Med iskanjem zdrave prehrane, po branju najrazličnejše literature in številnih prepričljivih argumentih sem bila najprej vegetarijanka, in moj 'zeleni' slog prehranjevanja je trajal 14 let. Brala sem izključno knjige o dobrih učinkih vegetarijanstva in mislila sem, da sem na dobri poti.
Zadnja štiri leta vegetarijanske prehrane sem uživala izključno vegansko hrano, eno leto celo presno hrano. Vendar rezultati, ki sem jih opazovala pri sebi, niso zadovoljili mojih pričakovanj. Pogost občutek lakote in premraženosti, pogosta vnetja vezi na ramah, velike porcije solat, ki sem jih žvečila in žvečila, napihnjenost in vetrovi ...
Še vedno sem skušala optimizirati svojo prehrano. V času prehranjevanja s presno hrano sem srečala podskupino presnojedstva – instinktivno prehrano (Luc Berger). Vendar sem, namesto da bi potrdila svojo vegetarijansko 'teorijo', doživela velik šok. Pri instinktivni prehrani se hrana (vse, kar narava ponuja – surovo sadje, zelenjavo, jajca, meso) izbira izključno z vohanjem.
Med petdnevnim seminarjem sem med drugim pogledala videoposnetek fantka, skoraj dojenčka, z dvema spodnjima in pol enega zgornjega zobka. Njegova starša sta bila predavatelja na seminarju. Na videu je ta dojenček fantek med vsemi dišečimi in sočnimi papajami in bananami izbral ogromno kocko sedem dni starega sušenega mesa in ga s slastjo pojedel. Majhen otrok je surovo meso? Po lastni izbiri? Moj vegetarijanski svet se je podrl. To je bil resnično največji in končni argument proti mojemu vegetarijanstvu.
Vloga glukoze
Vegetarijanstvo/veganstvo/presnojedstvo ima vsekakor veliko terapijsko vrednost, vendar zame to ni bila dobra izbira trajne prehrane. Po tem dogodku sem potrebovala skoraj eno leto, da sem prišla k sebi in prebrala prvo v vrsti knjig o nevegetarijanski prehrani. Med različnimi 'mesnimi' in makrobiotičnimi smermi sem se ustavila pri oljno-beljakovinski prehrani.
Obstajajo različni tipi oljno-beljakovinske prehrane, vsem pa je skupno izrecno izogibanje ogljikovim hidratom. Izogibati se je treba tudi suhemu sadju in deloma tudi sveži, sladki in škrobni zelenjavi ter vsemu drugemu, kar vsebuje sladkor. Prav tako se je treba izogibati vsemu, kar je izdelano iz moke (kruhu, testeninam), vsem drugim žitom in krompirju.
Ker je ukvarjanje s prehrano tudi del moje stroke, se mi je zdel ta slog, ki se močno izogiba ogljikovim hidratom, smiseln že od vsega začetka tudi po znanstveno-strokovni plati. Ogljikovi hidrati so pravzaprav molekule glukoze: sadje vsebuje posamezne molekule, živila, kot je kruh, pa dolge verige glukoze, ki se med prebavo delijo na posamezne molekule.
Glikemični indeks živila je čas, ki je potreben, da se ta dolga veriga razcepi – krajši kot je ta čas in višji kot je glikemični indeks, večji je stres za naše telo. Ko uživamo večje količine ogljikovih hidratov hkrati, prihaja do sunkovitega naraščanja glukoze v krvi in s tem do povečanega izločanja inzulina, ki je potreben, da bi vsa ta glukoza prišla do celic. Vse to je velik stres za trebušno slinavko, organ v našem telesu, ki je zadolžen za izločanje inzulina.
Ko pogosto uživamo obroke, bogate z ogljikovimi hidrati, se trebušna slinavka izčrpava in začenja izločati pretirane odmerke inzulina. Raven glukoze v krvi po vsakem obroku, bogatem z ogljikovimi hidrati, postane prenizka (paradoksalno – vendar tako je). V tem trenutku se pojavi občutek lakote, ki nas goni, naj še jemo, zato se, če to želimo ali ne, znajdemo v začaranem krogu, ki lahko pripelje do debelosti, naglih sprememb razpoloženja in celo bolezni, kot je diabetes.
In kako gre vse to skupaj z oljno-beljakovinsko prehrano? Ko ne uživamo ogljikovih hidratov, telo glukozo brez težav presnovi iz maščob in beljakovin (t. i. glukoneogeneza). Človek lahko zato brez težav dobro živi tudi z zelo malo zaužitih ogljikovih hidratov (50–100 g dnevno), ne more pa živeti brez maščob in beljakovin.
Ko se glukoza prideluje tako, ni sunkovitega naraščanja glukoze v krvi, ta zelo pomemben del naše presnove je v ravnovesju ter prihaja do obnove naravnega (pogosto pozabljenega) občutka, kdaj je treba nehati jesti. Zato se ljudje pri tej prehrani zelo redko redijo in relativno lahko shujšajo ter vzdržujejo optimalno telesno težo.
Ker se z glukozo hranijo patogeni organizmi v telesu, kot so glivice kandide, je oljno-beljakovinska prehrana odlična v preprečevanju in zdravljenju težav, kot je kandidoza. Ker imajo celice tumorja 5–15-krat večjo potrebo in sposobnost asimiliranja glukoze kot zdrave celice, ta prehrambeni slog priporočajo v preprečevanju in zdravljenju različnih vrst tumorjev. Ko celice tumorja nimajo česa jesti, vsaj stagnirajo, in tretmaji naravne medicine delujejo bolje.
Beljakovine iz stročnic
Toda kako deluje ta slog prehrane? Tako kot govori že samo ime – oljno-beljakovinska prehrana – je poudarek na večji količini olja (hladno stiskana rastlinska olja, domače maslo, svinjska maščoba iz tradicionalne vzgoje) in beljakovin. Beljakovine niso nujno iz mesa. Pridobivamo jih večinoma iz stročnic (fižol, leča, itn.) in domačih jajc, sveže skute ter po potrebi mesa tradicionalno gojenih živali. Kekse, palačinke in žemlje delamo iz beljakovinske moke (moka iz mandljev, sezama itn).
Poleg tega jemo veliko zelenjave in zelenolistnate zelenjave, redno uživamo naravne probiotike (fermentirana ozimnica, kislo zelje in repa, sirotka, kislo mleko in smetana) ter velike količine zelišč. Delež kuhanega v obrokih je odvisen od letnega časa – več surovega se je poleti in manj pozimi.
V mnogih letih ukvarjanja z naravno medicino sem se naučila opazovati svoje telo in rezultate prehrane na svojem telesu. Rezultat takšne vrste prehrane so količinsko zelo majhne porcije, ki mi dajejo lahkoten občutek in dolgotrajno sitost (zaradi stabilne ravni inzulina v krvi), lahko in dobro presnovo, 'raven' trebuh, stabilno telesno težo ter občutek vitalnosti in moči.
Ko se danes spomnim svojega vegetarijanskega obdobja življenja, mislim, da sem bila skoraj dogmatsko navezana na ideale in prepričljive koncepte, povezane s tem slogom prehrane, ki se niso potrjevali v mojem vsakdanu, v mojem telesu. Veliko časa sem potrebovala, da sem to dojela. Lahko rečem, da sem po dolgih letih intenzivnega iskanja 'zdrave prehrane' našla pot, ki mi ustreza in jo po sedmih letih prakticiranja lahko iskreno priporočim.
Povečajte vnos olja in stročnic
Da boste začutili dobre učinke oljno-beljakovinske prehrane, za začetek vpeljite naslednje spremembe v prehrano:
1. Izogibajte se vsemu, kar vsebuje sladkor, vključno s suhim in deloma tudi svežim sadjem, pa tudi sladki in škrobasti zelenjavi. Prav tako čim bolj zmanjšajte užitje vsega iz moke (kruha in testenin), vseh drugih žit in krompirja.
2. V prehrano vpeljite hladno stiskana olja, kot so oljčno, bučno, orehovo ... Ta olja so bogatega okusa in so odlična v solatah, enolončnicah in juhah, laneno olje pa bo odlično teknilo prelito čez domač svež kravji sir.
3. Jejte veliko zelenjave, čim več zelenolistnate, ter večje količine zelišč. Prav tako redno uživajte naravne probiotike, ki so v fermentirani ozimnici, kislem zelju in repi, sirotki, domačem kislem mleku in smetani.
4. Namesto ogljikovih hidratov uživajte več beljakovin, ki so v stročnicah, domačih jajcih in siru.
Besedilo: Vanja Kovačič
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
