Da je smiselno stopiti skozi vrata, ki se odprejo, sem spoznala lani ob selitvi na Dunaj. Ob odhodu nisem zaloputnila z vrati, niti jih nisem zaprla. Sem pa naivno verjela, da me čaka boljša prihodnost v mestu z visoko kvaliteto življenja.
Kmalu sem ugotovila, da se sreča ne začne v trenutku, ko zamenjaš državo. Temveč šele takrat, ko spremeniš svoje razmišljanje.
Po vrnitvi iz Dunaja sem bila brez službe. Ne pa brez dela. Vrnila sem se bogatejša za spoznanje, da si moram stvari izboriti. In ne čakati. Sem pa opazila, da je vrsta čakajočih na boljši svet vedno daljša. Ker sovražim čakanje v vrstah, sem se odločila, da grem raje po svoje.
Ideološko sem namreč o(b) stala pri Gandhijevi filozofiji. In se še vedno trudim biti sprememba, ki si jo želim videti v svetu. Kar pa terja svoj davek. Da bi se zaščitila pred epidemijo sodobne družbe – z vdanostjo v usodo, sem se izogibala tistih, ki so okuženi. In širijo miselnost »kriza je«.
V izoliranem prostoru sem pisala, študirala, se prijavila na številne razpise in delala. Z (neplačanim) delom sem si odpirala vrata. In odprla so se tista vrata, na katera nisem trkala. Ker nisem niti vedela, da obstajajo. Vrata se niso odprla, ko sem najmanj pričakovala. Temveč takrat, ko sem spoznala, da ni važno kje si, ker si moram povsod izboriti svoj prostor. Pa naj bo to v Sloveniji.
Ali v Tanzaniji, kamor se konec meseca odpravljam za dalj časa. Zakaj grem v Afriko je vprašanje, ki se mu v teh dneh težko izognem. Največkrat si ga zastavim sama.
Vem, zakaj grem. Ker verjamem, da je skozi vrata, ki se odprejo vredno stopiti. In vsako priložnost hvaležno sprejeti.
Sem pa naletela na različne teorije o mojem odhodu, ki niso plod moje bujne domišljije. Ena izmed njih je, da odhajam, ker se tukaj nisem našla. Slovenija, od kod lepote tvoje ni moja najljubša pesem. Se pa delno strinjam z verzom ne išči sreče drugod kot le doma. Kar ne razumem v smislu, da te doma čaka sreča, drugje pa ne.
Vendar, če je tukaj ne najdeš, je morda tudi drugje ne boš. Življenje, vsaj zame, ni veleblagovnica s sloganom, kdor išče ta najde. Če že, dojemam življenje kot Google. Vedeti moraš, kaj iščeš. Če veš, kaj točno iščeš, je večja verjetnost, da v masi neuporabnih stvari to tudi najdeš. Ne glede na to, kje si.
Nedavno so se me dotaknile besede Vesne Vuk Godina, ki pravi, da realnost ni samo tisto, kar je, temveč tudi tisto, kar ustvariš. Mogoče prevečkrat pričakujem(o), da stvari dobim(o). Ko pa jih imam(o), jih ne znam(o) ceniti. Še posebej tistih, ki so podarjene. Čeprav s(m)o se že v otroštvu (na) učili, da se »podarjenemu konju ne gleda v zobe«.
V tujini se ozrem(o) in zavem(o), kaj vse Slovenija ima. Nenadoma vidim(o) ljubezen v njenem imenu. In sanjam(o) o zelenih hribčkih in dolinah. Državi, ki ima obliko kokoši ne kaže najbolje. Porazi so vsak dan na meniju. Negativizem, ki postaja nacionalni šport, ni recept za zmagovanje. Domača moštva običajno boljše igrajo na domačih tleh, če imajo strastne navijače. Pregovor pravi, da še slepa kura zrno najde.
Verjetno bi ga država v obliki kure prej, če bi imela več navijačev kot nasprotnikov. Pogosto sem največji kulturni šok doživela po vrnitvi v Slovenijo. Z leti se mi zdi vsak odhod težji. In vsaka vrnitev lažja. Ker ne hodim več po svetu z upanjem, da je drugod boljše. Na svojih odpotovanjih nenehno postavljam pod vprašaj lastno identiteto. In ugotavljam, da si v tujini vedno tujec. Ideja, da je v tujini vse boljše se mi zdi utopična. Zagotovo pa je v tujini drugače. Mogoče tudi zato, ker imam(o)v tujini drugačna pričakovanja.
Morda je lažje tistim, ki s(m)o spoznali, da si v tujini tujec. Kot tistim, ki se v domovini počutijo kot tujci. Kot turisti, za katere naj bi bilo vse poskrbljeno. In pričakujejo all inclusive paket.
V tujini si pogosto sam. Ne pričakuješ, da ti bo vse dano. Ker veš, da pogosto dobiš (le) tisto, kar si izboriš.
Mogoče je odnos do države primerljiv z odnosom do vremena. Pogosto ju krivim(o )za vse težave. Pa je res lahko tako majhna država kriva za vse probleme vseh državljanov!?
John F. Kennedy je dejal »ne sprašuj, kaj lahko država naredi zate, vprašaj, kaj lahko ti narediš za svojo državo.« Dokler pa se tega ne vprašam(o), pa je morda smiselno pomisliti na vse tisto, kar nam je dano. In kar, vsaj za tiste, ki s(m)o bili v tujini več kot le turisti ni samoumevno.
Ker s(m)o spoznali, da se »podarjeni kuri ne gleda v zobe«.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
