Desa Muck: Letos je novo leto prej kot običajno, se mi zdi …

29. 12. 2011
Deli
Novoletne želje (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Pa sem fasala zadnjo kolumno v tem letu in zdaj se pričakuje, da bom natresla kup modrih in spodbudnih misli. Zanimivo, da mi v takih trenutkih obvezno odpovejo možgani.

Tako kot nekaterim v ekstremno stresni situaciji odpovedo noge ali glas. To se mi recimo zgodi, kadar mi kak novinar naloži, naj bralcem sporočim nekaj osebnega.

Prvič: jezi me, če novinarji svoje delo preložijo name. Kar naj si sami izmislijo kakšno bistroumno vprašanje. Ne bom kar nekaj nalagala, medtem ko oni mirno pijejo čaj in grizljajo piškote. Še huje je, če se mi to dogaja v živo na kakšnem radiu. Takrat se oprimem prve fraze, ki mi pade na pamet, pa če je še tako bedna in zlizana. "Po dežju posije sonce," ali kaj podobnega.

Prav pridejo celo reklamni slogani, kot npr. "Turizem smo ljudje!" ali "Kdor kupuje s pametjo, kupuje ceneje …"

Da ne govorimo o predvolilnih in strankarskih parolah. Te so tako ali tako vir čiste modrosti. Kap me sune tudi, kadar me ob obiskih na šolah pobara kak nadobuden učenec: "Gospa, nam lahko zaupate svoj življenjski moto?" Ježešna, kaj pa naj bi to bilo pravzaprav?

Deset zapovedi je v glavnem kar uporabnih, ampak jih baje ne gre izgovarjati po nemarnem. Zavidam ljudem, ki vedno zasipajo okolje s citati kot s prhljajem. Jaz si ne zapomnim niti enega samega, svojega pa si očitno ne znam izmisliti, ker še nisem naletela, da bi kadarkoli kdo citiral mene. V bistvu je bil edini moj stavek, ki so si ga zapomnili Slovenci: "Ferdo, piš!" iz starodavne reklame za Loto, pa še tega nisem izumila sama.

Skratka, kadar zahtevajo od mene kak stavek, oz. sporočilo, zaradi katerega bojo vsi padli na rit, so slabo naleteli. V bistvu se ne počutim kompetentno, da bi komurkoli lahko solila pamet. Konstantno tudi dvomim o vsem, kar vem. Pravzaprav ne verjamem, ali bi lahko v dva stavka strnila tisto, za kar verjamem, da resnično in definitivno in dokazano vem o tem, kako se vrti ta svet. Ja, pa še dva stavka je odločno preveč.

Tolikokrat sem bila že prepričana, da mi je nekaj jasno, pa se je izkazalo, da je v resnici popolnoma drugače. Pravzaprav vem, v kateri stavek bi lahko strnila vse, kar si upam trditi: "Učim se."

Zato me je ta teden še posebej vznemirilo, ker so se kar tri slovenske ženske revije odločile, da nekaj zaželim njihovim bralkam in kakemu zablodelemu bralcu.

Najprej sem se pozanimala, ali je Manca Košir pri zdravju, pa je pri zelo trdnem, nato sem se vprašala, ali so tiste estradnice, ki najraje pametujejo, morda kam odpotovale, nato sem ugotovila, da sem najbrž letos bolj in kot lani, ko me živ bog ni nič vprašal. V našem poklicu je tako, kot če bi bil neprestano v meni. Valunge.

V tem času so torej vsi polni lepih misli in vsenaokrog po zraku krožijo modrosti kot regratova semena. Bilo bi super, če bi jih lahko samo polovili in z njimi zaplodili naša življenja. Drug drugemu želimo, vem, da iskreno, vse najboljše v naslednjem letu. Bolj smo čustveni kot sicer in skozi želje drugim nevede sporočamo, kaj želimo tudi zase.

Jaz želim zase in za vas: topel in varen dom, kakšne srčkane nogavičke in veliko skodelico za belo kavo. Želim nam, da bi se na novo zaljubili, v drugega ali istega človeka. Da bi se zaljubili tudi vase in v jutra, ki nas nestrpno pričakujejo, da jih opazimo in kakšno ušpičimo skupaj.

Želim nam, da bi videli svet. Da bi videli otroke, kadar nam hočejo pokazati, kaj novega, da bi zagledali ljubezen naših živali. Želim nam, da ne bi samo jamrali, ampak bi zbrali pogum za spremembe.

Želim nam veliko veliko smeha in tudi nekaj malega zdravilnega joka. Želim nam, da bi nam šlo učenje življenja dobro od rok in da bi imeli letos čim manj popravcev. In veste kaj, če smo preživeli 2011, ki ni bilo lahko leto, bomo pa še 2012!

Srečno, ja, srečno, in rada vas imam.

Desa Muck v reviji Lisa

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez