Kolumna: Pustinovo – ko Pust sreča Valentinovo

Čeprav je bil pustni torek sem bila odločena, da bom napisala kolumno o Valentinovem.

13. 2. 2013

Redko se zgodi, da se v enem tednu srečata dva »praznika«, ki bi jima bilo vredno nameniti kakšno vrstico, zato sem pred končno odločitvijo o temi, za nasvet prosila prijateljico. Ki si je bolj kot o Valentinovem želela brati o pustu z utemeljitvijo: »pust imam rada, ker si lahko za en dan tisto, kar nisi in bi si morda želel/a biti«.

Temu je seveda sledila moja hudomušna pripomba »a za Valentinovo, pa ne?!«, kar je sprožilo smeh in obujanje spominov na vsa tista Valentinova, ki so bila odeta v dvojino. In so res nekoliko spominjala na pust. Svoje navdušenje nad pustom sem opustila v najstniških letih. V otroštvu sem se rada maskirala, najraje – kot se za deklico, ki ji je Barbie malce zafrknila socializacijo, spodobi - v princesko. In če sem v najstništvu pust nekoliko zanemarila, sem prav v tem obdobju vzljubila Valentinovo, čeprav (ali pa prav zato, ker) je bolj »ameriški od Amerike«. Pri šestnajstih sem se prvič obdarila, in sicer z nakupom albuma pevke Dido. In tako dobila točno tisto darilo, ki sem si ga želela. Nekoliko manj pa so bili verjetno navdušeni moji starši, ko sem na svojih »solo koncertih« v dnevni sobi do onemoglosti prepevala pesem Thank you.

Pri sladkih šestnajstih sem se poslovila od pusta in pozdravila Valentina. Tako sem vsaj mislila, ker nisem pomislila, da sem se tudi za Valentinovo prelevila v princeso, ki čaka na princa. Ki je sicer prišel. Vendar kakšno leto po tem, ko sem se naveličala čakanja in sem vmes že poljubila tudi kakšno žabico v upanju, da se spremeni v princa. In spoznala, da se to zgodi (žal) le v pravljicah. Medtem, ko se princi spremenijo v žabice tudi v resničnem življenju.

So bila pa tudi Valentinova, ko sem se resnično počutila kot princesa. Sicer le v večernih urah, ker sem se pred tem preizkusila še v vlogi princa, ki vse organizira, rezervira in za en pravljičen večer »cenzurira in retušira« vse napake v razmerju, da se lahko pravljica začne. In kot se za pravljico spodobi, konča še pred spanjem. Kar pa še ne pomeni, da nisem dočakala srečnega konca. Najprej je pač moral biti konec (razmerja), da lahko zdaj živiva srečno narazen do konca svojih dni. Bo držalo, da pravljice otroke uspavajo, odrasle pa zbudijo.

Od nekdaj sem verjela, da sem raje sama kot osamljena v razmerju. Je pa moralo biti vmes kakšno žalostno Valentinovo ali dva, da sem to tudi udejanjila. In ukrepala pravočasno, da bi rešila svojo vero v ljubezen. Strinjam se namreč z verzi, ki jih v neki otroški pesmici zapisal Feri Lainšček, da je ljubezen potrebno ljubiti. In prosto po Minnatiju verjamem, da nekoga moraš imeti rad. Na srečo me obkrožajo ljudje, ki jih je tako enostavno imeti rad in so mi zlezli pod kožo. Kot moje valentinčice – prijateljice, zaradi katerih je vsak dan mali praznik. Če ni, pa ga izumimo. Kot Pustinovo – ko se srečata Pust in Valentinovo. In ga bomo praznovale ter nazdravile na »predvalentinov večer«.

Naše »praznovanje« ne bo nikakršen »Blair Bitch project« uperjen proti Valentinovemu in srečno zaljubljenim. Nasprotno, namenjen bo ljubezni. V nekem filmu sem slišala, da je prijateljstvo pravzaprav ljubezen brez kril. S čimer se absolutno ne strinjam, saj se mi po kakšnem večeru s prijateljicami resnično zdi, da bi lahko poletela.

Kot na pustni torek, ko smo ob prijetnem pogovoru začinjenim z veliko dozo malih norih idej in smeha, ugotovile, da bi pri upodobitvi hollywoodskih igralk izbrale vsaka svojo najljubšo zvezdnico (Liz Taylor, Marilyn Monroe, Audrey Hepburn, Grace Kelly), medtem ko bi si za »Valentina« v zlati dobi Hollywooda vse izbrale James Deana. Zaradi tistega »ne morem, vendar se Moram upreti« pogleda. In seveda ima prav vsaka izmed nas v »srčni kartoteki« svojo verzijo James Deana. Tisto neuresničeno ljubezen, o kateri sanjarimo dneve, tedne, mesece. Nekatere celo že leta. Čeprav se zavedamo, da je morda bolje, da ta ljubezen ostane zgolj vir hrepenenja.

V tednu, ko sta se srečala Pust in Valentinovo mineva leto dni od smrti pevke Whitney Houston, ki je zaslovela s priredbo ljubezenske pesmi o neuresničljivi, večni ljubezni, medtem ko je v zasebnem življenju uresničena ljubezen zanjo predstavljala drsenje v pogubo. In ob tem se resnično vprašam, če ni morda res boljše, da se nekatere ljubezni nikoli ne uresničijo. In da se nekateri ljudje morda ne bi smeli srečati. Če pa se, je morda bolje, da se to zgodi le občasno. Kot srečanje pusta in Valentina. Ker je takšno srečanje lahko precej bolj dragoceno. Kot praznik, ki še nima uradno priznanega imena.

Kot Pustinovo, ki med drugim v svojem imenu nosi namig, da pusti »ovo« in morda najdeš »novo«.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri