Zakaj nisem zadovoljna, če živim svoje sanje

Samota je darilo. 

Zakaj nisem zadovoljna, če živim svoje sanje (foto: profimedia) profimedia
3. 2. 2019

''Zaradi tvojega pisanja je en del mene postal bolj pogumen'' mi je napisala srčna ženska, ki je nisem osebno srečala. Njeno sporočilo je prestrelilo moje srce, ker sem ga prebrala, ko sem ga najbolj potrebovala. Prav tisti dan sem namreč priznala, da nisem več dovolj pogumna. Obenem pa sem odkrila, da je tudi moja strast zbledela.

Kam je izginil pogum in zakaj je zbledela strast, sem se spraševala, ko sem hodila skozi mesto. Toda namesto, da bi se odpravila domov in nadaljevala z delom, sem pustila srcu, naj me vodi. In pripeljalo me je do reke, kjer sem opazovala labode, pustila soncu, da me boža in končno sem lahko prisluhnila sebi. Po licih so mi polzele solze, ko sem začutila lastno krhkost, ranljivost in nežnost, kar sem neusmiljeno zavračala in si dopovedovala, da zmorem vse. Zabičala sem si, da se ne smem pritoževati, ker delam, kar sem si vedno želela. Toda, zakaj nisem zadovoljna, če živim svoje sanje? Zakaj se vse bolj oddaljujem od življenja in od sebe ter se izgubljam v delu in v drugih ljudeh?

Morda je razlog v tem, da ne znam vzpostaviti ravnovesja. Ne ločujem več med delom in prostim časom. Med branjem razmišljam o pisanju. Ko gledam film, imam občutek krivde, ker ne pišem. Med sprehodom v naravi, iščem navdih za delo. Kadar sem v ljubeči dvojini, govorim o delu.

In ko sem s sabo, potem…

Ko sem s sabo? Tega skorajda ni več. Trenutke, ki si jih utrgam le zase, sem zanemarila. Toda prav v teh trenutkih se skriva rešitev mojih težav. V njih se rojeva pogum. Z njimi se obuja strast.

Svojo samoto moram ponovno vzljubiti in začeti ceniti. Samota je namreč darilo, zato je ne smem več polniti z delom, knjigami, filmi in druženji, ki me praznijo. V svoji samoti ne bom bežala pred sabo, ampak bom skušala odkriti, kaj se resnično skriva v moji notranjosti. Zanima me, kakšna je ptica, ki se je naselila v moji duši. Nočem, da je žalostna in ima zlomljena krila, temveč si želim, da bi spet letela. In ne bom dovolila, da ji kdorkoli, vključno z mano, prereže peruti.

Oklenila se bom tistega, kar me navdaja z upanjem in ljubeznijo. Prijazne besede, nežen objem, ljubezen, pristni odnosi, čudovita narava bodo nahranili moje srce. In sčasoma bo del mene spet postal bolj pogumen.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri