Z družino okoli sveta do srca

10. 12. 2012
Deli

Jeseni, ko je začenjalo postajati hladno, sem pogosto sanjarila o toplih krajih. Letos januarja so se sanje uresničile. Z družino smo se odpravili na 80-dnevno avanturo okoli sveta.

Ko smo se pozno spomladi vrnili z družinskega potepa okoli sveta, o naših doživetjih nisem mogla govoriti. Na vprašanja, kako ste se imeli, sem našla nekaj avtomatiziranih odgovorov, ki jih je okolica pričakovala, in se kar najhitreje poskušala izogniti nadaljnjemu vrtanju. Dolgo je trajalo, da sem umirila misli, da sem se spočila od vsega doživetega in si dala čas za razmislek. Že na poti sem veliko pisala. Čutila sem potrebo po iskrenem pisanju, ki ni namenjeno nikomur, sploh pa ne bralcem, temveč služi le meni kot ventil. Nekaj tega zdaj že lahko delim z bralci, ki jih to doživetje zanima.

Potovanje okoli sveta v družbi moža in dveh otrok je zelo naporna reč. Je intenzivni osebnostni trening, pri katerem je treba ego (želje, pričakovanja) popolnoma utišati, ker gre sicer vse navzkriž.

Najprej so bile želje

Zelo sem si želela izstopiti iz vsakdana in družinici podariti malo daljšo izkušnjo potovanja. Predvsem možu, ki je tiste vrste moški, ki je prepričan, da bi brez njegove prisotnosti svari obstale, da bi se svet ustavil. Zelo delovnega moža imam, to je res, in zelo zakoreninjenega v svojih prepričanjih, kaj je prav in kaj ne, tako da ga nisem kar mimogrede prepričala, da bi vse skupaj spustili iz rok in se odpravili na pot. Ogromno argumentiranih razlogov sem mu natrosila, zakaj bi bilo dobro tudi za njegovo zdravje, da preda vajeti svojega življenja malo bolj v božje roke, vendar sem na začetku naletela na odpor. Ker se že dolgo poznava in ker vsaj približno poznam najino valovanje, sem vedela, da s teženjem ne bom ničesar dosegla, da moram stvari prepustiti, iskreno nanje pozabiti, se osredotočiti na vse drugo, sama sebe vpreči, začeti delovati in potem se pri nama ponavadi zgodi. Potem me on sliši, usliši in ker je nepričakovano, je še toliko bolj sladko.

Ko smo šli

Ko smo letos na začetku leta zapirali vrata našega toplega domovanja in se odpravljali v neznano, se mi je smejalo. S strahom, ki me je prav tako obiskal, sem opravila že nekaj tednov pred odhodom. Bila sem vesela, da nam je uspelo. Da smo vsi zdravi, kar z majhnimi otroki sredi zime ni mačji kašelj. Čutila sem, da smo na dan odhoda podprti ne le od naše volje in hotenja, temveč širše. Zaupali smo. Kar bo, pa bo. Pozneje je bila naša popotniška himna 'che sera sera'. Nič nismo razmišljali o tem, da bi lahko šlo kaj narobe. Nekaj močnejšega, kot sem bila vajena, je povezalo tudi naju s Tomažem. Kam pravzaprav gremo, katere države bomo obiskali, kje vse se bomo ustavili, kaj vse bomo videli, koga vse bomo spoznali, sploh ni bilo pomembno. Meni ne. Po kaj sem potem sploh šla? Nisem vedela. Po izkušnjo. Našo.

Kljub vsemu ego vedno ni dal miru

Če smo že v Hoolywoodu, se bomo pa že peljali pogledat kakšen filmski studio, sem si mislila, ali pa 'pofirbcali' od daleč, kako razkošno živijo filmske zvezde. "Tega pa že ne bom gledal kot vsi glupi turisti tukaj," me je precej nediskretno utišal moj alfa samec.

"Vsak turist v Sydneyju gre pogledat Sydneyjsko opero, pojdimo jo še mi. Kaj bodo pa rekli ljudje, bili smo tukaj, pa si nismo šli tega pogledat," sem potožila v Sydneyju.

"Briga me, kaj bodo rekli ljudje. Ne bom mučil otrok v kilometrskih vrstah, zato da bomo lahko potem rekli nekomu, ki ga v resnici to sploh ne briga, da smo bili tukaj."  Tako smo se vse dni v Avstraliji vozili mimo Sydneyjske opere, ki je po nekaj dnevih niti opazili nismo več, medtem ko smo raziskovali Sydney po svoje, kar mi je počasi postalo všeč.

Na Cookovih otokih sem spet klonila pred reklamnimi brošurami, ki so se novincem na otoku ponujale že na letališču. Tam je pisalo, da si je treba na otoku nujno ogledati kulturni večer, ki ga otočani pripravijo posebej za turiste. Tokrat sem vztrajala in si privoščila večer zase. Uživala sem v ritmih bobna, plesu lepotic in okusno pripravljeni hrani. Bila sem prava turistka in zdelo se je, da mi nič ne manjka. Nekdo drug je poskrbel za vse, za kar sem mastno plačala. Na enem od letališč sem na naslovni strani Vanity Faira prebrala naslov obetavnega članka – kakšna je razlika med turistom in popotnikom. Popotnik vidi, kar želi videti, turist pa mora videti tisto, kar so se drugi odločili, da mu bodo pokazali. Z zamikom sem potem spet razumela moža in mu dala prav, ker je vztrajal in ni dovolil, da s turisti čakamo v dolgih vrstah in si ogledujemo znamenitosti, ki si jih ogledujejo vsi, druge zanimivosti pa za nas spolzijo mimo.

Zadnji poskus hotenja

Po Novi Zelandiji smo se nameravali prevažati z avtodomom. Še ene moje sanje, ki naj bi se uresničile na poti, kajti karavaning je res odličen način za potovanje. In res, možek je držal besedo. Najeli smo avtodom, no, malo večji kombi, predelan v avtodom. Spet sem bila presrečna, da mi je uspelo, ne toliko zaradi avtodoma kot zato, ker sem bila prepričana, da smo naredili korak naprej, da sem premaknila moža, da mu bo všeč in da bomo od zdaj naprej naše počitnice preživljali v avtodomih, ker bo tudi njemu takšno počitnikovanje zlezlo pod kožo. Ko se je prvi dan začelo nočiti in smo za naš novi dom iskali ustrezno parcelo, kjer bi prenočili, smo ustavili pred belo leseno hišico s čudovitim razgledom, pred katero sta se pasla dva konja. Elizo, najino triletno punčko, je tiščalo lulat prav tam, zato smo se ustavili. Opazil nas je lastnik in ni nas nadrl, zakaj lulamo po njegovi travi, temveč nas je povabil k sebi, odprl svoj ranč in zelo hitro tudi svoje srce.

Preživeli smo enega najčudovitejših in najbolj poučnih večerov na naši poti. Vdovec z dvema čudovitima otrokoma, ki je ostal sam pred manj kot letom dni, je prav na isti večer praznoval 18. obletnico poroke s svojo pokojno ženo. Medtem ko so otroci igrali ragbi, smo se ga starejši malo napili in si kot stari znanci izmenjavali življenjske izkušnje. Tam in takrat sem se odločila, da možu nikoli več ne bom težila, naj mi gradi kašno drugo, novo hiško, čeprav sem se na prvi pogled zaljubila v tisto leseno, z razgledom in konji, in sem si že predstavljala, kako lepo bi se vklopila tudi na kakšen gorenjski hrib ... "Z ženo sva vse življenje garala, da sva ustvarila to, kar je zdaj tu, in sanjarila, kako bova sedela na tej terasi in opazovala najina otroka, Natana in Renate, kako odraščata. Zdaj ju opazujem sam ..." Močneje sva se prijela za roke in potiho vsak zase delala obljube, kako pomembno je, da si podarimo čim več časa, da smo skupaj in da nas previsoke materialne želje lahko še prehitro spravijo narazen. Morda tudi za zmeraj, zato moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo, in si ne želeti tistega, česar nimamo.

Še bolj povezana sva se odpravila preživeti prvo noč v avtodomu in jo komaj preživela. Vso noč sem se premetavala. Mislim, da sem imela klavstrofobične občutke. Otroka sta nemirno spala nad nama. Sredi noči sem vstala in si postlala od milim nebom, medtem ko je Tomaž mirno spal. No, vsaj bolj mirno kot jaz. Avtodom smo v naslednjih dneh vrnili; dobra izkušnja v prostornem avtodomu še čaka na nas. Tokratna lekcija, do katere mi je pomagala prva noč v avtodomu, je, da imam moža z zelo močno intuicijo in da je zame najbolje, da mu zaupam. To se je zgodilo in vse je steklo v pravo smer.

Ujeli smo val in ga zajahali

Ko smo bili fizično najbolj izžeti, se nam je svet začel predstavljati v rožnatih barvah. Takrat je bil čas za korak naprej. Morda vase. Spomnim se dogodka nekje na Južnem otoku Nove Zelandije, ko sem pomislila, kako fino bi bilo, če bi lahko Jernej za nekaj časa hodil v tukajšnjo osnovno šolo. Čeprav sva z možem od doma poskušala navezati stik z nekaterimi osnovnimi šolami na Južnem otoku, nama kaj dorečenega ni uspelo in sva željo opustila, nanjo pozabila. V tistem kraju na istem mestu je o tej priložnosti razmišljal tudi Tomaž, a le v glavi. Ustavili smo se, da bi nekaj malega pojedli. Med čakanjem na hrano smo si šli ogledati muzej nasproti. Tam smo srečali štiri Jernejeve vrstnike in njihovo učiteljico. Čez eno uro smo že sedeli za otroškimi klopmi v najbližji osnovni šoli. Tako se je začelo. V prihodnjih dneh smo bili na valu.

Brez besed in brez sile so se dogajale stvari, ki sva jih s Tomažem sicer načrtovala, pa tudi otroka sta si jih želela, vendar smo jih nekako umaknili s seznama želja, ker za uresničitev nismo imeli dovolj moči. Šli smo pogledat kita, imeli smo srečo in ga videli. Pa magični obesek, ki sem si ga že vso pot želela kupiti, sem si celo sama naredila v delavnici oblikovalcev jada. Otroka sta bila umirjena, midva sva bila začarana in potiho sva si govorila: "Da bi le trajalo! Pa zakaj smo morali narediti tako dolgo pot, da smo prišli do sem?" Kaj ne bi bilo najbolje, da bi z direktnim letom kar prileteli v ta čarobni kraj z imenom Hokitika, za katerega domačini pravijo, da so vsi prebivalci milijonarji, ne zato, ker imajo milijone, temveč ker živijo, kakor želijo, po svoje, usklajeni z ritmi narave, v prijateljskih odnosih drug z drugim, in vsaj videti je bilo, da so res zadovoljni. Ko sem se začela bati, da smo že preveč nagrajeni, da nam je preveč lepo, da dolgo to pač ne more trajati, sem na nogah opazila rdeče pikice. Ustrašila sem se, da so to enake pikice kot tiste, zaradi katerih sem bila pred štirimi leti urgentno hospitalizirana. Pa niso bile. Lažni preplah. Popikale so nas peščene mušice. Strah se je poslovil sam od sebe, čas za novi val pa se je bližal. Začela sem verjeti, da si zaslužimo, da nam je lepo. Da nam za to ne bo treba z ničemer plačati, sploh pa ne z zdravjem.

Novi šok na Kitajskem

Za konec potovanja smo si želeli mirnega počitka nekje v tropih. Mene je mikalo na Filipine, Tomaž je izbral Kitajsko. Zaupala sem, čeprav si Kitajske sama ne bi izbrala, vsaj z otroki ne. Doživeli smo šok. Vsi skupaj. Najprej, ker se seveda nismo znali z domačini sporazumeti niti o osnovnih rečeh. Kje bomo spali, pa kaj bomo jedli, kar je bilo malce nerodno. Brez lokalnega vodiča je Kitajska tako drugačna, da jo je težko razumeti. Odleteli smo na otok Hainan, v upanju, da bo tam bolje. Po nekaj dnevnih, ko smo spoznali Kitajko mojih let, ki je petnajst let živela v Kölnu v Nemčiji, je tudi bilo. Pogrešala je Evropo in je intenzivno iskala stik z Evropejci, da je lahko govorila nemško, nam pa je njena kitajščina in poznavanje življenja in navad še kako prišlo prav.

Od takrat nismo bili več lačni, medve pa sva se veliko družili in tako sem o Kitajski in Kitajcih izvedela marsikaj, kar bi sicer ostalo neodkrito. Pripovedovali sva si prepovedane zgodbe. Neverjetno, kaj vse mi je zaupala o Kitajcih, ki so menda kot ljubimci zelo nespretni, zato si velik odstotek žensk nežnost, ki jo pogrešajo pri moških, podarja med sabo. Med sprehajanjem po soncu je pazila, da je ne bi preveč ožgalo, ker bi jo potem imeli za kmetico in bi še težje dobila službo. Vsak dan nas je prihajala obiskovat s svojim enoletnim otročičkom in nam s svojo neposrednostjo tako zelo zlezla pod kožo, da nam je predvsem zaradi nje spomin na Kitajsko prijeten .

Česa smo se naučili na poti

V mnogih ekstremnih okoliščinah sva s Tomažem imela priložnost in dovolj časa, da sva spoznavala ne le drug drugega, temveč predvsem najina otroka. Presenečala sta naju, najprej z netežavnim odnosom do hrane, ki sta jo okušala prvič, in nezapletanju na dolgih letih. Potem pa z novim bratsko-sestrskim zavezništvom, kadar sva bila midva v slabi koži. Zvečer, ko je bila predvsem naša najmlajša princeska najbolj utrujena in zaradi utrujenosti ni mogla zaspati, midva pa sva po nekaj povedanih pravljicah omagala, je do svoje priložnosti prišel Jernej, ki je po nekem čudežu, saj se to doma ne zgodi, svoji sestrici ljubeče pripovedoval pravljice, da se je potopila v spanec. Ogromno sva se naučila od svojih otrok.

Od tega potovanja naprej drugače slišiva ptice, saj je Jernej navdušen na divjimi in udomačenimi, ki smo jih spremljali vsepovsod. Lokalno ptičje petje nas je še med vožnjo spremljalo v avtu, saj je bila zgoščenka s petjem ptic vedno prva stvar, ki smo jo morali najti. Na poti smo ugotovili še nekaj. Da je dom tam, kjer se imamo lepo, kjer smo lepo sprejeti, in kjer dobimo tisti magični občutek, da ni treba nič na silo, pa stvari stečejo. In ko smo se vrnili domov, so nas mnogi vprašali, ali velja rek, da je doma najlepše. Naša izkušnja je taka, da ni nujno, da je doma najlepše, pa čeprav je lepo. Doma imamo svoje najdražje in če bi se dalo, bi vsem privoščila tako izkušnjo, ki odpira ne le srce, temveč te obdari z občutkom, da so stvar mogoče.

Da ni nujno, da vsi skupaj potonemo, temveč da obstajajo otočki na tem svetu, na katerih je mogoče živeti v harmoniji. In ja, kjer se dobro vrača z dobrim in kjer se ti zato, ker si dober, vesel in ti nekaj uspeva, ni treba opravičevati. Kjer si brez slabe vesti srečen in zadovoljen. Ta izkušnja, se mi zdi, je najdragocenejše darilo našega potovanja.

Družna Grubar je svojo pot okoli sveta dokumentirala s kamero. Vsako soboto do konca decembra si ob 18.15 na Pop TV lahko pogledate simpatične dokumentarce Okrog sveta do srca, ki jih še posebno toplo priporočamo družinam, ki rade potujejo.

 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez