Za vedno povezan s Slovenijo

Tukaj poleg jezika spoznava tudi slovensko kulturo, način življenja in predvsem slovenske prijatelje.

S katerega konca Kitajske prihajate?

Bao: Kitajska je ogromna dežela, prihajam z juga Kitajske, provinca se imenuje Kanton, rojstno mesto, ki je na meji s Hongkongom, pa Šendžen. Tam sem obiskoval gimnazijo, pozneje pa študiral v Pekingu na univerzi za tuje jezike. Diplomiral sem iz bolgarščine, jezika in kulture. V tem času sem tudi dobil državno štipendijo in leto dni živel v Sofiji prek mednarodne izmenjave študentov.

Kako vam je prišel na misel študij bolgarščine?

Bao: Bil sem zelo priden dijak, in ker gimnazija sodeluje s to univerzo, pošlje najboljše učence študirat nanjo, in to brez državnih izpitov. Dobil sem možnost študija bolgarščine. Glede na to, da je bolgarščina evropski jezik in zanimiva, se mi je zdelo v redu. Veliko ljudi na Kitajskem zna angleško, nemško, francosko, italijansko. Kdo pa zna bolgarsko? Skoraj nihče, torej je tudi bolgarščina možnost zame. Ubral sem to strategijo in šel študirat ta jezik.

Kako to, da ste potem presedlali na slovenščino?

Bao: V zadnjem letniku univerze sem imel možnost študija slovenščine kot izbirnega predmeta. Imeli smo slovensko lektorico, ki je zdaj moja slovenska sestra in kolegica, Natalija Toplišek, diplomirana sinologinja, ki zna zelo dobro kitajsko in na moji univerzi poučuje slovenščino.

Bilo mi je zanimivo, ker sem želel študirati še en slovanski jezik, Slovenija pa je najbolj razvita v vzhodni Evropi. Nikoli pa si nisem mislil, da bom postal kitajski učitelj slovenščine. Po letu dni sem se dobro naučil jezika, univerza pa mi je ponudila možnost zaposlitve. Mislil sem si: Okej, meni je prav.

To pomeni, da vas po dvoletnem študiju slovenščine v Ljubljani čaka služba na univerzi?

Bao: Univerza mi plača življenje v Sloveniji, v zahvalo pa bom moral na njej delati pet let, kar se mi zdi pravično.

Kakšni se vam zdimo Evropejci?

Bao: Po drugi svetovni vojni je bila Kitajska zaprta država. A prej je bila ogromna in napredna država, tudi ljudje so bili bolj odprti. Takrat je bilo tudi več tujcev na Kitajskem. Zdaj se meje in tudi ljudje spet bolj odpirajo, korak za korakom, postopno in vse več tujcev prihaja na Kitajsko; tudi tistih, ki študirajo. Žal je številnim na prvem mestu denar.

Res mislite tako?

Bao: Seveda, ker je Kitajska bolj razvita kot prej, je več možnosti in tako mislijo, da lahko pri nas zaslužijo več denarja ter zaradi tega sodelujejo s Kitajsko. Je pa res, da Evropejce zanima tudi kitajska kultura.

Bolj se zdi, da Evropejce zanima kitajska kultura prav zato, ker je bila Kitajska prej tako zaprta …

Bao: To je res. Slovenci veliko potujejo, kar je super. Povejo mi: Potoval sem na Kitajsko. Vseeno sem obenem malo žalosten, ker sem mislil, da je moja domovina bolj skrivnostna in se o njej ne ve veliko, zdaj pa jo že vsi poznajo.

Bi radi, da Kitajska za druge ostane skrivnost?

Bao: Ne, seveda se mi zdi dobro, da pride čim več ljudi.

Kako pa ste se navadili na naše male razmere glede na vaša ogromna mesta in razdalje?

Bao: Prej nikoli nisem bil v Sloveniji, čeprav sem vedel, kako velika je, sem bil vseeno šokiran, ko sem priletel na letališče. Na Kitajskem imamo ogromna letališča, na Brniku pa sem pri izstopu videl kavarno in bil že zunaj. Po drugi strani raje vidim, da je takšna, ker je dovolj velika in ima vse, kar potrebuje, življenje tukaj pa je zelo praktično, kar pomeni, da lahko v enem dnevu naredim veliko stvari.

Se vam zdi življenje pri nas bolj preprosto?

Bao: Ne bi rekel, ker je v Sloveniji vse dražje, plače niso takšne kot v Nemčiji in Italiji, za osnovno življenje pa imate enake stroške kot Italijani ali Nemci. Zato je življenje tukaj kar drago.

Drži, da ste Kitajci zelo discipliniran narod?

Bao: Odvisno. To je neke vrste stereotip. Zakaj smo pridni, zakaj delamo tako veliko, zakaj po evropskem mnenju ne uživamo? Zato, ker smo bili revni, ker moramo preživeti, sicer bomo umrli. Če pri nas nočeš delati zaradi nižje plače, bo pač delal nekdo drug. Tudi drugi so pridni in pametni, mogoče celo bolj od tebe in so celo manj zahtevni. Pri nas je konkurenca velika, moraš delati in ne moreš se hecati.

Kaj najbolj pogrešate?

Bao: Starše, ker je Kitajcem družina najpomembnejša v življenju in tudi stik z družinskimi člani je zelo močen.

Ste edinec?

Bao: Seveda. Moj stric pa ima dva sinova, za kar je plačal – to je namreč državno breme, in če imaš več otrok, moraš plačati neko vrsto kazni. Če hočeš več otrok, plačaš državi. Evropejci ne razumejo vedno, zakaj imamo takšno politiko. Res je težko, ker nas je toliko. Težko je recimo priti na univerzo, zelo veliko se moramo učiti in dokazovati. Če bi bilo manj ljudi, bi se lahko hitreje razvili.

Je pri vas povsod gneča?

Bao: O ja, pa kakšna!

Zanimivo, da se ob omembi Kitajske, človek spomni tudi na oblačenje, ki spominja na uniforme …

Bao: Zdaj ne več.

Kaj vam je v Evropi všeč?

Bao: Rekel bi, da imate več časa za druženje z družino in s prijatelji. Po službi se na primer dobite na kavici s prijatelji ali greste k staršem na obisk. To je zelo v redu. Na Kitajskem moraš veliko potovati, ker so razdalje velike, pa tudi veliko delaš ter nimaš preveč časa za prijatelje in družino. Delaš, spiš in nimaš časa za zabavo, druženje, sprostitev …

Se za sprostitev ne ukvarjate s taj čijem?

Bao: Moj slovenski prijatelj je povedal, da je taj či plesna veščina, kar ne drži, je borilna. Na Kitajskem jo večinoma trenirajo babice in dedki ob jezeru. Sam sem ga treniral na univerzi, ne bi pa si vzel vsak dan čas zanj. Pri nas ljudje zelo hitro živijo, na ulicah kar drvimo, da ne bi izgubljali dragocenega časa, in okoli sebe nič ne vidimo, gledamo samo naprej, mogoče zaradi preživetja. Tukaj ste bolj počasni.

Se z družino srečujete med prazniki?

Bao: Se, saj imamo veliko tradicionalnih kitajskih praznikov, ki so priložnost, da se družina zbere. Največji praznik je kitajsko novo leto, ko je čas za druženje z družino, takrat moramo biti skupaj. V tem času veliko ljudi potuje domov. Drugi pa je praznik začetka sredine jeseni in je tudi zelo pomemben. Imamo tudi praznik za čiščenje grobov, ki je pri nas aprila. Ta praznik sicer ni tako pomemben za druženje z družinskimi člani, bolj je namenjen čiščenju grobov.

Še kaj pogrešate?

Bao: Tudi prijatelje in malo hrano. Rad bi povedal, da imamo zelo raznovrstno hrano, ki ni enoličnega okusa. V Kantonu imamo zelo dobro hrano, smo gurmani. Recimo na severu Šanghajčani jedo vse sladko, tudi meso in zelenjavo sladkajo. Na zahodu blizu Kazahstana so muslimani in jedo nekaj podobnega kebabu, več mesa na žaru, okus hrane pa je precej drugačen.

Kaj najraje jeste?

Bao: Rad imam kitajsko, japonsko hrano in korejsko, evropsko, arabsko. Tukaj živim kot Slovenec in jem slovensko hrano. Jem pršut, za zajtrk pa kruh z namazom, s sirom …

Ste potico že poskusili?

Bao: Seveda. Prinesla mi jo je nekdanja cimra, naredila pa jo je njena babica.

Ste že obiskali kakšno slovensko družino?

Bao: Prek 'couch surfinga' sem spoznal fanta iz Slovenije, ki je lani pripotoval v Peking. Dela na fakulteti v Ljubljani, sicer pa je Mariborčan. Ko sem prišel v Slovenijo, sem šel na obisk k njegovi družini v Maribor. Moram priznati, da so zelo hitro govorili, in to štajersko, zato jih nisem razumel. Če govorim le z njim, še gre, z vso družino pa ne. Sicer pa je zelo iskren.

Pri vas iskrenosti ni vrednota?

Bao: Je. Mi čoveka zelo hitro sprejmemo za prijatelja, pri vas pa gre to zelo počasi. Ampak ko Slovenci mislijo, da si njihov prijatelj, si to za dolgo. Na začetku zelo pazite na odnos in razmišljate. Zato imam precej težav, ker bi rad spoznal več Slovencev, ampak ne gre, ker ste previdni. No, ne vsi, a večina.

Imamo Evropejci predsodke do Azijcev?

Bao: Imate. Nekateri mislijo: Kitajci ste revni, za nas ste kuharji, ker je tukaj veliko kitajskih restavracij. Priznam, precej Kitajcev se preseljuje v Evropo, ker je življenje na Kitajskem zelo slabo in kmetje težko preživijo. To je podobno, kot ko se je nekoč tudi precej ljudi iz nekdanje Jugoslavije preseljevalo v tujino. Sicer pa imamo na Kitajskem tudi pametne in izobražene ljudi.

Kakšni pa so vaši predsodki do Evropejcev?

Bao: Kitajci si med drugim o Evropejcih mislijo, da so disciplinirani, bogati, kulturni, nekateri pa so tudi 'bog pomagaj'. Potujejo v Azijo in iščejo punce za seks. Malo se nam zdite tudi naduti, ker imate denar in si lahko več privoščite. Slovenci se mi niti ne zdite takšni, Angleži pa.

Evropo in njene razmere kar poznate, ste jo prepotovali?

Bao: Precej, avgusta sem obiskal 10 evropskih držav in sem res veliko videl. Iz Slovenije sem šel v Budimpešto in Bratislavo, Brno, Krakov, Varšavo, Rigo, Tartu v Estoniji, Helsinke, Turku, Stockholm, Verono, Padovo, Benetke ... Spal pa sem pri različnih ljudeh prek 'couch surfinga'.

Zaupate ljudem?

Bao: Ljudem zaupam, tudi sam gostim turiste v Sloveniji. Če pomagaš drugim, tudi drugi pomagajo tebi. Nikoli nisem imel slabe izkušnje, ker zaupam in tudi drugi zaupajo meni. Sicer sem na potovanju bil pozoren na vse; na vreme, kulturo, ljudi, hrano … Moram priznati, da so na severu ljudje še bolj zaprti kot Slovenci.

Kako doživljate Evropejce?

Bao: Zavedate se, da ste Evropejci, navsezadnje imate podobno kulturo, zaradi česar lažje razumete drug drugega.

Kaj vas vleče v Evropo, kaj vam je tako zanimivo?

Bao: Evropska kultura, ki je lepa in razgibana. Vsaka država ima svojo kulturo, ljudje se med sabo razlikujejo, čeprav so vsi Evropejci. So pa tudi ponosni, da so pripadniki posameznega naroda, recimo Slovenci, da so Slovenci, Nemci, da so Nemci …

Vas ne mika, da bi ostali v Evropi?

Bao: Ne, doma imam zelo dobro službo, saj bom profesor na univerzi. Na Kitajskem, kjer imamo Konfucija, ki je bil duhovni učitelj, cenimo učitelje. Na splošno v Aziji cenimo ta poklic, pravimo, da je učitelj arhitekt za človeško dušo. Na univerzi bom poučeval slovenščino, sprva kot izbirni premet in morda pozneje kot redni podiplomski študij. Bolgarščine ne bom učil, ker jo imamo že 50 let in precej dobrih profesorjev.

Je nevarnost, da pozabite bolgarščino?

Bao: Sram me je, ker slabo govorim bolgarsko z bolgarskimi prijatelji, saj tu ne govorim z nikomer bolgarsko. Spomladi pa načrtujem, da bom šel v Bolgarijo obiskat prijatelje.

Se Kitajci družite med sabo?

Bao: Sam se ne družim preveč s Kitajci, ker se mi zdi, da moram imeti čim več slovenskih prijateljev. Čim več moram govoriti slovensko, tukaj ne bi živel kot pravi Kitajec. Na filozofski fakulteti se družim tudi z učitelji kitajščine. Sicer sem prvi Kitajec, ki študira na univerzi slavistiko in Konfucijev inštitut me vedno povabi, da kaj v vezi s Kitajsko predstavim v slovenščini.

Nekateri se Kitajske bojijo, ker vas je veliko in ste velesila v razvoju …

Bao: Na blejskem forumu sem sodeloval na okrogli mizi Moč prihodnosti, kjer smo govorili o odnosu med Kitajsko in Evropo oziroma Evropsko unijo in Kitajsko v smislu, ali sodelujemo ali smo si konkurenca. Naša namestnica ministra za zunanje zadeve je razložila, zakaj ne moremo učinkovito sodelovati.

Evropejci vedno mislijo, da Kitajska ne bo evropska prijateljica, ker ima drugačen političen režim, da ne moremo biti prijatelji, kar je stereotip. Tukaj ideologija deluje močneje kot na Kitajskem, pri nas ne govorimo tako veliko o komunizmu ali kapitalizmu. Če je nekje posel ali možnost, sodelujemo, iščemo možnost za zaslužek.

Povedala je tudi, naj Evropa čim prej spremeni svoje mnenje o sodelovanju, sicer ne bomo šli naprej. Moteče je tudi to, da recimo Kitajci vlagamo v Evropi, ker je kriza in ker kitajsko vlado zaprosijo za pomoč. Naša vlada za obresti zahteva tri odstotke, potem pa v časopisu napišejo: Kitajska bi kupila vso Evropo. To je paradoks in tudi ovira za sodelovanje.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja