V življenju ne moreš imeti vsega

Včasih sem verjela (in tudi trdno zagovarjala), da imaš v življenju lahko prav vse, kar si zaželiš. Danes temu ne verjamem več. V življenju ne moreš imeti vsega. Žal. To ni negativnost, ni melanholija, niti vdaja. Je le ponižnost, morda le skromnost pred življenjem samim. 

V življenju ne moreš imeti vsega (foto: unsplash) unsplash
6. 8. 2019

Naj vam povem tri zgodbe o odrečeni ljubezni.

Ljubezen do odbojke

Prvič sem začutila ljubezen, ko sem v tretjem razredu OŠ prijela v roke odbojkarsko žogo. Nekaj magičnega je bilo na njej, tako da sem naslednjih deset let zaspala in se zbujala ob misli na odbojko, zvezke pa porisala z napisi kot so: »If playing volleyball is wrong, I don't want to be right.« Trenirala sem več kot ostale, mnogo več, da si nadomestim teh nekaj premalo centimetrov višine. Vse lahko dosežem! sem bila prepričana. Vse za to, da bom nekoč stala na svetovnih odrih tega lepega športa. Oh, kako sem ljubila ta šport.

Tik preden bi z njim lahko vstopila v svet, se je življenje poigralo z mano. Po hudi prometni nesreči je bila poškodba noge prehuda, da bi lahko še prenesla take napore. 

Na popolnoma vse dogodke v življenju nimamo neposrednega vpliva (če tu damo na stran izbore duš in podobno). Včasih ti fizične sposobnosti ne dovoljujejo, da dosežeš prav vse, kar si zamisliš. Ne gre. Tako kot znanec (tetraplegik) ne more skakati v višino, pa naj si še tako želi, tako kot znanka (pritlikavka) ni mogla tekmovati z nami pri odbojki, tako imam tudi jaz določene fizične omejitve, ki mi preprosto ne dajo vsega, kar si zamislim.

Ljubezen do gorá

Res da sem izgubila odbojko, a v meni je ostal spomin, kako je začutiti ljubezen do nečesa, ki preplavi tvoje telo, kar verjetno poimenujejo z izrazom blaženo stanje. Prav take občutke sem kasneje našla v gorah.

Gore, pokrite z belino snega, imajo še poseben čar. Mnogo let sem pogledovala na te bele kapice, tu in tam sijoče od ledu, in si želela, da nekoč, sredi zime, splezam na vrh Stenarja. Vse se da, če si dovolj močno želiš, kaj ne? Osvojila sem osnovno tehniko zimskih vzponov, našla izkušenega alpinista in sva šla. Šklepetala sem z zobmi, ko se nama je zaradi zaledenele ceste hoja podaljšala za skoraj dve uri. Gazila sva po neuhojeni poti, se udirala do kolen in še globlje, ko sva puščala stopinje za prav deviško nedotaknjenem snegu. S cepini sva se povlekla čez rahle previse in grebla proti vrhu soseda Triglava. Minile so štiri ure, minilo jih je osem. Prišla sva do sedla, kjer se mi je odprl najlepši pogled, kar sem jih do sedaj v življenju zagledala. Belina, gore, spokojnost tišine in nedotaknjenosti … Izjemno.

Prav tam, sredi najlepšega, me je pogledal v sijoče oči, ki so komaj kukale izza puhovke, in mi rekel verjetno v tistem trenutku nekaj najhujšega: "Greva nazaj. Ni varno." Kako prosim? Le še pol ure hoje naju je ločilo od vrha. Pol ure! Za nama je bilo več kot 8 ur udiranja v snegu in stopanja po ledu z derezami. Moje upore je hitro zadušil z močnim: »Petra, v življenju ne moreš vedno imeti vsega. Včasih ti življenje pač ne da …«

Včasih se želja in vrednote spodbijajo. Včasih se želja in zmožnosti ne ujemajo. Včasih sta želja in razum v nasprotju. Včasih ni pravi čas, včasih ne pravi prostor. Včasih moraš zato ponižno pred življenjem reči – prav, sprejmem.

Ljubezen do moškega

Pred časom sem se noro zaljubila. Nekdo bi temu rekel sanjsko, drugi neumno, tretji nespametno, jaz bi dala le pridevnik – nepričakovano. Morda še – nekontrolirano. A takih občutkov, kot jih je v meni vzbudil on, ne znam ne opisati, ne pokazati, ne orisati. Tako so izjemni, da niti ni besed za njih. Bila sva si sorodni duši, ki jo le redko (nekateri nikoli) najdeš v življenju.

A bil mi je nedosegljiv. Bil mi je odrečen.

Lainšček je izredno lepo zapisal: »Če si od življenja želiš preveč, ti vzame še tisto malo, kar imaš, in šele tedaj se zaveš, kaj ti v življenju resnično veliko pomeni.« Nisva si želela želeti preveč, da nama ne bi bilo odvzeto tisto, kar sva imela - čista, nepokvarjena, nedotakljiva ljubezen.

Ne morem uresničiti vseh želja in sanj, a nič zato, prijetno je, da jih vsaj imam. Čeprav nisem postala svetovno uspešna odbojkašica, sem v tem športu doživela toliko nepozabnih čustvenih trenutkov zmagoslavja, smeha in ponosa, da bi še stokrat ponovila vseh tistih deset let težkih treningov, tudi če nikoli ne sklonim glave, da mi nadenejo medaljo. Čeprav nisva osvojila zimskega Stenarja, je bil dan kljub temu čudovit in bi ga še stokrat ponovila, četudi ne bi nikoli prišla na vrh. Prav tako kljub kakšni solzi in bolečini ne bi za nič na svetu zamenjala teh občutkov, ki jih je v meni vzbudila tako močna ljubezen do moškega, čeprav nikoli ne bova skupaj.

Imeti ta doživetja, te občutke, take močne izkušnje, je največje bogastvo, ki si ga v življenju lahko predstavljam.  

Nejc Zaplotnik je znal bistvo teh mojih zgodb zapisati v eni povedi: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Petra Škarja, avtorica uspešnice CAMINO – Od suženjstva do svobode

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri