Človek brez zavesti je podoben rastlini • Duhovnost • Sensa.si

Sensa

Sodobni človek prisega na pamet in je prepričan, da je njegova najpomembnejša vrlina intelekt. Toda sedanji intelekt očitno nima zadostne moči, da bi človeka odrešil stisk in odpravil vse mogoče civilizacijske krize, ki smo jim priča. Kje je torej razlog, da ne zmore vzpostaviti miru in harmonije niti v sebi, kaj šele z naravo, družbo in širšim okoljem?

Brez dvoma bo ta miselni vozel lažje razvozlati z razumevanjem, kaj intelekt sploh je. Očitno je intelekt ali razum lastnost zavesti. Učili so nas, da je razum produkt fizičnih možganov, ezoterični vpogled pa pokaže, da je rezultat procesov v mentalnem telesu, nekakšnem inteligentnem modrikastem oblačku, ki prežema celotno telo, pri tem pa možgani igrajo vlogo vmesnika. Njegova naloga je obravnavanje in vrednotenje idej, vživljanje vanje in istovetenje z njimi.

Pomembna podatka v povezavi z intelektom sta njegov domet, sposobnost razumevanja in interesno polje. Otrokov intelekt je široko odprt, zato je otrok silno radoveden in sposoben ogromnega vsrkavanja informacij in vtisov. Pozneje se ta sposobnost zmanjšuje, radovednost vse bolj usiha, razum pa se ukvarja z vse ožjim področjem – z zunanjostjo in s tistim poljem, kjer se pojavljajo problemi – s telesnostjo.

Če gre pri obravnavi idej za preprosto tehtanje, razčlenjevanje in razvijanje podob v zavesti, gre pri istovetenju, identificiranju za to, da postanemo tisto, s čimer se istovetimo. Prav to vživljanje v občutke je proces, ki poraja izkustva. Ko se vživimo v bolečino, jezo, žalost in podobno, duša doživlja posebna notranja stanja, trpi in tako spoznavamo, kaj je prijetno, čemu pa se velja izogibati. Tako vse presojamo skozi privlak ali odboj do stvari, oseb, dogodkov, pojavov in informacij. Tako si zgradimo tudi interesno področje, polje tistega, kar nas zanima, in zavračamo vse, kar je izven njega.

Ker je človek brez zavesti podoben rastlini, je skrivnost našega bistva očitno v nečem, kar je neločljivo povezano z našo zavestjo. A to, kar smo, se je zaradi določenih razlogov začelo istovetiti z nečim drugim. Proces istovetenja je po eni strani zelo koristen, po drugi pa problematičen, kajti zavest, ki je nekaj neomejenega, neskončnega in popolnega, se je začela istovetiti z nečim končnim, nepopolnim, minljivim in podvrženim razkroju. Starejši kot smo, bolj se omejujemo na občuteno ter tako postajamo zgolj telo z vso njegovo napredujočo togostjo, usihajočo vitalnostjo in nesposobnostjo. Toda vzrok staranju ni fiziologija telesa, temveč naša vse večja duhovna neprožnost in miselna togost, ki se odražata na telesu. Intelekt postaja vse bolj nedovzeten za vzgibe duše, ki se kažejo kot impulzi ljubezni, odprtost spremembam, sprejemanje različnosti in sprejemljivost za duhovno. V iskanju varnosti zavračamo vse spremembe, ta togost pa se vse razločneje odraža tam, kjer jo najlaže opazimo – na telesu.

Tisto, s čimer naj bi se človek v življenju predvsem ukvarjal, niso neživi predmeti, temveč objekti živega sveta – bitja, ki so mnogo kompleksnejše stvaritve, v katerih lahko prepoznavamo skrite obraze sebe. Kako naj v mrtvih stvareh prepoznavamo sebe? To je možno le z opazovanjem bitij, tkanjem odnosov z njimi, z raziskovanjem njihove skrivnostnosti in čudežnosti; vse to povsem drugače – mnogo celoviteje – zaposluje naš razum. A dogaja se prav nasprotno – od polnosti živega telesnega stika se vse bolj usmerjamo h komuniciranju preko mrtvih elektronskih naprav, ki odnos reducirajo na izmenjavo skromnih verbalnih informacij. Prav izguba skrivnostnosti in čudežnosti, pa tudi svetosti, je tisto, kar naša življenja najbolj siromaši.

Družba dandanes čisla razum in zavrača čustva. Ravnovesje med razumom in srčnostjo je porušeno. Ko postajamo vse bolj razumski in hladni, dušimo svojo srčnost in tonemo v egu. Podlegamo sebičnemu notranjemu glasu, ki se vse bolj polašča razuma in čustev; to vse bolj vleče dušo v okove strahov in pesimizma. Brez srčnosti, ki nas usmerja k sprejemanju in poenostavljanju, smo usmerjeni v razbijanje, ločevanje, obsojanje, to pa ustvarja vedno nove in nove probleme ter strahove brez konca.

Ignoriranje naše zavestne, duhovne narave, zapiranje vrat ljubezni ter odprtosti življenju in spremembam ne ostane brez posledic. Prve žrtve so vedrina, radost in optimizem, končni račun za takšno nasilje nad dušo pa plača telo. Možgani, ki jih zožena, enostransko usmerjena miselna aktivnost vse manj spodbuja, postajajo vse manj propustni za vzgibe duše in duhovne impulze; naš intelektualni potencial vse bolj usiha. Motnje zavedanja – senilnost, demenca, Alzheimerjeva bolezen in podobno – ki jih zmotno obravnavamo kot zunanje dejavnike, so posledica naše usihajoče psihično-duhovne aktivnosti.

Težava sodobnega človeka je, da je njegov intelekt pretirano zazrt v zunanji svet in se vse manj ukvarja z notranjimi zaznavami, zato ne more uzreti prave narave objektivne resničnosti – tiste resničnost, ki ni pogojena z zornim kotom posameznika ali družbe. Objektivne resničnosti ne sestavljajo le oblike, objekti in fenomeni iz materialnega sveta, temveč tudi njihova vsebina; to so objekti očem nevidnega, nadčutnega sveta. Z materializmom prežet intelekt slednjega preprosto prezre; ne zanimajo ga vprašanja življenja in smrti, ne zanima ga življenje subjektov in njihovo notranje bogastvo, ne zanimajo ga duhovni zakoni, ki usmerjajo naša življenja in dogajanja na notranjih ravneh bivanja. A prav tu se skrivajo najbolj pomembni odgovori, ki od nekdaj tvorijo bogastvo znanja in vir modrosti.

Od fizike k metafiziki

Predstava, da je materialni svet edini resnični svet ter hkrati primarni svet, v katerem se nahaja, rojeva in umira vse, kar biva in obstaja, je zmotna. Primaren je veliko bolj subtilen duhovni svet, ki našim petim čutom ni dostopen; imenujemo ga tudi zvezdni ali astralni svet (astra pomeni zvezda) ali onostranstvo. Čeprav nam ta svet še malo ni tuj, saj se nam odstira v sanjah ter po smrti, ga ne jemljemo dovolj resno zaradi več razlogov, predvsem pa zato, ker smo s fizičnim svetom preveč očarani. A fizični svet je le najgostejši del astralnega sveta. Spoznati duhovni svet pomeni odpreti se večji realnosti in širšemu znanju, zato je vpogled v področje duhovnosti še kako pomemben.

V astralnem svetu se na številnih nivojih skriva bogastvo življenja, kajti vse, kar obstaja v fizični stvarnosti, ima tu svojo izvorno obliko, svojo duhovno podobo. Vse, kar je živo, ima tu svoj pravi dom. Fizična telesa duhovnih bitij so le pritiklina, orodje za raziskovanje fizičnega sveta. Fizično telo človeka je instrument, ki mu je začasno dan v uporabo med rojstvom in smrtjo, da bi svoja duhovna izkustva lahko okronal tudi s konkretnimi, fizičnimi atributi. Učenje v fizični stvarnosti je namreč mnogo učinkovitejše kot v astralu.

Spoznanje, da naše duhovno bistvo, v krščanski terminologiji duša, ni le filozofska metafora za nekaj neoprijemljivega v nas, temveč povsem konkretna živa entiteta, ki živi v nekoliko odmaknjenem frekvenčnem področju, je za marsikoga odbijajoče. Toda spoznanje, da je to naše duhovno bistvo nekaj tako plemenitega, lepega, čistega in dovršenega, da se naše fizično telo z njim niti od daleč ne more primerjati, je neprecenljivo. Razlog te popolnosti je v povezanosti našega bistva z Univerzalno zavestjo, s Stvarnikom, kozmičnim Očetom, tvorcem vsega, kar obstaja in živi. Ta spoznanja so za njihovega nosilca temelj nezrušljive, neuničljive samozavesti, ki presega vsako samopodobo, zgrajeno na egu, pa tudi vir notranjega miru in zadovoljstva. Kajti neločljiva povezava s tvorcem stvarstva – če vanj verjamemo, seveda – je najmočnejše zavezništvo, ki si ga lahko predstavljamo, in obenem kanal neusahljive modrosti in ljubezni.

Razlika med vernim človekom in ateistom je v tem, da se prvi dobro zaveda vsega zgoraj povedanega, drugi pa je za vsa ta dragocena spoznanja prikrajšan. A prikrajšan ni le za nezrušljivo samozavest, modrost in ljubezen, temveč tudi za zmožnost krepitve lastnih človeških potencialov, na čelu s svojim intelektom. Marsikdo omalovažujoče gleda na vernike, češ da nasedajo verskim pravljicam, ne zavedajoč se, da je sam nasedel najhujši pravljici – materializmu. Biti veren ne pomeni slediti verski dogmi, oznanjeni s prižnic, temveč svojim globokim spoznanjem o obstoju duhovne stvarnosti in svoji vlogi v njej. Sledenje verski dogmi lahko človeka vodi v slepo ulico, a izgradnja osebne vere s poglabljanjem v skrivnosti duhovnega sveta nikoli.

Nesmiselno bi bilo pričakovati, da nam modri Stvarnik ob številnih bremenih, ki jih moramo nositi v fizičnem svetu, ni dodelil duhovnih pomočnikov. Zato odprtost duhovnim dimenzijam pomeni tudi sprejemanje duhovnih bitij, prebivalcev duhovnega sveta – angelov, nadangelov, vil, palčkov, elementalov, demonov in drugih bitij, s katerimi nedvomno komuniciramo, zavedno ali nezavedno. Kdor se na pozitivna duhovna bitja obrne z iskreno molitvijo, lahko računa na njihovo pomoč. Molitev je subtilna povezava z bitji, katerih naloga je – po Stvarnikovem načrtu – pomagati človeštvu pri premagovanju težav.

Zanikati duhovno naravo človeka ni mogoče. Njen odraz so duhovni ali eterični čuti (npr. šesti čut), ki se ne opirajo na fizična čutila. Tu gre za notranje, duhovne čute, ki so ostali zares vitalni le pri redkih (duhovno razvitejših) posameznikih in majhnih otrocih, ki lahko opazujejo bioenergijska polja človeka, notranje organe, čustvena stanja in podobno. Nadalje so tu posebne sposobnosti (npr. telepatija, telekineza, teleportacija, jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost ...), ki daleč presegajo fiziološke okvire, prostor in čas. Del naše duhovne narave so tudi nesnovna telesa, ki jih prav tako opažajo ljudje s posebnimi sposobnostmi in čistostjo duha. O astralnem, miselnem, eteričnem telesu in drugih subtilnih jajčastih tvorbah, ki prežemajo snovno telo človeka, govorijo vse duhovne tradicije, njihovo prisotnost pa danes že zaznavajo z nekaterimi znanstvenimi metodami in instrumenti (npr. Kirlianova fotografija). Z usklajevanjem energij v našem eteričnem (vitalnem) telesu alternativni zdravilci in bioterapevti izvajajo proces zdravljenja. Z obvladovanjem lucidnega sanjanja ali astralne projekcije se lahko odpravimo raziskovat astralni svet popolnoma zavestno.

Krepitev intelekta

Ob dejstvu, da sta materialni in duhovni svet dva resnična svetova, je jasno, da krepitev intelekta ni možna brez odpiranja duhovnemu. Vsakomur je poznano, da sodobni človek pretirano razvija levo, pretežno logično in konkretno usmerjeno možgansko polovico, desna, intuitivna in v abstraktno naravnana polovica pa močno zaostaja. V zadnjem času je veliko govora o t. i. čustveni inteligenci, nujni sestavini inteligentnega vedenja. Pri sedanjem trendu človek vse bolj postaja duhovni invalid, vse bolj podoben biološkemu stroju, ki se za nameček utaplja še v popolnoma umetnem, virtualnem svetu.

Šele ko se odpremo širokemu področju metafizike, smo sposobni doseči višje ravni zavedanja in s tem tudi večjo kakovost bivanja. Omejeni z ozkimi predstavami materialističnega pojmovanja sveta smo nemočna, šibka, nevedna, prestrašena in poslušna bitja, idealni potrošniki neoliberalnega kapitalizma, ki ima cilj popolnoma zasužnjiti človekovo dušo in nas oropati svobode. Moč našega intelekta je šibka, saj je nimamo s čim krepiti. To moč lahko črpamo le iz svojega duhovnega izvora – če ga priznavamo. Znanost, ki jo vidimo kot najvišjo avtoriteto, nam ne more pomagati, saj se ukvarja le z zunanjostjo, z mrtvo materijo, življenje pa je ne zanima. Razmišljujoči človek se z opazovanjem nenehnega nastajanja in minevanja prej ali slej sreča z vprašanji, ki trkajo na vrata intelekta: kaj je smisel celotnega bivanja, zakaj smo ljudje postavljeni v to bivanje, kdo sem in od kod prihajam, kaj je bistvo življenja, kakšen je namen in smoter celotne kreacije, kakšno je poslanstvo človeka, kaj se dogaja v zavesti, kaj se zgodi z njo ob smrti telesa in podobno. Pravzaprav vsa različna verstva, tudi vse filozofije in svetovni nazori poskušajo odgovoriti na vprašanje o smislu življenja.

Ujeti v tradicionalne miselne kalupe in omejeni na obstoječi sistem znanja in vrednot ne moremo doseči napredka. Da bi zgradili nove temelje, se morajo stare omejene predstave umakniti ali dopolniti z ustreznejšimi. Tako kot delovanja jedrske centrale ni mogoče pojasniti zgolj s fiziko in kemijo, brez poznavanja jedrske fizike, tudi kompleksnih pojavov v življenju ni mogoče pojasniti brez poznavanja metafizike, duhovnosti.

Trditev, da je človek na sedanji stopnji le inteligentna žival, je še kako na mestu. Da bi bili vredni imena človek, moramo skozi obsežno transformacijo. Naš napredek zavesti se največkrat zgodi, ko smo zaradi kake osebnostne krize – bridke izgube ali težke bolezni – v položaju, da se nam obstoječi pogled na svet sesuje in naredi prostor novim, globljim spoznanjem. A to je možno storiti tudi na podlagi zavestne odločitve, ko se resnično zavemo, da je sedanji nazorski okvir odločno preozek. Preskočiti sedanje miselne plotove in spoznati, kaj je onkraj njih, je intimna naloga vsakogar od nas.

V vsaki duši se vsaj enkrat v življenju pojavi notranji vzgib, ko se vsaj na kratko zavemo obstoja nadčutnega in si ga želimo spoznati. To se zgodi takrat, ko se duša želi otresti dušečih spon nadvlade ega in se odpreti temeljnemu vzgibu v naši srčiki: ljubezni. Odpre se edinstvena priložnost, da se posvetimo napredku intelekta in širjenju svojega duhovnega obzorja. Če jo zamudimo, nove morda do smrti ne bo več.

V tistem, ki prisluhne temu notranjemu pozivu, se prebudi močna želja po raziskovanju. Zave se banalnosti usmeritve v potrošništvo, odpove se iskanju zemeljskih užitkov in omejenosti na zgolj čutno. Bolj kot vse drugo si zaželi prodreti do spoznanja duhovnih moči in darov, ki spijo v njem, odkriti želi svoje poslanstvo. Dokopati se želi do celovitega znanja – enotne znanstvene teorije, ki je sposobna dati odgovore na vsa pomembna vprašanja, povezana z materialno in duhovno stvarnostjo. Zanima ga, kako pulzira kozmično življenje, kako se rojevajo in umirajo svetovi, kakšne sile ga vodijo in kako je potekal razvoj od pradavnine. Spoznati želi, kaj določa okoliščine v naših življenjih – skrivnost izbire staršev, rojstva v konkretnem okolju in kulturi, naše poslanstvo v življenju, pogojenost naših talentov ter telesnih značilnosti in podobno. Občutiti želi resnični plamen ljubezni in očiščen slepote ega spoznati številne skrivnosti življenja. Spoznati želi tudi ozadje svetopisemskih zgodb; je Kristus res najvišje Sončevo bitje in zakaj naj bi se utelesilo in umrlo v človeškem telesu? S pridobljenim znanjem in modrostjo želi zagotoviti lasten napredek in sodelovati pri ustvarjanju novega sveta, svobodnega, razumnega in srečnega, v harmoniji z naravo in vesoljem.

Celotno življenje se nam kaže le z zunanje plati. Raziskovalec duhovnega sveta pa začne stvarnost opažati še v drugačni luči. Odkrije bogastvo tam, kjer ga doslej ni videl. Preneha gledati na svet s starimi očmi, slediti starim miselnim vzorcem in programom in v stvareh prepoznava notranje bistvo, odpre se življenjsko pomembnim vprašanjem in skrivnostim, ki gradijo njegovo modrost, ga navdušujejo, radostijo in plemenitijo. Ker svoje energije ne razsipava v tisočerih smereh, temveč jo usmerja v izbrane cilje, ustvarja hitro in z lahkoto. Vse bolj se mu odstirajo skrivnosti življenja, vse bolj oživljajo njegovi duhovni darovi in njegovo duhovno moč v dejanjih ljubezni občutijo vsi, ki pridejo v stik z njim.

Zavedanje naše duhovne narave da življenju novo globino in nas postavi pred naloge, ki smo se jim predolgo izmikali. Tu nas čaka še eno pomembno spoznanje, ki je povezano z našo resnično identiteto. Če smo se doslej istovetili z jazom ali egom, s telesom in z razumom, naposled dojamemo, da to ni resnica o nas. Naše resnično bistvo je božanska iskra v nas, duša, ego pa je dejavnik razuma, s katerim smo se identificirali, ko smo izgubili stik z Očetom in potrebovali nadomestek zanj. Zdaj ego zagledamo v pravi luči, kot nosilca notranjega dialoga, ki nas usmerja k sebičnim ciljem, da bi zaščitil svojo majhnost in nemoč.

Ego se upira novim duhovnim spoznanjem, zavedajoč se, da ga ta ogrožajo. Oklepa našo življenjsko esenco – dušo – in ji ne pusti dihati. On, ki ima tisoč obrazov, je jedro vseh naših karakternih hib in pomanjkljivosti in tisti dejavnik, ki gradi našo karmo – dušno krivdo, ki jo bo prej ali slej treba odplačati. Da bi se znebili spon egoizma, moramo ego opazovati in prepoznavati njegove težnje, ki so ustvarile številne nezavedne programe, ki jim sledimo.

Z rušenjem veličine ega se začne rušiti mit o neresničnosti duhovnega sveta. Padajo vse omejitve, ki so posledica njegovega minulega dela – tesnobne vizije skopnijo, nasprotja se zmanjšajo, problemi pa se razblinijo ali izgubijo ostrino ob spoznanju, da so pomembnejši višji cilji, ki presegajo kratkoročni okvir. Na lepem se izboljšata zdravje in počutje, nekateri življenjski problemi se razrešijo kar sami od sebe, stvari pa stečejo, ne da bi zavestno vplivali nanje. Ti darovi so ponujeni vsakomur, ki se odloči za širjenje svojih obzorij in duha ter rušenje svojega ega. To so darovi, ki krepijo intelekt in človeka spreminjajo v Človeka.

Objektivnejša narava resničnosti

Spoznanju, da materialistični svetovni nazor ne more ponuditi želenih odgovorov na najpomembnejša vprašanja, se ne moremo izogniti. Pomanjkljivo in neustrezno znanje neizogibno vodi k neustreznim sklepom, idealom in ciljem, končna posledica pa je neuspeh civilizacije. Številne stvari v življenju so zapletene in jih ni mogoče razumeti brez globljih spoznanj, ki so povezana z vpogledi v duhovni svet in njegove skrivnosti. Teh pa nikoli ne moremo dobiti na hitro, temveč skozi postopen proces, tako kot pri vzpenjanju v snegu, ko moramo vsako stopinjo utrditi, preden se poženemo naprej.

Pri iskanju potrebnega znanja, ki bi razširilo naše spoznavno obzorje, se znajdemo v zagati. Če nam je do branja, je ponudbe duhovne literature ogromno, a katera je prava? Tu nam lahko pomagajo izročila starih ljudstev, ki so polna dragocenih spoznanj, nekateri duhovni sistemi in filozofija. V religijah ponujene duhovne razlage, namenjene intelektualni ravni človeka pred tisočletji, so današnjemu človeku neprivlačne. Njihove verske dogme premalo podpirajo življenje in se preveč usmerjajo k ciljem, ki sodobnemu človeku zvenijo tuje, obenem pa ga odbijajo s postavljanjem kopice zahtev, ki osebno svobodo posameznika pomembno omejujejo.

Pri presoji posameznih idej, konceptov in modrosti so nam v pomoč določeni kriteriji. Vprašati se je treba, ali ideja, teza oz. obravnavani koncept (bolje) pojasnjuje tiste pojave in izkustva, ki jih doslej nismo znali pojasniti; ali novo znanje lahko vključimo med utrjena spoznanja in ideje brez medsebojnih nasprotovanj? Pravo znanje odpira nova vprašanja, ki omogočijo še globlje spoznavanje in razumevanje stvarnosti. Najpomembneje pri napredku pa je, da posamezno preverjeno idejo vtkemo v praktično življenje; le takrat bo imela za nas resnični pomen.

Temeljit raziskovalec se bo lotil tako zahodnih filozofskih temeljev kot vzhodnih duhovnih izročil in duhovnih sistemov. Zaradi neskladja z lastno tradicijo slednji zahodnemu človeku niso blizu. Vendar pa velja povedati, da duhovna spoznanja zahodnega sveta dajejo vse odgovore, ki jih potrebuje duhovni iskalec.

Od grških časov je bila filozofija – ljubezen do modrosti – vir duhovnega napredka in je gradila tudi temelje moderne zahodne modrosti. Med zahodnimi filozofi je bilo več tistih, ki so se omejevali na pojavni svet, dostopen našim fizičnim čutom, kot onih, ki so doumeli, da je še kaj zadaj. Pravzaprav je le peščica dojela, kakšne so človeškemu izkustvu dostopne dimenzije stvarnosti. Med najpomembnejšimi so bili Platon in Plotin, sveti Avguštin, Spinoza, Kant, Schoppenhauer, Shellig in Hegel. Descartes na področju duhovnih spoznanj ni prinesel kaj novega, pač pa je njegova zasluga, da smo se začeli jasneje zavedati ločnice materialno – duhovno.

Med najbolj zaslužnimi za to, da je bila duhovnost odrinjena na stranski tir, je bil Aristotel konec prejšnjega stoletja, ko je primež religije popustil, pa so to omejeno miselno linijo zastopali vsi predstavniki znanosti in empiristi z Lockejem na čelu. Zahodni civilizaciji pa je naredil veličastno uslugo Karl Marx, ki je uspel množice prepričati, da je materialnost alfa in omega vsega. Vsi navedeni so omejili človekov pogled in sposobnost zaznave le na tisto, kar je sposoben dojeti fiziološki spoznavni aparat, namreč pet čutil in možgani.

Zahodna duhovna tradicija je duhovna spoznanja resneje obudila s pojavom teozofije madame Blavatsky, ki je, oprta na indijske duhovne vire in vzhodne avtoritete, duhovnemu znanju zahoda zgradila nove temelje. Bistveno oplemenitenje duhovnega znanja je prinesel ustanovitelj antropozofije, Rudolf Steiner, ki je na področju duhovnosti naredil nekaj podobnega kot Nikola Tesla na področju tehnologije. Ponudil je duhovno znanost, oprto na lastna duhovna izkustva in branje kozmičnih zapisov, akaše. Duhovna znanost želi pomagati pri razlaganju duhovnega sveta podobno kot naravoslovje pri razlaganju zunanjega sveta. Zadnji duhovni učitelj Zahoda je bil ustanovitelj moderne gnoze, Samael Aun Weor, ki je sodobnemu človeku približal tisto duhovno znanje, ki v novem času pospešuje njegov duhovni napredek.

Miselna past

Napake so najboljši učitelji. Materializem in ateizem sta zahodni intelekt povedla v slepo ulico. A misel, da gre tu za usodno napako v razvoju človeka, je napačna. Materializem lahko označimo kot skrajno točko v oddaljevanju od duhovnosti, ko je individualnost človeka dosegla največjo moč in svobodo popolne neodvisnosti od duhovnega, da bi se v naslednjem koraku zavedela, da materialnost še zdaleč ni vse. Intelekt se je po zaslugi ega razvijal v smeri krepitve individualnosti in zavedanja svoje navidezne ločenosti od duhovnega sveta, v katerem je bil pred tem utopljen. Tako smo v napredujoči identifikaciji s telesom in fizično stvarnostjo skoraj izgubili zavest o svoji duhovni naravi in se oddaljili od sveta nadčutnega. Tako osiromašeni intelekt s kopico zmotnih predstav je cokla našemu napredku.

Begu v materialnost je botrovalo več razlogov. Veliko vlogo je nedvomno imela želja po zanikanju tisočletne avtoritete cerkve, na drugem mestu pa je bila očaranost z briljantnimi spoznanji znanosti, ki je na začetku resnično prišla do velikih miselnih prebojev – z matematiko, logiko, deduktivnim sklepanjem in objektivnostjo ugotovitev. Tretji razlog utegne biti duhovna otopelost človeka, ki je deloma posledica religijskega enoumja, delno posledica strahu pred posledicami brskanja po misterioznem področju, kjer naj bi bila tudi pekel in poguba. Svoje prispeva tudi dejstvo, da se za raziskovanje duhovnega sveta ne čutimo dovolj opremljeni, saj eteričnih čutov in notranjih sposobnosti preprosto ne poznamo dovolj in jim zato ne zaupamo.

Pred nami je zahtevna naloga: uravnoteženje intelekta. Spoznati moramo, da je razum po zaslugi ega prerasel začrtane mu meje in ogrozil srčnost. Čeprav čutenje ni nič manj pomembno kot razum, zaradi različnih razlogov pred njim bežimo. A resnica je, da najpomembnejšim pojavom – denimo življenju – z intelektom ne moremo priti do kraja, temveč jih lahko občutimo.

Marsikdo se zaveda, da je treba uravnotežiti razum in srce, a ne ve, kako to doseči. To se lahko zgodi le z razgradnjo dejavnika, ki duši našo dušo in zavira našo harmonijo s stvarstvom in Stvarnikom. Razum v suženjstvu ega je ovira, ki ne grozi uničiti le nas samih, temveč tudi planet, na katerem živimo. Že pred dva tisoč leti nam je bilo sporočeno, da je odpiranje srčnosti najpomembnejša naloga človeka in obenem podvig, ki nas vodi do višjih ravni duha, v Očetovo naročje. Ta potrpežljivo čaka, da bomo našli pot iz svojih slepih ulic.

Zoran Železnikar, revija Sensa februar, marec 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri