Utopljene sanje: Kaj naredimo iz dobrega in slabega v življenju, je v veliki meri odvisno od nas

Prerasti travme, stiske in iz njih potegniti čim več je pot, na katero se je podala Katarina Nadrag, ki je osebno izkušnjo odraščanja v družini alkoholikov prenesla v knjigo Utopljene sanje.

17. 8. 2013

V poletnem zatišju smo se odločili, da bomo z vami še enkrat delili izpovedi in razmišljanja nekaterih naših intervjuvancev, ki so že bili objavljeni, a so nam ostali v spominu. Mednje zagotovo sodi Katarina Nadrag.

Zakaj ste se odločili napisati knjigo Utopljene sanje?

Katarina: Že takrat, ko sem ugotovila, da z mano ni nič narobe in da nisem duševna bolnica, a sem doživljala najhujšo stisko, sem iskala literaturo o otrocih alkoholikov, saj se mi je zdelo pomembno vedeti, kaj ti doživljajo.

Zdelo se mi je, da ni bilo literature, v kateri bi otroci alkoholikov opisovali, kakšne stiske in grozote doživljajo.

Kdaj ste bili v največji stiski?

Katarina: Pred približno devetimi leti. Očitno začneš svoje otroštvo podoživljati takrat, ko dobiš svoje otroke.

Mislila sem, da sem si življenje uredila, ampak ko sem imela svoje otroke, sem z njimi začela podoživljati svoje otroštvo. Ko so moji otroci rasli in sem ugotovila, da jim je pomembna le igra, saj so to zelo krhka in nežna bitja, sem se začela spominjati svojega otroštva.

To je bilo, kot da bi živela dve življenji. Eno tukaj, ob svojih otrocih, z možem in družino, ki jo imam zdaj, vzporedno pa se je vrtel film iz mojega otroštva.

Nisem zdržala. Sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Šele po veliko terapijah in gori prebrane strokovne literature sem ugotovila, da je to zelo normalen in pogost pojav.

Kateri pojav je pogost pri otrocih alkoholikov?

Katarina: Nisem vedela, da se ob lastnih otrocih največkrat odprejo rane. Iskala sem literaturo o tem, vendar je ni bilo.

Opazila sem, da otroci alkoholikov ne pišejo knjig, le tu in tam sem naletela na ameriško literaturo, ki pa se je običajno končala s srečnim koncem. Zaradi tega sem se kar dve leti stalno spraševala, kaj je narobe z mano.

Niso dovolj le učbeniki, ki pojasnjujejo, da misli dobro in bo vse v redu. Ko sem se izkopala iz najhujšega, sem se odločila, da morajo ljudje to izvedeti. Vsa groza in obup morata ven – gnoj mora izteči iz rane.

Saj zagovarjam pozitivno mišljenje, ampak knjiga je nastala zato, da bi ljudem pokazala, da je treba bolečino in vse travme predelati ter jih pogledati.

Ko jih terapevtu v varnem okolju tolikokrat poveš, ko jih predelaš in gre bolečina ven, je lažje. Takrat se lahko tudi odmakneš od težav in pogledaš malega ubogega otroka, ki je sprejel grozljive zaključke, kaj vse je z njim narobe. Takrat mu zmoreš stati ob strani ter mu povedati, da ni kriv. Otroci alkoholikov se brez izjeme vsi počutimo krive.

Izbrala in napisala: Suzana Golubov, fotografije: Grega Gulin, Goran Antley; V Lisi, junij 2010

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri