Dolgotrajen strah telo postopoma ugonobi

Strah je alarmno stanje v telesu, posledica notranje miselne predstave, ki jo naš razum tolmači kot grožnjo. Miselna predstava je lahko posledica zunanjega dražljaja ali spomina, ki se ob kakem prožilcu nenadoma pojavi v zavesti.

Dolgotrajen strah telo postopoma ugonobi (foto: profimedia) profimedia
20. 4. 2018

Možganski sistem se na dražljaj odzove zelo burno in z injiciranjem adrenalina, s katerim preplavi telo, doseže številne fiziološke spremembe, katerih namen je zvišati stopnjo občutljivosti, odzivnosti in moči celotnega telesa: krvni tlak naraste, utrip srca se poveča, dihanje se pospeši, jetra izločijo glukozo, maščobne zaloge pa se začnejo pretvarjati v energijo. Krvni obtok je preusmerjen od manj pomembnih funkcij, kot je na primer prebava, v možgane in mišice.

Če gre za fiziološki strah, se nenaden energijski impulz pokaže v povečanju moči mišic, ostrejšem zaznavanju, hitrejšem odzivu in večji učinkovitosti ter prožnosti telesa. Ob tem telo spodbudi tudi mehanizme za hlajenje telesa, pojavi pa se tudi močan impulz za odvajanje tekočine iz telesa – uriniranje. Vse navedeno seveda pomeni, da se telo usposobi za napore, precej večje od običajnih, kar pomeni, da lahko deluje na meji svojih zmogljivosti. Takšno stanje pa seveda ne more trajati dlje časa brez kvarnih posledic. Dolgotrajen strah zato telo postopoma ugonobi.

Očitno postaja, da je človeški razum začel mehanizem strahu zlorabljati v primerih, ki nimajo nikakršne povezave z objektivno nevarnostjo. Tak strah imenujemo psihološki strah, ki temelji na napačnem razlaganju stvarnosti. Napačne miselne predstave zavrejo ali preusmerijo našo aktivnost iz želene smeri k neugodnejšemu cilju. Razlaganje stvarnosti je pač silno subjektiven posel: za nekoga izguba velike vsote denarja pomeni brezizhoden položaj, ki utegne voditi v samomorilnost, drugi pa se bo nasmehnil, češ: kaj bi se grizel, saj gre le za denar. Splošna družbena klima je v ljudeh postopoma zgradila takšne miselne predstave, da si določene življenjske dogodke, ki največkrat pomenijo le zmanjšanje udobja ali življenjskega standarda, razlagajo mnogo bolj dramatično, kot bi bilo smiselno.

To ni nič čudnega, saj si sodobni človek normalnega življenja brez številnih dobrin, ki jih prinaša tehnološki napredek, sploh ne zna več predstavljati. Postali smo ujetniki civiliziranega življenja, sužnji tehničnih pripomočkov, cena za to pa je visoka: brez njih ne znamo več živeti, strah nas je njihove izgube.

Razlog psihološkega strahu je nevednost, ki se kaže kot neznanje, napačna prepričanja in lažne identifikacije. Iz strahu, da bi bil to, kar si, poskušaš biti nekaj, kar nisi, posnemaš druge, iščeš se v pritrjevanju in naklonjenosti drugih, v zunanjem svetu – tam, kjer te ni. Svojo ceno določaš na osnovi primerjave z drugimi, ki služijo kot merilo, zato podležeš tekmovalnosti. Treba je biti boljši, uspešnejši, pametnejši, bogatejši ... Vse to pa si je treba izbojevati na račun drugih, kar poraja strah. Naš razvoj se odvija v napačno smer, ogromno energije se usmerja v škodljive in nepotrebne dejavnosti.

Strah je neločljivo povezan z delovanjem uma, nagnjenost k strahu in dovzetnost za strah pa sta odvisna od našega razmišljanja. Iz okolice smo nenehno obstreljevani z negativnimi informacijami, ki krepijo našo predstavo o nenehni ogroženosti ter utrjujejo negativno logiko: polni nezaupanja in pesimizma povsod iščemo le pasti in nevarnosti. Preprosto ne znamo več razmišljati izven okvira negativne logike. Slepi smo za vse pozitivno. Um je postal generator strahu in deluje tako, da dogodke zaradi slabih minulih izkušenj neprestano povezuje z možnimi nevarnostmi. Bogata domišljija strahove še povečuje.

Strah ima nekaj podobnih lastnosti kot bolezen: kaže, da z določenim odnosom nekaj ni v redu. Podobno kot bolezni ni smiselno obsojati kot krivca tegob, kajti bolezen je le posledica napačnega odnosa do življenja ali sveta, tako tudi strah ni krivec, da gredo stvari narobe. Kriva je človekova nesposobnost, da bi se takrat, ko ga popade strah, pravilno odzval, se pravilno odločil in sprevidel sporočilo, ki ga strah prinaša.

Eden najbolj razširjenih strahov je strah pred spremembami kot posledica nezaupanja v svoje sposobnosti prilagajanja vedno novim okoliščinam, ki jih prinaša življenje, pa tudi lenobe. Zato si prizadevamo življenje zamrzniti in se z bivanjem v poznanih okvirih zavarovati pred neprestanimi izzivi in preizkušnjami, ki bi jim morda ne bili kos. Toda to je zaviranje življenja. Spremembe so njegovo bistvo. Narava je neizprosna: kar se spremembam ni sposobno prilagoditi, prej ali slej propade, umre.

Zoran Železnikar, www.prisluhni.si

Preberite si še: Vse bolezni izhajajo iz blokade v naši psihi 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri