Živimo v času hitrih sprememb, velikih stresov, zahtev in pričakovanj, ki jih gojimo sami do sebe in
drugi do nas.
Vse več se zahteva od nas, na drugi strani pa je čedalje manj posluha in občutljivosti za sočloveka, pa naj bo to nadrejenih, kolegov, družinskih članov, prijateljev, sosedov.
In veliko ljudi živi neko življenje, ki so si ga z leti ustvarili, ne da bi si vsakodnevno postavili vprašanje, kako se počutijo, kaj si njihovo telo danes želi, je napeto ali sproščeno, jih spet boli glava, vrat, hrbet.
Kako bodo telesno poskrbeli zase, da se bodo počutili v redu v svoji koži. Navadno telo, v katero nalagamo nezdravo hrano, skrbi, stres, nikotin, kofein, spregovori, ko zboli. Ko se v telesu pojavijo ciste, rakava obolenja, rane, razjede, na duševnem področju pa depresija, tesnobnost, panika, občutek nesmisla, nesrečnosti, osamljenosti.
Gre za paradoks: tako napredni smo v sedanjem času glede tehnologije, pa tako malo vemo in skrbimo zase.
Mnogokrat delamo prav to, kar je najmanj zdravo za naše telo in duha.
Če se osredotočimo le na prehiter tempo življenja: telo in duh sta v pogonu od jutra do večera, velikokrat brez premora za prevetritve možganov, za miren in topel obrok, za ure počitka, za druženja in družabne stike.
Nato so tu obremenitve, ki jih prenašamo dnevno, tedensko, mesečno in letno.
Včasih so te prevelike, pa si tega nočemo priznati, ker mislimo, da smo neuničljivi stroji, pa ni tako. Kaj hitro nam pade imunski sistem, zbolimo za prehladom, angino ali gripo.
Obremenitve na delovnem mestu, povezane z delom in odnosi, iskanjem, obdržanjem službe, napredovanjem, obremenitve doma, povezane z otroki, partnerjem, starši, obremenitve glede denarja, financ in preživetja, bivanjske obremenitve, pa še obremenitve, ki so družbeno pogojene in se nanašajo na nas same – da smo suhi, mladi, lepo oblečeni, brez celulita in dlačic pod nosom, zagoreli, neskončno prijazni, sposobni in pametni, pa še super žena, mama in prijateljica. Potem je tu 'teža' vsakodnevnih obveznosti – od službenih do zasebnih.
Danes le malokdo preživi brez koledarčka, ki ga skrbno nosi s seboj in si razporeja obveznosti.
Brez njega smo nekako izgubljeni in zbegani. Je pa res, da se v teh koledarčkih pojavlja vse več obveznosti, sestankov, poslovnih kosil ali večerij, vikendov, preživetih v podjetju ali nekje v naravi z zaposlenimi iz podjetja, kjer se gradi klima in kleše imidž podjetja. V koledarčkih pa je čedalje manj zaznamkov rojstnih dni prijateljev, obiskov, tu pa tam se znajde prost dan, teden dopusta, skrbno načrtovanega že vnaprej. Skrb za socializacijo in druženja pa smo postavili daleč nekam za dnevne obveznosti.
Tako pa lahko človek, razpet med pričakovanja z vseh stvari, kloni pod težo naštetega. Premalokrat se zavedamo, da telo in duh nista neuničljiva, da se naše skrbi, strahovi, napetosti in bojazni nekam
skladiščijo in čez čas ne izginejo, ampak se kopičijo.
Če stresa ne odpravljamo sproti oziroma se ne naučimo normalno funkcionirati v njem, telo ali duh zboli. In ko zboli, komu se zaupati, komu nasloniti glavo na ramo in iskati tolažbo, komu potarnati, na koga računati, da bo šel z nami v procese iskanja pomoči, zdravljenja?
Šele v tej fazi se pokaže, kako visok davek plačujemo v zameno za hitro, pestro življenje. In takrat ljudje šele spoznajo, da sploh nimajo nikogar ali le malo ljudi, ki bi jim bilo resnično mar zanje. To pa boli. In potem se človek bori z rakom ali sladkorno boleznijo, na katero se nacepi še depresija ali tesnoba, brez socialne opore, z velikim občutkom osamljenosti, s strahom zre v prihodnost, za katero ne ve, kakšna bo.
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
