga. Temveč nekoga, ki (po)ve, da si jo želi. In ni nujno, da je princ. Važno je, da se bori za (njeno) ljubezen. Tiari se odpove(m) za pravo ljubezen.

Morda je za obstoj princes krivo to, da živim(o) v Vilinskem mestu z dvorcem. Kjer se prepletajo zgodbe. In ozvezdja.

Na čaroben večer me je v množici pravljičnih bitij ustavil kralj mesta, v katerem menda živijo princese. Po zaslugi čarobnih besed, da sem s svojim predavanjem začarala njegovo mlajšo princeso, sem se počutila kot dobra vila. S tem priznanjem je za trenutek izbrisal tugo, ki mi je prosto po moji pokojni stari mami, padlana srce.

Opremljena z iskricami v očeh sem se napotila v družbo princese, ki je poleti upravičila svoj naziv. In dahnila usodni da svojemu princu. S tem je najbolj osrečila njuna mala princa. Ob njihovi družinski sreči se počutim kot del nečesa velikega. Kot princesa. Ki si ne želi več poljubljati princev. Vsaj ne takšnih, ki se spremenijo v žabice.

Zato sem se opogumila. In pritisnila poljubček na najbolj mehka lička fantka z najdaljšimi trepalnicami. Moje dejanje je povzročilo, da se je energetska petletna bombica spremenila v najbolj nežno kepico sreče.

Popolnoma očarana nad tem, da sem zadnji poljubček v letu 2013 podarila malemu princu, sem se odpravila v varno zavetje tistih, ki sicer niso (moji) princi. So pa moji vitezi. Ne borijo se za moje srce. So pa pripravljeni iti v (besedni) boj, če bi me kdo želel raniti. In so krivi, da se počutim kot najbolj razvajena princesa. Ker me branijo. In nikdar ne ranijo.

V spremstvu vitezov sem  vstopila v dvorec, kjer se je zgodil čudež. Slišala sem zvok nečesa, kar sem mislila, da dalj časa ne bom. Svoj smeh. Kriv je Alen, ki mi je povedal, da s(m)o ženske zahtevne. Princese pač. Ker si menda želimo nekoga, ki bi imel skupni pogled na svet. Alen je na to odvrnil: "kaj bom te 'mel isti pogled na svet z nekom!? Potem lahko kar sam s sabo hodim". Zaradi takšnih izjav se vedno znova opomnim, zakaj obožujem moške. Ker znajo poenostaviti stvari. In vidijo tisto, kar ženske (včasih) ne.

Tudi takšne "za crknit smešne" izjave so krive, da obstajajo princese. A ni Aladdin v risanki Jasmine povabil, da ji na leteči preprogi pokaže povsem nov svet!?  Če bi Jasmine želela nekoga, ki ima isti pogled na svet, ne bi odkrila novega sveta. In ne bi postala princesa.

Niso samo princi in vitezi krivi, da obstajajo princese. Tudi kralji so. Srčni kralj, ki mu je srce zaupala še ena moja princesa, mi je za Silvestrovo dal lepše darilo kot Dedek Mraz kadarkoli. Pomiril je moškega (ki je ob ustrezni razrešitvi Ojdipovega kompleksa) že 31 let zame najpomembnejši. In sem lahko z njim nazdravila. Na zdravje je tokrat zvenelo kot največja in najbolj iskrena želja.

Morda s(m)o princeske res zahtevna bitja. Toda krivi so princi, vitezi in kralji. Ker pričarajo iskrice v očeh, branijo (zlomljena) srca. In rešijo tiste, brez katerih nis(m)o pripravljene živeti.

Po njihovi zaslugi se vedno znova znajdem(o) v pravljicah. V tistih z nesrečnim koncem. V tistih s srečnim začetkom.  Zaradi njih si upam(o) začeti nove zgodbe. In si dovolim(o) izvedeti tisto, česar (še) ne vem(o).

Kar vem(o) pomirja. Kar ne vem(o) vznemirja. Nikdar ne vem(o) v kateri zgodbi bom(o) princesa, v kateri hudobna čarovnica, dvorni norček, dobra vila. Ali pa (le) pripovedovalka.

Slutim pa, da so najbolj žalostne tiste zgodbe, kjer si ne dovolim(o), da to izvem(o).

Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri