Antropologija nas uči, da je svet na različnih krajih različno opredeljen. Ljudje nimajo samo drugačnih navad; verjamejo v druge bogove in pričakujejo drugačne posmrtne usode. Svetovi različnih ljudstev imajo različne oblike. Mehiški vrač Don Juan nam v svetovni uspešnici Učenje pri don Juanu ponudi uvid v modrosti plemena Yaqui, ki vam bodo za vedno spremenile pogled na svet.
Poleti 1960, ko je Carlos Castaneda študiral antropologijo na Univerzi Kalifornija v Los Angelesu, je večkrat potoval na jugozahod, da bi zbiral podatke o zdravilnih rastlinah, ki jih uporabljajo tamkajšnji Indijanci. To, kar opisuje v knjigi Učenje pri don Juanu, se je začelo na enem od teh potovanj.
Mehiški vrač don Juan se je Carlosu sprva zdel precej nenavaden možakar, ki je ogromno vedel o pejotlu. Ljudje, s katerimi je živel, pa so verjeli, da poseduje nekakšno »skrivno znanje«, da je torej »brujo«. Španska beseda brujo pomeni zdravilec, ranocelnik, čarovnik, vrač.
Carlos je Don Juana poznal že eno leto, preden je zaupneje spregovoril z njim. Nekega dne mu je pojasnil, da poseduje določeno znanje, ki ga je pridobil pri svojem učitelju, »dobrotniku«, kot mu je pravil, in po svoje je bil njegov vajenec. Nato pa je don Juan za vajenca vzel Carlosa, pri čemer ga je posvaril, da se mu bo moral popolnoma predati, urjenje pa bo dolgotrajno in naporno.
In to se je tudi zgodilo. Carlos Castaneda v knjižni uspešnici Učenje pri don Juanu, ki sodi med najdrznejša proučevanja duhovne filozofije našega časa, prodanih pa je bilo že več kot sedem milijonov knjig po vsem svetu, bralcem razkriva svoje bogate in izjemno osebne izkušnje, ko poskuša na novo ovrednotiti svet okoli sebe – to vrednotenje pa doseže vrhunec s popolnim spoznavnim preobratom.
Don Juan mu med enim od pogovorov ponudi tole modrost:
»Vsako pot prouči podrobno in preudarno. Preizkusi jo, kolikokrat se ti zdi potrebno. Takšna vprašanja postavlja samo zelo star človek. Povedal ti bom, za katero vprašanje gre: Ali ima ta pot srce?
Vse poti so enake: ne vodijo nikamor. Sam sem prepotoval neskončno dolge poti, pa nisem nikjer. Ali ima ta pot srce? Če ga ima, je pot dobra; če ga nima, ni uporabna. Nobena pot ne vodi nikamor, vendar ena ima srce, druga pa ne. Potovanje na eni je radostno – dokler potuješ po njej, si eno z njo. Če hodiš po drugi, boš preklinjal življenje. Prva te okrepi, druga pa oslabi.«
