Mik najvišjega spoznanja: Kje iskati?

Globoko vtisnjeni žeji po samospoznanju sledimo nezavedno in se sprva niti ne zavedamo, kaj iščemo. Nekaj nas preprosto sili v izkustva, v katerih bi življenju prišli bolj »do dna«.

26. 9. 2014

Nekateri potujejo na različne konce sveta, kjer si obetajo v ustreznejšem okolju sebe in življenje bolje spoznati. Drugi poskušajo do sebe prodreti tako, da »zgostijo čas« v kakem ekstremnem športu, ko hitrost ali napetost pomagata drastično povečati koncentracijo in doživljanje življenja. Tretji pa iščejo odgovore v opojnih sredstvih, ki odpirajo vrata v svet neznanega.

Nekateri se ne morejo rešiti misli, da se njihovo bistvo nahaja v telesu. Toda tisti, ki so doživeli kratkotrajno izkustvo svoje klinične smrti, so prišli do trdnega spoznanja, da telo ni njihovo bistvo, saj so ga povsem jasno zaznavali kot objekt izven sebe, ko so pod stropom bolniške sobe lebdeli nad njim in uporabljali razum in organe zaznavanja, ki ne pripadajo telesu. Svojega bistva ne moremo najti v telesu ali v zunanjem svetu, vendar ta lahko pripomore, da se močneje zazremo navznoter. Da bi našli in začutili, kar iščemo, nam ni potrebno iti nikamor; nahaja se v nas samih.

Ko človek naposled odkrije, kam mora posvetiti z lučjo, kam je treba usmeriti svojo zavest, je to zmagoslavje pred dokončno zmago, ki ne more biti več daleč. Na vhodom v delfijsko preročišče je pisalo: »Spoznaj sebe in spoznal boš ves svet.«

Vsi si nenehno prizadevamo svoje življenje čim bolj oskrbeti z nadvse izmuzljivo stvarjo: s srečo. Toda, ali smo se kdaj vprašali, kaj sreča pravzaprav je? Zmotno jo enačimo z užitki in zadovoljstvom, ki sta le bedna nadomestka zanjo in prihajata vedno v paru s trpljenjem in nezadovoljstvom. Kaj torej sreča sploh je?

Gon po spoznanju

To, kar si razlagamo z željo po sreči, je nekaj, kar ima mnogo večji, kozmični smisel in pomen. Ali obstaja kaj pomembnejšega od spoznanju svoje resnične identitete, ko se speče človeško bitje prebudi in se zave, da je eno s Stvarnikom? Globoko v sebi se zavedamo, da v tem leži naša izpolnitev. Ko si želimo biti srečni, se želimo v resnici dotakniti svojega božanskega bistva, spoznati želimo tisto, kar smo. Ko smo srečni, smo v stiku s »seboj«. To se zgodi le takrat, ko um umolkne, ko ego utihne in doživljamo mir, prežet z radostjo.

Najbolj dovršenim, najpopolnejšim živim bitjem je Stvarnik dal možnost, ki je hkrati posebna nagrada. Svojo zavest lahko pripeljejo tako daleč, da prepoznajo in občutijo lastno identiteto, ki je - identiteta Stvarnika. Spoznanje samega sebe nam prinese opojno radost, mir in blaženost, sreča pa so koščki tega izkustva. Ko hrepenimo po sreči, hrepenimo po vrnitvi v svoj pravi dom - v zavetje Stvarnika, od katerega nismo (bili in ne bomo) nikoli ločeni.

Pa je samega sebe, življenjsko bit, svojo pravo identiteto, svoje resnično bistvo, sploh možno spoznati? Vsi veliki učitelji človeštva so si bili edini, da je. Vendar pa je pot samospoznanja dolga, vijugasta ter polna težav. A cilj je vreden truda. Spoznanje, kdo si, prinese nenehno prisoten in blažen občutek miru in notranjega zadovoljstva. Prinaša radost, kajti radost je prav to: občutek živosti in vibracija miru. To je radost spoznavanja sebe kot same esence Življenja, preden Življenje privzame obliko. Kot pravi Eckhart Tolle, ni večje sreče od radosti bivanja v svoji resnični naravi.

Ko spoznaš od kje prihajaš, naravno postaneš strpen, nesebičen, začuden, dobrosrčen kot stara mati, dostojanstven kot kralj.

Zoran Železnikar, www.prisluhni.si

Mik najvišjega spoznanja: Prepoznavanje življenjske Biti

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri