Kolumna: Pravljica s srečnim začetkom

Pred odhodom v Tanzanijo sem doživela celo paleto čustev. Med njimi je prevladoval strah.

Prejšnji teden sem udobno nameščena na domačem kavču pomislila, kaj pa če vse opustim!? In ostanem. V tistem trenutku me je postalo resnično strah. Misel, da bi se vdala v usodo me namreč straši.

Spremembe niso enostavne. So pa včasih potrebne. Ker mi povrnejo zaupanje vase. In me opomnijo, da bom vedno izbrala težjo pot. Ker se le-ta običajno izkaže za najlepšo.Vsako leto je težje oditi. Ker nosim s sabo vedno več (p)osebne prtljage.

Toda dokler ne vem, kje si želim spustiti kovčke in ustvariti svoj dom, potujem. Ker se z vsakim potovanjem bolj zavedam, kdo sem. In kaj si želim.

Lepo je vedeti kam se lahko vrneš. In h komu. Najbližji so mi pomagali spakirati najlepše spomine. Čutila sem, da je za njih težje. In da bolj boli tistega, ki ostaja. Kot tistega, ki odhaja. Odhod so mi olajšali s tem, da se nis(m)o poslovili. Raje smo se dogovorili za naslednja srečanja.

Pred odhodom na letališče sem očetu prepovedala zaskrbljen pogled - znan še iz časov, ko me je spremljal v vrtec. Svojo nalogo je izpolnil odlično. Zasluži si Oskarja za prepričljivo odigrano vlogo ponosnega očeta. Še težje je bilo mojemu bratu, ki je skušal moj odhod preprečiti z iskanjem potencialnega mariborskega snubca. Verjetno je pozabil, da sem TheBodyguard gledala vsaj desetkrat in da je tudi Whitney v filmu zapustila Costnerja. Čeprav ga je (večno) ljubila.

Verjamem namreč, da me najboljše še čaka. Podobno verjetno razmišljajo tudi nogometaši. Če ne prideš v Ligo Prvakov, ne obupaš. In se boriš dalje. Ob pomoči navijačev je to precej lažje. In moji navijači so tisti, ki se borijo. Stiskajo zobe. Stopajo skozi odprta vrata. In verjamejo, da so stvari, ki so pred nami precej boljše kot tiste, ki jih puščamo za sabo.

Čeprav sem bila nedavno predstavljena kot "ful brihtna mala", nisem dovolj brihtna, da bi lahko napovedala, kako se nadaljuje zgodba v knjigi mojega življenja. Ne morem predvideti, kdo bo v moji zgodbi ostal. In ne vem, kdo vse bo še zame pomemben postal. Nikoli ne vem(o) kdaj in kje lahko srečam(o) nekoga posebnega.

Med letom iz Zagreba do Istanbula sem ogovorila sopotnika. In razvil se je čudovit pogovor, ki se je nadaljeval ob kavi na istanbulskem letališču. Če ga ne bi ogovorila, ne bi nikoli spoznala pilota iz Varaždina, ki je ocenil, da si zaslužim kavo. In zgodbo, ki sem jo v nekoliko drugačni verziji že slišala.

Nekega dne sedita na obali na Braču brata in lovita ribe. Mlajši je prepotoval cel svet, medtem ko je starejši celo življenje ostal na otoku. Med ribolovom se mlajši brat pohvali starejšemu: "jaz sem videl cel svet, spoznal različne ljudi, opravljal različna dela, ljubil mnoge ženske in veliko zaslužil, medtem ko si ti ostal na otoku". Starejši mu na to mirno odvrne "res je, vendar si vse to počel, da bi lahko nekega dne končno užival ob obali in lovil ribe. Tako kot to počneva danes. Vidiš, dragi brat, jaz pa to počnem že celo življenje".

Nikoli si nisem mogla predstavljati, da mi bo to zgodbo pripovedoval pilot na letališču, medtem ko bom čakala na let za Tanzanijo. Življenje je res polno presenečenj.

Mogoče pa bo nekega dne mama pripovedovala svoji hčerki pravljico o punci, ki je podobno kot Audrey Hepburn verjela, da ima(mo) z razlogom dve roki. Eno zato, da z njo pomaga(mo) sebi. In drugo, da z njo pomaga(mo) drugim. Ko je punca uporabila obe roki in je doživela vse kar si je želela, se je spremenila v žensko. Takrat je razprla roki in padla v objem moškega, ki se ni nikdar odpravil v svet. Je pa tako kot ona v tistem objemu našel cel paket.

Po pravljici s srečnim koncem je lažje zaspati.

Pred odhodom nisem slišala pravljice s srečnim koncem. Sem pa morda ustvarila pravljico s srečnim začetkom.

In se začne s citatom: na koncu je vse tako kot mora biti. Če ni, pomeni, da še ni konec.

Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja