PRASHANT TRIPATHI, sodobni indijski 'advaita' – modrec in mistik, pravi o jeziku srca in jeziku uma: "Če zmoremo zares iskreno, nepristransko in globoko pogledati vase, lahko vidimo, da glas uma izvira iz globin človekove negotovosti, iz strahu."
Glas uma je prestrašeni glas gona po preživetju, um vedno nekaj hoče, se pred čem brani ali se hoče česa znebiti. Glas uma vedno govori o upanju in prihodnosti. Je veliki glas, ki govori o velikih stvareh – stori to, naredi ono, prizadevaj si za ta ali oni dosežek, verjemi, upaj ...
Za razliko od glasu uma je glas srca subtilen, mehek, ničesar nima opraviti s tem ali onim razlogom, ne ustvarja velikih načrtov, ker zgolj živi lepoto sedanjosti. Torej, ko v nekem trenutku zaslišite nekaj velikega, kar govori z vami, ko poslušate veliki govor o dosežkih in ambicijah, morate razumeti, da gre za glas uma, ne srca.
Glas uma je vedno govor upornika. Um je zelo bister, premeten. Njegov govor je izjemno preračunljiv. Govori v jeziku logike, v jeziku vzroka in posledice, prepričuje z argumenti. To je glas preračunljivega poslovneža, ki ga skrbi, koliko bo dobil in koliko izgubil – preračunljivost je njegov zvesti spremljevalec. Kadarkoli se zalotimo, da razmišljamo v pojmih preračunljivosti, logike, dobička in izgube ali tehtamo med različnimi razlogi, moramo razumeti, da je to glas uma.
Glas srca ne pogojuje, je 'nerazumen', ker ne pozna logike. Pojavi se brez razloga in če ga vprašate: Zakaj moram storiti to, kar mi govoriš, vam bo odgovoril: Samo naredi, zakaj bi moral imeti razlog? Zanj razlog ali vzrok ni pomemben. Če boste od njega zahtevali, naj vas prepriča, vam bo spet in spet odvrnil, da zanj argumenti niso pomembni. Srce ne potrebuje dokazov, srce se le smeje. Zanj dokazi ne obstajajo, kajti zanj obstaja le Resnica, ta pa ne potrebuje dokazov. Zato od srca ne morete zahtevati pojasnil ali razlag. Um pojasnjuje, srce je brez razlag – je modrost, ki z razumom nima opravka.
Glas uma je govor zelo civiliziranega človeka, je jezik same družbe. Um je tisti, ki sledi številnim etiketam, zato je njegov glas družbeno sprejemljiv: civiliziran, olikan. Jezik srca pa je jezik pijanca – opitega od sreče in pojočega v svoji opitosti, ki ne pozna ne civiliziranosti ne etiket. Ves je potopljen v lepoto, iz katere prihaja njegovo petje. Njegova pesem je nerazumna, vendar čudovita, in četudi je čudovita, ni po volji družbe, kajti srce premore modrost. Ker srce ne potrebuje niti enega razloga ali ambicije, je glas srca pravzaprav družbi nevaren glas.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
