Pri izviru lepote

30. 5. 2012
Deli

Na povabilo Olivierja Baussana, ljubitelja narave in ustanovitelja L'Occitana, se je naša novinarka sprehodila po najlepših poljih sivke, ki se razprostirajo med Sredozemljem in Alpami, ter odkrila zgodbo o začetkih te znane francoske kozmetične hiše, ki v sebi združuje samo bistvo Provanse.

Na tem potovanju se nisem srečala z urbano civilizacijo, temveč s harmonijo sobivanja človeka in narave.

Tu ni bilo sprehodov skozi labirinte uličic, načičkanih s spominki in prepredenih z lokali, polnimi turistov, ne vzdihov začudenja pred pročelji cerkva ne pohajkovanja po galerijah in muzejih.

Pred menoj so se prepletali odtenki modre, zelene in škrlatne, nebo se je spajalo s polji in parala so ga visoka drevesa z zelenimi krošnjami. Občutek je bil, kot da mi je uspelo nekaj nemogočega: postaviti se pod mavrico.

Zapeljala me je Provansa, ki je že toliko let prej koketirala s slikarji, pisatelji in z drugimi popotniki, ki prav tako niso ostali imuni za njene čare.

Rečni breg

Pri odkrivanju prvinske, kar malo divje Visoke Provanse, kjer raste najboljša sivka na svetu, me je vodila strasti polna zgodba Olivierja Baussana, očeta provansalske kozmetične hiše L'Occitane, v kateri je združena dišavna esenca te francoske pokrajine.

Povabil me je na svoj dom v Forcalquierju, v kamniti dvorec vojvode de Berengerja iz 14. stoletja, katerega grandiozni prostori z visokimi stropi in s kamnitimi zavitimi stopnicami vzbujajo strahospoštovanje in na trenutke spominjajo na muzej, a kljub temu oddajajo toplino.

Ko v delovni sobi, polni knjig, sedim nasproti Olivierja, mi pogled uhaja na veličasten kamin v dnevni sobi.

Ustanovitelj L'Occitana začne svojo pot v preteklost, v Provanso izpred 35 let, ko je kot mlad študent književnosti hotel ustanoviti podjetje, ki bo slavilo lepote Sredozemlja.

Olivierjevi začetki oziroma začetki podjetja L'Occitane so povezani z rožmarinom. Njegov prvi izdelek je bilo rožmarinovo eterično olje, ki ga je pridobival z destilacijo nežnih svetlomodrih cvetov in igličastih listov ter ga je že takrat uspešno prodajal na lokalnih tržnicah.

»Prvi kotel za destilacijo eteričnih olj sem kupil od kmeta, ki je hotel izprazniti skedenj, da bi v njem lahko parkiral svoj avto. Skrbelo me je, ali ga bom sploh uspel zagnati, in sem hotel čim prej videti, kaj sem pravzaprav kupil. To je bil impulziven nakup. Ni mi preostalo drugega, kot da stvar zaženem,« se je Olivier čustveno spominjal, kako je naredil svoje prvo eterično olje, ne vedoč, da je s tem impulzivnim nakupom sprožil začetek L'Occitana.

»Tistega jutra sem šel navsezgodaj na rečni breg, saj sem se vso noč spraševal, kaj mi je bilo, da sem kupil ta stroj za destilacijo, in zaradi skrbi nisem mogel spati. Odvlekel sem ga kakšnih deset kilometrov iz Forcalquierja in ga postavil na breg, kjer je rasel rožmarin. Popolnoma nepripravljen na ta podvig sem začel nabirati rožmarin.«

Takrat, pred 35 leti, so se mladeniču, ki je nabiral rožmarin, vsi smejali.

»Ko sem končno zagnal stroj za destilacijo, se je zgodilo nekaj čudežnega. Začele so se širiti vonjave. Vonjave dima, pomešane z rožmarinom. Bilo je precej sveže jutro, saj je bil komaj marec, morda začetek aprila. Zaradi hladu se dim ni dvignil v zrak, temveč me je obdal kot meglica. Ozračje je bilo mistično. V nekem trenutku je začela kapljati voda, pomešana z eteričnim oljem. Začutil sem, da je to edinstven in čudežen trenutek. Počutil sem se kot kakšen alkimist. Kljub vsemu nisem vedel, da ustvarjam nekaj pomembnega, da ustvarjam L'Occitane. Ta alkimist v meni me je ponesel nazaj v čas otroštva in v trenutke, ki sem jih do svojega 23. leta preživljal v Provansi. Takrat sem začutil, da sem srečen!« je vzkliknil s širokim nasmeškom, da sem se nalezla njegovega žara in si zaželela raziskati naravne lepote Provanse.

Visoka provansa

Enourna vožnja od Olivierjevega doma po ozkih, vijugastih cestah, obdanih z vijoličastimi plantažami, z grički zimzelenih borovcev in s polji, na katerih se potrpežljive sončnice obračajo k soncu, medtem ko mandljevci in oljke ubogljivo čakajo, da jih bodo obrali, me je pripeljala do majhne, izolirane vasi Legarde d'Apt.

V tem predelu Visoke Provanse narava razgrinja svoje bogastvo v prvinski obliki, le minimalno prilagojena človeškim potrebam. Osamljeni Lagarde d'Apt z eno cerkvijo, eno restavracijo, z dvema destilarnama sivke in s peščico družinskih kmetij leži na 1100 metrih nadmorske višine, ob višji gori Signal de Saint-Pierre.

Pozneje sem izvedela, da število prebivalcev niha od 26 do 33. V to sta všteti dve družini, ki se ukvarjata s proizvodnjo najkakovostnejšega eteričnega olja sivke, ki raste na 80 hektarih zemlje. Ta je s ptičje perspektive videti popolnoma vijoličasta.

Modro zlato

To je bil moj cilj: polje sivke. Ko sem ob laježu psov, ki so me prišli pozdravit, stopila iz avta, me je prevzela aroma, ki mi jo je kot na pladnju postregel topel vetrič.

Misli so mi preplavili Olivierjevi spomini: »Močan, svež vonj po sivki me z mislimi vedno ponese v Vallon des Oiseaux, na kmetijo, kjer sem prvič destiliral eterično olje sivke. Vse, od vrhov gričev do notranjosti hiš, je bilo ovito v nežen vonj, ki so ga nosili topli vetrovi.« Bilo je, kot bi se čas ustavil sredi sedemdesetih, ko je Olivier Bausson ustvarjal svoja prva olja.

Iz sanjarjenja sta me prebudila lastnika posestva, moja draga gostitelja Martine in Richard Rayne, zakonca tretje generacije pridelovalcev Lavandule angustifolie.

Prijazno sta me pozdravila in me povabila v svoj dom in 'pisarno', ki jo predstavljata destilarna in plantaža z nasadi modrikastega grmičevja.

»Moja strast, povezana s sivko, izvira še iz otroštva, saj je sivko gojila tudi moja družina. Da bi nadaljevala tradicijo in kulturo gojenja modrega zlata, sva se z možem odločila, da se preseliva na družinsko kmetijo in greva po stopinjah mojih prababic in pradedov,« mi je zaupala Martine.

Dodala je še, da sivka predstavlja velik del kmetijske ekonomije Provanse in južnih Alp, že odkar se je tu pojavila pred dva tisoč leti oziroma s prihodom Rimljanov.

Zdelo se mi je, da polja sivke segajo dlje, kot seže moj pogled. Plantaža mojih gostiteljev se je razprostirala na 50 hektarjih in je bila velika kot 250 nogometnih igrišč. Namesto velikega števila nogometašev v dresih pa so bili tam le trije uigrani delavci, ki so vijoličaste cvetove rezali, sušili in jih destilirali skupaj z Martine in z njenim možem.

Med sprehodom po s soncem obsijani zemlji sta me Martine in Richard naučila, kakšna je razlika med vrstami sivk.

»Lavandula angustifolia pomeni 'z ozkimi listi', znana pa je kot prava sivka, ki se razmnožuje le s semeni. Raste v Visoki Provansi, na minimalno 800 metrih. Na vsaki njeni vejici, ki se ne razveja, raste samo en cvet. Angustifolia daje najboljše eterično olje, ki se uporablja v kozmetiki, medtem ko druge hibridne vrste s kafrnimi notami najpogosteje uporabljajo za proizvodnjo detergentov,« me je podučila Martine, medtem ko mi je Richard razkazoval stroje in velike kotle ter mi pojasnjeval dokaj zapletene tehnične zadeve, povezane s stiskanjem in z destilacijo.

Eterično olje sivke, eno najbolj uporabljanih, se pridobiva s parno destilacijo cvetnih vršičkov. Da bi bilo to čim bolj čisto, s tem pa tudi čim bolj kakovostno, je največji možni izkupiček za olje 25 kg na hektar.

Njihovo eterično olje nosi oznako A. O. C., ki zagotavlja kakovost in nadzorovan izvor, in certifikat P. D. O., s katerim je zaščiten sam način proizvodnje. Prav zato L'Occitane svoje eterično olje sivke kupuje od kmetijskih zadrug in lokalnih pridelovalcev, kakršna sta Martine in Richard Rayne.

Šola za dišave

L'Occitanovi pridelovalci pravijo, da jih je delo na polju, ko so ročno prebirali cvetove sivk, potonik ali angelik, okopanih v soncu in izpostavljenih hladnim planinskim vetričem, naučilo modrosti, potrpljenja in spoštovanja.

Oni ne uničujejo narave, temveč njeno lepoto prek organske pridelave in predelave rastlinskih izvlečkov in cvetlic prenašajo na žensko.

Za več kot tri tisoč rastlinskih vrst, ki se uporabljajo v izdelkih L'Occitane, skrbi tridesetletna menedžerka Maud Reboul.

Maud je prej delala kot produktna vodja za Hermes Perfumes, a jo je nostalgija po Provansi pripeljala v L'Occitane. Poskrbela je, da lahko vsaki sestavini, navedeni na deklaraciji, pridemo na sled, oziroma da natanko vemo, kje in kako je bila določena rastlina pridelana. Srečali sva se na Evropski fakulteti za dišave v Forcalquierju.

V prostranem vrtu fakultete, ki ima svoje prostore v nekdanjem samostanu, sem bila, obkrožena s cvetlicami in dišavnicami, priča proizvodnji rožne vode po starem.

»Kot dobro vino je tudi rožna voda najboljša, če nekaj časa stoji. Na začetku diši po artičokah, potem po ličiju, šele potem, ko se razdiši v dekanterju, zadiši kot rožni vrt v tekoči obliki,« so mi razložili, medtem ko sem začudeno opazovala, kako dišeč nektar vrtnice kaplja v bakreno posodico.

Umetnost

Da cvetni listi vrtnice niso namenjeni le lepoti, sem spoznala v muzeju in vrtovih Salagon v bližnjem mestecu Mane. To je benediktinski samostan s pripadajočim etnobotaničnim vrtom iz srednjega veka, preurejenim v muzej in delavnico za izdelavo kozmetike.

Prvoten medicinski vrt z zdravilnimi rastlinami so razširili še z velikim vrtom, polnim flore iz vseh koncev sveta. Na eni od parcel je tudi mlad L'Occitanov nasad angelike, rastline, katere dragocene vlažilne last­nosti je odkrila prav moja sogovornica Maud Reboul.

Svoje delo opravlja na plantažah pridelovalcev rastlin, to pa vključuje tudi odkrivanje novih blagodejnih sestavin iz narave, kar je prej, na svojih filantropskih potovanjih, počel Olivier Baussan.

Danes 58-letni ustanovitelj L'Occitana dela kot kreativni direktor na svojem domu v Forcalquierju, kamor so me povabili na intervju. Tam snuje in oblikuje videz kozmetičnih kolekcij.

Čeprav ni več lastnik, njegova duša, tako kot duša Provanse, tako še vedno živita v vsakem od izdelkov.

Da bi mi razložil, kaj mu ta ruralni predel med Sredozemljem in Alpami pomeni, mi pove: »Tu ne gre zgolj za pripadnost neki regiji, temveč za željo, da tudi sam dam svoj doprinos.« In res ga je dal.

Svoj umetniški talent in ljubezen do rojstnega kraja je pretvoril v vizijo z imenom L'Occitane, v dišavah katere uživam tudi zdaj, ko sem več kilometrov oddaljena od srca Provanse.

Magda Dežđek, fotografije: L'occitane photo, Magda dežđek

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez