Kolumna: (Ne)smiselne novoletne zaobljube - Osebna rast - Sensa.si

Kolumna: (Ne)smiselne novoletne zaobljube

Obstaja več razlogov, zakaj si ne zastavljam (pred)novoletnih zaobljub. Ker se jih nikdar ne držim. Kar dokazuje tudi ta kolumna. Obljubila sem si namreč, da letos ne napišem nobene več.

11. 1. 2017

Nesmisel dajanja zaobljub opravičujem tudi z besedami Johna Lennona: življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delaš druge načrte.

V prednovoletnem času sem alergična na vprašanje »kje bom za novo leto?«. Ker temu večeru ne pripisujem posebnega pomena. Letos se kot radovedni otrok veselim, da skočim v novo leto. Najraje bi se za Silvestrovo skrila pod odejo in smuknila v sladek spanec. In bi na novoletno jutro začela uresničevati svoje sanje, medtem ko se ostale glave še hladijo ali pa se borijo za »preživetje«.

Zaobljub ne dajem tudi zato, ker ne verjamem, da se bo karkoli čudežno zgodilo samo od sebe. Prosto po Gandhiju se moraš vsak dan znova boriti, da si sprememba, ki jo želiš videti v svetu.

Namesto zaobljub si zastavljam (vedno nove) cilje. In sanjam velike sanje. Upoštevam namreč nasvet čudovite ženske, ki pravi, naj ne bom »Slovenka«. Naj se ne zadovoljim z malim. Pri sanjah, ciljih in željah je velikost namreč pomembna. Skromnost je sicer lepa čednost, toda ne pri uresničevanju ciljev. Bolje je sanjati in uresničevati velike sanje. Četudi se ne uresničijo. Kot se zadovoljiti z malimi.

Če v nekaj veliko vlagam(o), si lahko dovolim(o) velike sanje. Pogosto pa razmišljam(o) obratno: če veliko vlagam(o), je bolje čim manj pričakovati. Zakaj!? Še v nadležni reklami za L'Orealove izdelke je jasno sporočilo: zaslužim(o) si najboljše. Ker se cenim(o).

Nikoli ne bom pozabila jutra, ko me je poklicala prijateljica in mi sporočila, da je njen mož najbolj srečen moški na svetu. Ko sem jo vprašala, zakaj, mi je pojasnila: »ker ima čudovito, pametno, delavno, iskreno, ljubečo in lepo ženo«. Njen odgovor me je presenetil. Takšne samozavesti namreč nisem vajena. Še bolj me je presenetila z izjavo: »Če se ne bom cenila, tudi od drugih tega ne morem pričakovati.« Njen mož ima res srečo. Ker je poročen z žensko, ki se svoje vrednosti zaveda.

Ob zaključevanju znanstvenega besedila, ki me je »stalo« štiri leta garanja, sem ugotovila, da sem vrednost besedila (in sebe) podcenjevala. In da sem nekaj, v kar sem vložila ogromno truda, »prodala« preveč poceni.

Na srečo razen nizke cene, ničesar ne obžalujem. Pot mi je že od nekdaj bolj pomembna kot cilj. Skozi štiriletno popotovanje, ki sicer ni potekalo od Litije do Čateža, temveč »od oralne do analne faze« (beri od ust do riti) me je vodila najboljša mentorica. Po njeni zaslugi sem zlezla iz cone udobja. In doživela preobrazbo.

Naučila sem se veliko. Največ o sebi. Med vrsticami, ki sem jih sprva (ne)namerno spregledala, sem prepoznala zgodbo. Tisto, ki sem se je najbolj bala. Od katere sem (pre)dolgo bežala. Usodno spoznanje sem zlila na papir. In nastala je zgodba. Čisto moja. Luč sveta bo uzrla v pomladnih mesecih. In je razlog, zakaj čakam pomlad. Zakaj čakam na maj.

Ni torej le življenje tisto, kar se zgodi med tem, ko delaš druge načrte. Tudi knjiga nastane medtem, ko pišeš (in bereš) druge zgodbe. Verjetno ni nič drugače z ljubeznijo.

Ne verjamem, da ljubezen nastane takrat, ko jo najmanj pričakuješ. Da se pojavi, ko jo najmanj potrebuješ. Temveč se pojavi, ko si priznaš, kaj si želiš. Ko si postaviš ceno. In si dovoliš sanjati velike sanje.

Ko se velike sanje uresničijo, se morda navzven zdi, da so bile le malenkost. Toda za tiste, ki s(m)o v ljubezenskem smislu podhranjeni, je pozorna gesta že skorajda (božični) čudež.

Ko se ljubezen omeji na nekaj prijaznih stavkov, na nekaj težko pričakovanih srečanj letno, na virtualno (namesto na realno) všečkanje, se zahteve spremenijo. Takrat je že kratko srečanje, obarvano z iskricami v očeh, več kot dovolj.

Ljubezen ne more potrkati na vrata, dokler jih zapiram(o). Dokler se oziram(o) v napačno smer. Ljubezen se zgodi, ko odprem(o) vrata. Ko vidim(o) svet v barvah. Tudi v najbolj meglenih, deževnih in mrzlih dneh. In ko se ne odpovem(o) sebi.

Smiselno je ostati zvest sebi. In negovati svojo strast. Kot pravi Bruno Šimleša: človek brez strasti je človek brez sebe. Jaz sem svojo našla. Od pisanja ne živim. Živim pa za pisanje. Četudi nisem v neposrednem stiku z bralcem, se med napisanimi vrsticami oblikuje poseben odnos.

V zadnjem času sem ganjena nad odzivi (ne)znanih ljudi, ki se jih dotaknem z besedami. Ko napišem nekaj, kar večini ni všeč, pa se opomnim, da štejejo tisti, ki razumejo sporočilo. In z dejanji povzročijo tisto, kar se redko zgodi. Da od ganjenosti ostanem brez besed.

Morda je res potrebno zapustiti staro, da bi nastalo novo. Ni pa potrebno dajati (za)obljub in se odpovedati sebi, da bi lahko začel(a) srečno (na) novo. Leto. Ali Ljubezen.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri