Manca Košir: Čas za modrost

Obvezno branje za tiste, ki iščejo bisere v življenju.

17. 7. 2014

V knjigi Čas za modrost so zbrane kolumne Mance Košir, v katerih razmišlja o radikalno drugačnem času, ki v ospredje postavlja vprašanje orientacije, ciljev in smisla.

Knjiga se bere kot hvalnica življenju. Avtorica v kolumnah slika življenje kot čudovit mozaik, sestavljen iz vsakodnevnih drobnih čudežev. S svojimi zapisi, ki se berejo kot dobronamerni nasveti ni vsiljiva, temveč pronicljiva raziskovalka in opazovalka življenja.

Branje je večinoma odvisno od razpoloženja. Čas za modrost sem vzela v roke, ko me je obvladovala norost, saj se je z vdorom v moj e-mail naslov podrl moj virtualni svet. Povsem nepričakovano sem že v prvi kolumni našla uteho v besedah: zaprite splet, odprite srce in poslušajte glas svoje duše! Če bi ta stavek prebrala kakšen dan prej, bi se kot dežurni sarkastični skeptik verjetno držala za glavo.

Priznam, da sem med branjem nekoliko podvomila v iskrenost zapisanega. Kar pove več o meni, kot o avtorici, ki z zapisanim bralcu nastavi čudovito ogledalo.

Pomislila sem, kako lahko avtorica, ki se kot dolgoletna prostovoljka v Hiši hospic pogosto srečuje s smrtjo, tako zelo ljubi življenje!? Kako lahko nekdo z isto strastjo piše o hrani, knjigah, ljubljenih osebah, življenju in celo smrti? Po vsaki prebrani kolumni sem bila bolj razpeta med realnostjo in iluzijo. Pomislila sem že, da berem fikcijo. Nisem verjela, da lahko nekdo hkrati živi in deli toliko modrosti. Predvsem pa nisem verjela, da avtorica resnično uteleša misel »ljubim, torej sem«.

Dokler je nisem spoznala. Le nekaj dni po branju knjige sva se srečali. Ko se je pripeljala s kolesom in mi že od daleč z velikim nasmehom in iskrivimi očmi mahala v pozdrav, me je prešinilo: Manca Košir živi to, kar piše!

Kako prav je imel Zoran Predin, ko je napisal: »Med prebiranjem Mančinih kolumn se mi vsakič znova zazdi, da jo slišim, kako mi to, kar berem, sama govori. Da sedi zraven mene, me objema s svojimi velikimi očmi in mi med napadi prisrčnega in nalezljivega smeha pripoveduje enako zavzeto o najrazličnejših dogodkih. O zadnjem dosežku človeške neumnosti na enak način kot o visoki modrosti nadarjenih sodobnikov. Njena iskrena radovednost vedno znova razoroži dežurne skeptike in dvignjene nosove samozvanih sladokuscev.«

Čas za modrost je obvezno branje za tiste, ki podobno kot avtorica po nasvet ne greste na splet, temveč h knjigam. Čas, ki ga obvladuje (človeška) norost potrebuje svetilnike človeštva, ki verjamejo v moč povezovanja.

»Bivati, delati, se ljubiti je najlepše z roko v roki. Tako smo ljudje nastali, tako smo obstali. In edino tako bomo tudi preživeli: ne z roko ob roki, ne z roko proti roki, temveč le z roko v roki. Naj bo tako, vzklika upanje, ki ga nosijo rumeni metulji in odprite dlani za skupno naročje lepega, dragocenega. Naj bo tako!«.

In še opozorilo:

med branjem se lahko nehote nalezete avtoričinega optimizma. Zdravila zanj ni. Prepustite se mu, saj vas lahko vodi do neverjetnega dejanja. Da odprete dlani in v svoje naročje sprejmete lepoto in dragocenost življenja.

Knjiga je izšla pri založbi Eno.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri