Šola je izjemno pomembna za varen in zdrav razvoj otrok. A kakšna šola je dobra šola? Kako jo ustvariti kot varno zatočišče, v katerem bi se razcvetalo otroško znanje in se rojevale njihove sanje?
Sodobna nevroznanost, ki poudarja pomembnost možganov kot ključnega organa za celoten človeški sistem, opozarja, da bi pri vzgoji in izobraževanju otrok najprej morali dobro poznati razvoj otroških možganov in šele nato kreirati vzgojne programe in prijeme, ki bi bili v dobro otrok. Na kratko: kako se razvijajo otrokovi možgani in kaj se zgodi, če tega ne upoštevamo?
Evelina: Razvoj otroških možganov je kompleksen in neprekinjen proces, ki se začne že v maternici in se nadaljuje vse do zgodnjega odraslega obdobja. V zgodnjih fazah razvoja možganov se oblikujejo nevroni, osnovne gradbene enote živčnega sistema, med njimi se nato začnejo vzpostavljati sinaptične povezave.
Sinapse predstavljajo majhne vrzeli med nevroni, po katerih se prenašajo kemični signali, ki omogočajo komunikacijo med različnimi deli možganov. Sčasoma se ta sinaptična povezljivost krepi in spreminja v odziv na izkušnje in okolje, kar oblikuje nevronske mreže.
V določenih obdobjih razvoja so možgani izjemno občutljivi na izkušnje. V teh obdobjih so otroci še posebno dovzetni za učenje in oblikovanje povezav med nevroni. Na primer, zgodnje otroštvo je ključno obdobje za razvoj jezikovnih sposobnosti. Če otrok v tem obdobju ne prejme ustrezne jezikovne stimulacije, se lahko pojavijo dolgoročne posledice, ki vplivajo na njegov jezikovni razvoj.
Morda še ta primer: če otroka od majhnega s pravljicami odpeljemo v fantazijski svet, mu v možganih aktiviramo sistem za iskanje. S tem, ko aktiviramo otrokov sistem za iskanje pred začetkom šole, položimo temeljni kamen za razvoj njegove radovednosti in vere vase.
Andrej: Družina je otrokovo prvo okolje, ki spodbuja razvoj njegovih možganov. Že mamino zrenje otroku v oči spodbuja razvoj njegovih možganov v prvih dneh njegovega življenja. Sami možgani se razvijajo v interakciji z emocionalnim okoljem, v stopnjah in postopno postajajo hierarhično organizirani.
Razvoj se začne pri desnih hemisferskih mehanizmih in ta razvoj je podlaga navezanosti. Tako se navezanost najmočneje razvije v prvih mesecih življenja, sposobnost regulacije čustev pa med prvim in drugim letom.
Cilj zdravega razvoja je, da čustveni impulzi začnejo služiti otroku, da spozna, kaj je prav in kaj ne. Osnovno poznavanje razvoja in delovanja možganov seveda potrebujemo, če želimo otroku pomagati pri regulaciji njegovih občutkov, ki jih sam ne zmore umiriti, in da ob tem tudi sami zdržimo.
Najpomembnejše delo otrok bi morala biti igra, trdijo nevroznanstveniki, ker se v "stanju" igre pri otroku razvijajo vse strukture možganov, vendar je nova tehnologija "povozila" klasično otroško igro in izpraznila igrišča.
Evelina: Tradicionalne otroške igre, kot so skakanje gumitvista, gugalnice, skrivalnice, lovljenje ali igre z žogo, žal izgubljajo v tekmi s sodobnimi digitalnimi igrami in virtualnimi doživetji. Otroci se vse bolj zatekajo k interaktivnim videoigram, spletnim družbenim omrežjem in drugim digitalnim vsebinam na svojih napravah.
Postajajo odvisniki od zaslonov, večino prostega časa preživijo v zaprtih prostorih, namesto da bi se igrali na igriščih. Čeprav tehnologija prinaša številne pozitivne učinke in nove možnosti za učenje, ustvarjalnost in zabavo, je pomembno opozoriti tudi na izgubo nekaterih dragocenih vidikov tradicionalnih otroških iger.
Te igre so spodbujale fizično aktivnost, socialno interakcijo, razvoj motoričnih spretnosti in domišljijo. Prazna igrišča tako pomenijo manj priložnosti za otroke, da se družijo, učijo skupinskih igralnih pravil ter razvijajo telesno in čustveno zdravje. Menim, da otrokom do 5. razreda starši ne bi smeli dati mobilnega telefona.
V eni izmed raziskav so na primer ugotovili, da čas, preživet ob mobitelu, na otroka učinkuje enako, kakor če bi užival kokain. Gre torej za odvisnost. Poleg tega s sodobnimi videoigrami, ki ponujajo zapletene virtualne svetove in intenzivno interaktivnost, otroci pogosto vstopajo v igralne izkušnje, ki so ločene od njihovega vsakdanjega življenja.
Pogosto se zgodi, da otroci, ki preveč časa preživijo v virtualnem svetu, začnejo živeti v nekem vzporednem svetu, ki se od resničnega sveta ločuje tako v miselnosti kot v vedenju. Virtualne izkušnje so lahko tako intenzivne, da otroci začnejo razvijati močne čustvene povezave z liki, svetovi in dogodki znotraj igre. Ti svetovi pogosto ponujajo nagrade, dosežke in občutek uspeha, kar lahko otrokom zagotavlja občutek zadovoljstva in identifikacije z virtualnimi liki.
Otroci se lahko izolirajo od svojih vrstnikov in družine, saj raje preživljajo čas v virtualnih svetovih. Prav tako lahko njihova vedenja in odzivi izhajajo iz tega vzporednega sveta, kar lahko vpliva na njihovo socialno interakcijo, odnose in splošno razumevanje resničnosti.
Pomembno je opozoriti, da to ne velja za vse otroke, saj ima vsak posameznik drugačen odziv. Vendar pa je treba biti pozoren na primerno ravnotežje med virtualnim in resničnim svetom, da se otrokom omogoči zdrav razvoj in pridobivanje izkušenj iz obeh svetov. Spodbujanje dejavnosti zunaj videoiger, kot so druženje s prijatelji, šport, ustvarjalno izražanje in raziskovanje narave, je izjemnega pomena za celostni razvoj otrok.
Andrej: Vsekakor je ustvarjalnost otroka treba vzpodbujati skozi otroško igro. Velik delež k razvoju otrokove ustvarjalnosti prispevajo prav starši, ki od malih nog vzpodbujajo njihove talente, kar pa ne pomeni, da otroka zaradi tega prikrajšajo za njegovo otroštvo in ga vključijo, kakor je moda današnjih mladih staršev, v raznorazne krožke in obšolske dejavnosti. Raziskave kažejo, da je pri otrocih, ki v obdobju prvih dveh let starosti niso imeli dovolj možnosti za igranje, več možnosti za razvoj motnje hiperaktivnosti in pomanjkanja pozornosti.
Tudi razvoj čustvene inteligence je izjemno pomemben za otrokovo celostno dobro počutje, socialne veščine in uspeh v življenju. Kako spodbujati in razvijati čustveno inteligenco pri otroku, kako ga naučiti krmariti s svojimi čustvi?
Evelina: Prve vzorce čustvenega odzivanja dobi otrok v svojem primarnem okolju. Starši s svojim zgledom otroka naučijo odzivov, ki jih potem prenese v vse druge odnose. Znotraj družine otrok pridobi svoj pogled na svet, načine vedenja, čustvovanja, svojo vrednost.
Če se kot otroci ne naučimo regulirati svojih notranjih napetosti in stisk, pozneje iščemo načine za njihovo olajšanje v različnih oblikah odvisnosti in izkrivljenega vedenja. Otroci nujno potrebujejo pomoč pri spoprijemanju s svojimi težkimi čutenji; po navadi svoja čutenja izražajo z vpitjem in kričanjem, zato morajo to starši razumeti kot klic na pomoč.
Če otroku pomagajo premagati te frustracije, s tem vplivajo na njihove možgane, tako da razvijejo prave živčne povezave, ki so odločilne za naravno uravnavanje takšnih občutij. Otroci zelo dobro zaznavajo stres staršev in ga tudi pokažejo s svojim obnašanjem: z neprestanim kričanjem ali razgrajanjem v bistvu izražajo starševsko napetost.
Desna možganska hemisfera lahko v vsakem hipu zaznava razpoloženje, zato: če bodo starši umirjeni, bo miren tudi otrok, medtem ko bo otrok napetih staršev nemiren. Dobro se je zavedati, da stres zelo vpliva na otroka, njegova čustva in telo in da z odnosom do otroka lahko aktivirate napačen del njegovih možganov. Starši, ki na primer veliko vpijejo na otroka in mu ukazujejo, v njem aktivirajo sistem za bes in strah. Medtem pa veliko igranja, smeha in ljubkovanja vpliva na otrokov sistem za pomoč, sočutje in ljubezen.
Andrej: Menim, da je v šole nujno treba uvesti predvsem predmete, ki so osredotočeni na čutenje in sočutje; predmete, ki so usmerjeni na doživljanje, spodbujanje in posledično preprečevanje raznih zlorab. Otroci morajo slišati, kaj je prav in kaj ni, kako se je treba v določeni situaciji obnašati do sebe in drugih in kaj to čustveno pomeni.
Ena izmed takih dejavnosti, ki že poteka v okviru ZPM Ljubljana Moste - Polje, je projekt Dobro sem. V šolskem letu 2021/22 je bilo vanj vključenih preko 1000 otrok. Evalvacije učencev kažejo velik doprinos k duševnemu zdravju otrok, zato tovrstne vsebine priporočam, da jih uporabijo tudi šole, na primer znotraj razrednih ur ali projektnih dnevov.
Današnji otroci so – vsaj po trenutnem splošnem prepričanju – preveč zaščiteni, kar pa ne vpliva le na njihov kognitivni razvoj, ki je zaradi tega slabši, pač pa nastajajo tako tudi otroci, ki pozneje v življenju niso zmožni samostojnosti. Kje so zdrave meje, ki bi jih otroci morali ponotranjiti, in kaj konkretno svetujeta staršem glede vzpostavljanja nekega zdravega nadzora nad otroki?
Evelina: Premalo kontrole s strani staršev bo otroka prisililo k izstopajočemu vedenju, preveč kontrole, ki je značilna za t. i. starše kosilnice, pa bo otroku onemogočilo razviti identiteto ali avtonomijo. Če kontrola otroka ni primerna, lahko to pomeni manipulacijo z njegovimi občutji, saj zna tak starš pri otroku vzbujati krivdo in nanj ustvarjati pritisk ali ga celo poniževati.
Kontrola, ki je zdrava, pomeni sposobnost staršev, da sprejmejo otrokova čutenja in mu jih pomagajo regulirati. V takšni družini bo otrok imel podporo in strukturo, ki jo potrebuje pri razvijanju osebnosti. Te otroke navdihuje prihodnost in zaupanje. Pri takšni vzgoji se razvije notranja disciplina in taki otroci bodo tudi pod pritiskom uspeli ohraniti vero vase. Pomembno je tudi, da otroku postavljajo pravila tako starši kot učitelji, njihova vrednost pa je toliko večja, kolikor so pri postavljanju pravil vključeni tudi otroci.
Andrej: Dobro je, da ima družina nekaj zelo jasnih pravil. Raziskave kažejo, da se zaradi pravil tako otroci kot odrasli počutijo varne, a če pravil ni, vladata kaos in zmeda. Otroku postavimo jasne meje tako, da mu razložimo, katera pravila mora upoštevati, kaj konkretno pri tem od njega pričakujemo in kakšen je njihov namen.
Vsak otrok je nedvomno edinstveno telesno, duševno in duhovno bitje – unikat, ki ga je treba spoštovati in podpirati. Vendar pa se v našem pedagoškem sistemu sledi enotnemu učnemu načrtu in ocenjevalnim sistemom, pri čemer se težje upošteva individualne razlike, interese in potrebe posameznega učenca. Kaj pri tem lahko storijo starši in kaj pedagoški delavci, da ne bi prihajalo do izključevanja učencev, ki se ne prilegajo standardnim merilom uspešnosti?
Evelina: V prvi vrsti morajo starši učitelja ali razrednika seznaniti s posebnostmi svojega otroka, da ta pravočasno seznani s tem širši učiteljski zbor in mu zagotovi prilagoditve. Kako bodo takšnega učenca sprejeli sošolci, pa je odvisno od učitelja, torej na kakšen način jim bo to predstavil.
Andrej: Pomembno je, da se zavedamo, da še ne pomeni konca sveta, če otroku v osnovni šoli ne gre najbolje. Nekega dne bo vsemu navkljub morda postal uspešen znanstvenik, kot je to postal Thomas Edison, o katerem kroži znamenita anekdota.
Mali Thomas je imel težave v šoli, bil je hiperaktiven in težko je sledil pouku. Ko je nekega dne prišel domov iz šole, je poln pričakovanj svoji materi izročil zapečateno pismo, ki ga je dobil od učiteljice. Mati je najprej potihoma prebrala pismo, v katerem je bilo zapisano: "Vaš sin je duševno zaostal. Na naši šoli ga ne moremo poučevati skupaj s preostalimi otroki. Zato vam priporočamo, da ga učite sami doma." Toda modra mati je v hipu zbrala svoje misli in sinu na glas prebrala: "Vaš sin je genij. Ta šola je premajhna zanj in nima dovolj dobrih učiteljev, da bi ga učili. Prosimo, poučujte ga sami."
Otroci verjamejo v to, v kar verjamejo starši, učitelji, vzgojitelji. Če ti verjamejo, da je otrok nesposoben, bo tudi tako živel in se obnašal. Nedopustno je otroka poniževati ali ga žaliti, če mu nekaj ne gre. Starši, ki so, tako kot je bila Edisonova mati, z ljubeznijo usmerjeni na svojega otroka in jim je ta pomemben, bodo iskali in našli izhod iz vsake situacije.
Potemtakem problematični otroci v resnici ne obstajajo?
Andrej: Otroci so v svojem obnašanju živahni, in to izključno zaradi nezrelosti možganov, kar ne pomeni, da so problematični, nevzgojeni ali hudobni. Seveda pa lahko nekdo to vidi kot problematično.
Že Platon je pisal o tem, kako so mladi neznosno nespoštljivi do starejših, spraševal se je o prihodnosti sveta, pa ta še vedno stoji. Odgovornost se razvije po 21. letu, torej otrok v procesu odraščanja potrebuje nenehno zunanjo kontrolo in regulacijo. Od staršev pa je odvisno, kako bodo otroku regulirali občutke in postavljali meje, ga vzgajali – seveda še najbolj z lastnim vzgledom in odnosom do pomembnih drugih.
Izraz "problematičen otrok" se pogosto uporablja za opis otrok, ki se soočajo z različnimi izzivi v vedenju, učenju ali čustvenem razvoju. Vendar pa je pomembno, da razumemo, da ima vsak otrok svoje posebnosti, potrebe in izzive, ki jih je treba obravnavati na individualen način.
Ta izraz lahko ustvarja negativno konotacijo in stigmatizira otroke, saj nakazuje, da so težave nepremostljive ali da otrok sam po sebi predstavlja problem. V resnici pa otroci izražajo svoje težave skozi svoje vedenje ali čustvene odzive, ki so pogosto posledica specifičnih okoliščin, nezadostnih socialnih veščin, čustvenih izzivov ali drugih dejavnikov.
Vsak otrok ima pravico do razumevanja, podpore in prilagojenega pristopa, ki ustreza njegovim individualnim potrebam. Namesto da označimo otroke kot "problematične", je bolj konstruktivno preučiti vzroke za njihovo vedenje ali težave ter iskati načine, kako jim pomagati pri premagovanju izzivov.
Evelina: Vsak otrok nosi svoj edinstveni nabor sposobnosti, ki jih je mogoče razviti in okrepiti. Pomembno je ustvariti varno, spoštljivo in podporno okolje, kjer se otroci počutijo sprejete, razumljene in opolnomočene. Torej obstajajo samo otroci, ki potrebujejo posebno podporo, razumevanje in prilagojene strategije, da se razvijejo, rastejo in uspevajo na svoji edinstveni poti.
- Preberite si še: Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva
- Zakaj veliko mladih misel na otroka navda z občutkom odpora?
