Zdravilna prekinitev prijateljstva

Prijatelje si izbiramo sami, zato ni potrebno, da ohranjamo odnose z njimi, če nas izčrpavajo.

Zdravilna prekinitev prijateljstva (foto: unsplash) unsplash
15. 5. 2018

Po treh letih sem srečala žensko, ki sem jo nekoč imenovala prijateljica. Presenetilo me je, da med nama ni vlada neprijetna tišina, ko sva se srečali, ampak sva se pogovarjali sproščeno, brez potrebe, da znova vzpostaviva bližnje prijateljstvo. Odnosa nisva prekinili s prepirom ali zamero, temveč sva se oddaljili. Teža njenih težav je bila zame takrat prevelika, zato sem se umaknila. Ganjena sem bila ob spoznanju, da mi tega ni zamerila.

Dolgo časa sem bila namreč vsem na razpolago in nisem znala reči ne. Prepričana sem bila, da bom ljudi z zavrnitvijo užalila, prizadela ali razjezila. In nekatere tudi sem, čeprav to ni bil moj namen. Sčasoma sem spoznala, da s tem, ko se povsem prilagajam drugim, izgubljam sebe. Spomnim se druženj s kolegico, ki so bila zame tako naporna, da sem v želodcu čutila bolečino, kadar mi je skušala vsiljevati svoje mnenje, saj je bila zelo agresivna. Sodi namreč med tiste ljudi, ki o vsem in o vsakomur vse vedo. Po pogovoru z njo sem bila vedno izčrpana, saj me je čustveno izčrpavala. Ob njej so me vedno znova preplavili občutki manjvrednosti, saj mi je na prefinjen način sporočala, da nisem dovolj dobra. Preveč sva si bili različni in ob njej sem imela nenehno občutek, da ne morem razpreti kril, ker si ne zaslužim sreče. Odnos z njo me je začel utesnjevati in pred vsakim najinim srečanjem sem imela neprijeten občutek v trebuhu, kot pred kakšnim izpitom ali pomembnim sestankom. Prešibka in premalo samozavestna sem bila, da bi zmogla prekiniti odnos z njo. V moje življenje je namreč vstopila, ko sem bila najbolj ranjena in šele pozneje sem spoznala, da se je hranila z mojo šibkostjo in ranljivostjo, ker je bila ob meni videti močna. Nepremagljiva.

Prekipelo mi je šele čez nekaj let, ko mi je za rojstni dan pridigala o tem, da nisem dobra prijateljica, ker si ne vzamem dovolj časa zanjo. Namesto da bi me preplavili občutki krivde, sem se postavila zase. Bila je šokirana, ko sem ji povedala, da pravo prijateljstvo ni sestavljeno iz zapovedi in obsojanja, ampak iz razumevanja in sočutja. Toda zame je bilo osvobajajoče, da sem se ji znala upreti. S tem sem si namreč podarila čudovito rojstno-dnevno darilo. Postavila sem mejo, saj nisem zmogla več prenašati njenih kritik. Izgubila sem prijateljstvo z njo, vendar sem znova našla pot k sebi. Zadihala sem in se sprostila. Žal mi je le, da tega nisem storila že prej.

Ker dolgo nisem znala negovati ljubečega odnosa s sabo, sem v svoje življenje privabila ljudi, ki so ravnali podobno. Niso znali biti ljubeči do sebe in do drugih. Ko sem spremenila odnos do sebe, se je pojavila želja po drugačnih odnosih, drugih ljudeh. Hrepenela sem po tistih, ki ljubijo življenje, sebe in druge. Ki so sočutni, radostni, nežni, prepojeni z milino in jih ni strah lastne ranljivosti.

Sedaj čutim in vem, da si prijatelje izbiramo sami, zato ni potrebno, da ohranjamo odnose z njimi, če nas izčrpavajo. S tem, ko negujemo nezdrave odnose z drugimi, namreč izgubljamo pristen in ljubeč odnos s sabo.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri