Vesolje je neomejeno in vsega je dovolj za vse

Identificiranje z neko skupino ali krogom prijateljstva nam lahko precej poviša občutje osebnega zadovoljstva in sreče.

Medtem ko je pripadnost lahko zadovoljujoča, lahko prinese tudi t.i. "mi proti ostalemu svetu" filozofijo, ki se prenaša na različne vidike življenja. To pravzaprav počnemo nezavedno in večino časa.

Tako globoko se povežemo s svojo skupino, da ustvarimo zidove pred tistimi, ki si določene pripadnosti z nami ne delijo ali pa prihajajo iz drugačnih socialnih (počitičnih, verskih itd.) ozadij.

Ali pa smo lahko morda oseba, ki tako močno verjame v svoj prav in v svojo resnico in je pri tem še tako prepričljiva, da hkrati označi vse ostale, ki se z njo ne strinjajo, za nasprotnike (celo sovražnike).

Danes je (tudi) na medmrežju toliko različnih skupin in raznovrstnih debat v katerih se na trenutke zdi, da se nasprotniki prepirajo zgolj zaradi prepira samega in ne zaradi dokazovanja argumentov ter racionalnega razsojanja in premišljenega sklepanja.

Če na tovrstno "grupiranje" pogledamo s tega vidika, opazimo, da smo se nekako zaprli v svoje majhne škatlice, kjer sobivamo s podobno mislečimi in hkrati odbijamo vse nasprotno misleče. Kje pa je tukaj tista prava resnica? Še Dalaj Lama pravi, da nam ni potrebno zavreči sebe v potrebi, da nekomu pripadamo; edina vez in občutek, ki ga lahko gojimo, je pripadnost človeku kot človeški rasi. Z drugimi besedami, ljubimo se in spoštujmo, hkrati pa ne pozabimo, da je prav vsakdo drugačen, z drugačnimi ozadji, z drugimi miselnimi sistemi in vrednotami. A hkrati smo vsi del veliko večje in širše slike, kot si jo lahko zamislimo.

In zatorej, namesto tega, da se osredotočamo na stvari, ki nas razdvojujejo in delajo različne, se raje posvetimo iskanju skupnih točk in lastnosti. Ljudje v resnici nismo popolnoma nič različni, če odvzamemo zunanje lupine – vsi si želimo dobrega počutja in sreče; vsi želimo biti ljubljeni in ljubiti, vsi bi radi živeli življenje brez bolečine vseh vrst in vsi bi radi našli svoj prostor pod soncem. Zavedanje, da smo prispevali Zemlji in našli nam pomemben smisel življenja.

Vse je le način osredotočenja, način, čemu bomo posvetili pozornost – ali bomo v ljudeh vedno videli le razlike in napake, ali pa bomo pričeli iskati lepe stvari in (prej nevidne) podobnosti. Kdo ve, morda bomo na ta način spoznali tudi svojo pravo sorodno dušo, ko bomo končno zavrgli vse predsodke in predpostavke, na katerih sloni naše iskanje.

Ko se smejimo življenju, se nam bo smejalo nazaj. Že Voltaire je zapisal, da je cenjenost čudovita stvar, kajti tisto, kar vidimo (cenimo) lepega na drugih, vidimo (cenimo) tudi pri sebi«. Ker te vidim čudovitega, sem tudi jaz čudovita.

Zakaj bi se torej prikrajšali za toliko čudovitih ljudi le zato, ker jih (na videz) ne razumemo ali se nam zdijo drugačni? Na svetu je toliko impresivnih ljudi – nekateri izmed njih so goreči izumitelji in izumljajo stvari, ki pripomorejo celotnemu človeštvu, spet drugi so nadarjeni umetniki, ki nam s svojimi slikami, knjigami in glasbo lepšajo dneve in noči.

Nekateri ljudi ustvarjajo lepši svet še za naše potomce, se borijo za prave stvari in širijo svoje poslanstvo ne glede na ovire, ki jih doživijo na poti. Hvala tudi za vse vas.

Tudi majhne stvari so neprecenljive – podpora partnerju, ko nas potrebuje, rama za nasloniti se, ko nekdo žaluje ali pa prizemljitev in trezno razsojanje, ko je nekdo anksiozen in boječ.

Te na videz nepomebne stvari nas delajo neznansko velike in vredne. Zato nikoli ne misli, da nisi vreden, kajti vsako dejanje v pravo smer šteje.

Že to, da opazimo, ko nekdo potrebuje našo pomoč in nasvet, ali pa da ne obrnemo pogleda stran, kadar vidimo trpečo in obubožano dušo – vse to nas povezuje in bogati. Nikoli namreč ne izgubimo, kadar dajemo. In več kot bomo dali, več bomo pridobili.

Saj že vemo, vesolje je neomejeno in vsega je dovolj za vse.

Nina Kirbiš

• Poglejte si še: Povedala sem dnevu, da sem neskončno hvaležna

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja