Branje za tiste, ki v temi prepoznate Svetlobo
Pisati o smrti je pogumno. Strah pred smrtjo je namreč temeljni strah, pred katerim bežijo mnogi. ''Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli'' je v intervjuju za Senso povedala Manca Košir. Navdihujoča ljubiteljica življenja se v novi knjigi posveča minevanju. In pravi, da ji še nobena knjiga ni darovala toliko Svetlobe.
O bolečini, trpljenju, krhkih in ranljivih življenjskih poteh si dopisuje s sedmimi dopisovalci. V prvih pismih se je razgalila in izpostavila Ksenija Malia Leban, konferenčna tolmačka in prevajalka, spremljevalka v obporodnem obdobju in ob najpomembnejših življenjskih prehodih in preobrazbah. ''Pisem o smrti ne more biti brez psihoanalitika'', si je rekla Manca Košir in k dopisovanju povabila kliničnega psihologa in psihoterapevta Janka Bohaka, ki je v pismih podelil nekaj vtisov svojega materialnega in duhovnega humusa, iz katerega je vzniknil pomemben del njegove življenjske zgodbe. O motivaciji, da vodi bolnike skozi proces umiranja in poslavljanja, je pisala zdravnica paliativne medicine, učiteljica etike in komuniciranja Urška Lunder, avtorica knjige Odprto srce: Izkušnje spoznanja ob umiranju in smrti. Na vprašanja o našem tukajšnjem življenju in presežnosti, o notranjem in zunanjem vesolju in o Bogu, je čuteče odgovarjal magister teologije in doktor literarnih ved Karel Gržan, ki pomaga bližnjim v stiski z ustanavljanjem skupnosti in komun, s pogovori, predavanji in pisanjem knjig.
Ganljivo in pretresljivo pismo zagovornice in terapevtke integrativne medicine Jasne Stošić smo objavili v Sensi s prijaznim dovoljenjem Mladinske knjige. Na vabilo k dopisovanju o Smrti se je odzvala tudi raziskovalka in oznanjevalka ženskih veščin ter ustanoviteljica Rdečega šotora Ana Drevenšek, ki na vprašanja, zakaj se bojimo Smrti, zakaj je ne poznamo, zakaj smo jo odrinili na rob, odgovarja ''ker smo odrinili na rob celovito ženskost; ženskost, ki zaobjema rojstvo in smrt, temo in svetlobo, mehkobo in strogost.''
Voditeljica pogovorov o literaturi, učiteljica joge in v okviru doktorskega študija raziskovalka indijskih filozofij Tina Košir Mazi je s pismi o najbolj globokih intimnih izkušnjah izpostavila glas tistih, ki so zaviti v molk. Njen opojni glas se dviga nad brezčutnost in sprenevedanje, da je o nekaterih stvareh bolje molčati.
Pisma so mila, presunljiva, globoko čuteča. Vzbujajo sočutje, se nežno dotaknejo srca in ublažijo strahove.
''Veliko krvi steče iz ran, ne da bi se oplemenitila s svetlobo spoznanja'' piše Manca Košir. V trenutkih bolečine se mnogi zaprejo. Redki so tisti, ki se pod težo trpljenja pogumno in s celim srcem odprejo. Prelivati bolečino v besede je pogumno. Brati o najglobljih, bolečih intimnih izkušnjah je zastrašujoče, zdravilno in osvobajajoče. Spoznanje, da s svojimi strahovi nisi sam je namreč blagodejno in pomirjajoče.
Darove minevanja nisem brala le kot pisma o smrti. Temveč kot pisma o življenju. Med zgodbami pogumnih dopisovalcev mi je pogosto zastal dih. Ohraniti milino, dostojanstvo, vedrino in pogum skozi težke življenjske preizkušnje je občudovanja vredno. Pisma o smrti sem čutila ne le kot dar minevanja, temveč kot dar rojevanja. Presunljiva pisma rojevajo upanje, da je možno prebroditi težke preizkušnje in se osvoboditi strahu pred smrtjo.
Darovi minevanja so poseben dar, ker tam, kjer pričakuješ temo uzreš Svetlobo.
In še opozorilo: ne bodite presenečeni, če bodo pisma o smrti prebudila v vas ljubezen do življenja. Morda vas bo med branjem objela hvaležnost do življenja, z vsemi odtenki bolečine, miline, radosti in trpljenja.
Predstavitev knjige bo potekala v okviru ČAJANKA Z MANCO KOŠIR, 05.05.2015 ob 18. uri v Knjigarni Konzorcij.
Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
