Urška Vučak: "V resnici se moramo potruditi, da je življenje pozitivno ..."

"Ker samo od sebe ni. Lahko te na cesti nekaj razjezi, ti pa se moraš potruditi, da te ne. Tudi sama se moram potruditi za dobro voljo. Včasih mi tudi ne uspe, se tudi razjočem, razjezim, nisem popolna. Lahko znorim, da je joj, in ker vem, da je to možno, se moram še posebej truditi, da se ne razjezim zaradi vsake malenkosti."

Urška Vučak: "V resnici se moramo potruditi, da je življenje pozitivno ..." (foto: Goran Antley) Goran Antley
6. 10. 2012

Medtem ko se v vsakodnevnem življenju Urška Vučak izogiba neprijetnim presenečenjem in je rada pripravljena, v profesionalnem pušča vrata na stežaj odprta, bodisi gre za poučevanje matematike, računovodstvo ali igro. Kaj ji bo prinesla vloga Slavice, ki jo igra v nanizanki Čista desetka, pa bo pokazal čas.

Se vam je življenje spremenilo zaradi snemanja nanizanke Čista desetka?

Urška: Na Ptuju me kar nekaj ljudi pozna iz gledališča, dolgo sem tudi pomagala v Orfeju, lokalu sredi mesta. Zdaj se je frekvenca povečala, vidim, da bi ljudje radi načeli pogovor okoli tega, pa ne vedo natančno, kaj bi.

Sicer mi projektno delo ni tuje, ker je pravzaprav moje življenje že prej potekalo tako. Ko je bilo delo, se je delalo. V življenju nisem imela nikoli rednega dela od sedmih do treh, da bi snemanje nanizanke v tem smislu spremenilo moje življenje.

Kaj pa glede prepoznavnosti?

Urška: Potihoma si mislim, da se ne zavedam, kaj to pomeni. Ne vem, ali sploh vem, kaj me čaka, ker o tem nisem razmišljala, in to ni bil moj osnovni namen. Prepoznavnost me ne fascinira, želim pa igrati, k čemur pa prepoznavnost spada. Upam, da bom normalno preživela. Že brez tega sem odprta in glasna.

Ko odprem usta, me vsi slišijo, tudi če me ne poznajo. Zdaj se sprašujem, ali bom morala na vsakem koraku paziti, kako sem oblečena in namazana, ker sploh nisem takšen tip. Igranje mi je super, ker se preoblečem v nekoga drugega in uživam tudi, če imam mini krilo, prsi ven, sem grdo oblečena ali lepo, imam visoke pete ali nizke ...

Sem drugačna. Zasebno pa se ne polepšam preveč, prej bi rekla, da veljam za neurejeno kot urejeno žensko. Sem 'komot' in mi ni hudo, če grem od doma nenamazana. Tega javnega dela me je mogoče malo strah.

Ni mi tako pomembno, da se o meni govori, raje imam mir, čeprav sem zelo komunikativna in rada govorim. Po drugi strani pa potrebujem popoln mir. Doma ne prižigam radia, potrebujem smrtno tišino. V družbi pa se razgovorim tako, da mi sestra včasih reče: Bi pustila, da še drugi kaj pove?

Je vaše življenje za čisto desetko?

Urška: Ni še povsem za deset, vedno je lahko še malo boljše. Je v redu, računam pa le, da je to šele začetek vrtenja kolesa. Ne vem, kaj se bo še zgodilo, odprta sem za različne možnosti.

Upam, da mi bo uspelo narediti še diplomo iz matematike, da to končno zaključim. Če ne drugega, lahko odprem s. p. in otrokom razlagam matematiko. Tudi računovodstvo me zanima, tako da tudi v računovodstvu vidim možnosti.

S čim ste se do zdaj po večini preživljali?

Urška: Največ z gledališčem. Če bi imela zelo velike potrebe, bi se mogoče tudi več promovirala, pa jih nimam. Zadovoljim se z manj in potem tudi živim malo bolj preprosto in 'komot'.

Dosti sem tudi doma in potem raziskujem po spletnih straneh ter počnem take stvari, ki so mi pri srcu. Poleg tega je Matjaž redno zaposlen, če bi pa hotela drugačen standard, bi pač morala tudi dosti več delati. Do zdaj sem delala le toliko, koliko je bilo, nikoli se nisem kaj posebej ponujala.

Se imate za profesionalko?

Urška: Štejem se za profesionalko. Ni mi mar, da nimam končane akademije za igro, marsikdo je ni dokončal.

Je uradna izobrazba pomemben dejavnik?

Urška: O tem sploh ne razmišljam, najpogosteje o tem razmišljajo tisti, ki mi postavljajo vprašanja glede tega. Za to mi plačajo, delo opravim profesionalno, ti pa se sam odloči, ali se ti zdi, da je delo opravljeno profesionalno ali ne. Si poslovnež ali nisi.

Če dobro služiš, se s tem ukvarjaš in preživljaš, nisi pa naredil ekonomske fakultete, to ni razlog, da nisi poslovnež. Sama šola mogoče ni vse, res pa je, da ne igram tako veliko in nimam toliko gledaliških obveznosti kot igralci, ki so zaposleni v gledališču.

Se zaradi tega z večjim veseljem zakadite na oder?

Urška: To je res. Rekli so mi že, da se vidi, da se bolj entuziastično lotim igre, ker bolj poredko igram. Vedno pridem z veseljem, ker nekaj delamo, in mi je to super. Zato sem zelo vesela, da bom snemala nanizanko.

Bi lahko rekli, da je ravno zaradi tega trenutno vaše življenje za čisto desetko?

Urška: Ni, ker se mi zdi, da bi se morala tudi osebnostno še razvijati, imeti manj kilogramov, ker sem se precej zredila. Zlagala bi se, če bi rekla, da je moje življenje trenutno za čisto desetko. Nekatere stvari bi še popravila, matematika mi tudi malo visi za vratom, tudi osebnostno bi lahko še malo napredovala, bilo bi še za popravit kakšne zavore ali stvari, fizično in tudi delovno.

Vas odvečni kilogrami motijo?

Urška: Ne moti me, da sem debela, le da imam zdaj preveč kilogramov. Rada bi bila, kot sem bila. Nikoli nisem bila suha, včasih sem imela 75 kilogramov. Bila bi vesela, če bi jih imela zdaj.

Radi uživate v hrani?

Urška: Rada jem, sem pa razvajena in izbirčna, čeprav ne kuham tako zelo rada. Za praznike in veselice se že potrudim in iščem po knjigah, kaj bi skuhala in kaj še dodala, da bi jed ja bila še bolj redilna in polnega okusa.

Če pa pomislim, da moram vsak dan skuhati, ker Matjaž pride domov in je lačen, kakor tudi otroci, potem kosilo pripravim v največ 30 minutah. Jem le tisto, kar mi je dobro, in težko rečem, da ne bom več jedla, ker sem že sita, če je dobro. Količinsko preveč pojem.

Vas ni mikalo, da bi študirali igro?

Urška: Nisem povsem vedela, kaj bi, malo me je bilo strah, imela sem tudi nizko samozavest, nisem bila ravno prepričana, da sem neka igralka. Običajno nisem verjela, če me je kdo pohvali. Mislila sem si, da to le tako govorijo. Nisem vedela, kaj bi, zato po srednji šoli nisem šla takoj študirat.

Kje ste dobili osnove igre?

Urška: Hodila sem k Branki Bezeljakovi, ki je bila zelo dobra pedagoška delavka. Iz nas je znala vse potegniti, poleg tega je imela še eno dobro lastnost, da nikomur ni rekla ne.

Rekla je: Nič hudega, če nočeš biti igralec, lahko pišeš za gledališki list. Tudi če je bilo preveč igralcev, si je kar nekaj izmislila in takoj naredila zbor. Delali smo same težke stvari, ki so bile triplastne. Doma sem vedno morala povedati, za kaj gre, pa sem še sama težko razložila.

Na Linhartovih srečanjih smo bili vedno med boljšimi, enkrat smo skoraj šli na Borštnikovo srečanje, pa so rekli, da se ne spodobi, da pridejo mladi amaterji.

Kako to, da ste pristali pri matematiki?

Urška: Isto leto sem šla na sprejemne na akademijo in se vpisala na matematiko. Po mojem sem si naredila psihično rezervo, plan B. Na matematiki ni bilo omejitve vpisa in sem tam bila sprejeta v vsakem primeru, na akademiji pa je bil sprejemni izpit in sem šla, kot da mi je povsem vseeno.

Za nameček se niti pripravila nisem, da bi komisija iz nič videli, kako sem dobra. Da samo stopim na oder in ne naredim ničesar, in če vidijo, da sem dobra, sem potem res.

Seveda nisem bila sprejeta in sem si rekla: Okej, saj sem itak vedela, da ne bom sprejeta. Šla sem študirat matematiko, ki sem si jo izbrala, ker sem v srednji šoli imela popravni izpit ravno pri tem predmetu.

Zabavalo pa me je, ko sem snemala Kliniko in me je Rifle vprašal: Zakaj nisi šla na sprejemne? Povedala sem mu, da sem šla, pa se je zanimal, kdo je bil v komisiji. Odgovorila sem, da on. On pa je povedal: Jaz sem zagotovo glasoval zate, drugi niso.

Ste se z matematiko spoprijateljili?

Urška: Enkrat bi morala napisati matematično knjigo za telebane. Tudi sama nisem znala matematike, pa sem se je naučila. Treba si jo je le približati. Med študijem sem si jo tako prevajala, da sem razumela, in če si je nisem mogla prevesti, se je nisem mogla naučiti, niti zapomniti.

Ničesar se ne morem naučiti na pamet. Sprašujejo me, kako se lahko naučim tekst na pamet, recimo za monokomedijo Prava baba, ki traja uro in pol. V glavi imam neko rdečo nit.

Rada imam priročnike, pogledam kazalo, kaj me zanima, preberem nekaj kratkega, le tisto, kar me zanima, da ne bi slučajno preveč brala. Ne bom se usedla in brala ljubezenskih romanov, tudi dramskih tekstov ne.

Niste za romantiko?

Urška: Mogoče bi si včasih želela, ko pa bi bilo romantično, bi mi v istem hipu postalo dolgočasno. Včasih, ko gledaš kakšen takšen film, bi tudi sam imel kakšne take momente, ko pa se ti zgodijo, jih niti ne opaziš.

Ste realni?

Urška: Ne spadam med tiste ljudi, ki nimajo denarja, ko treba na primer registrirati avtomobil. Šla sem tudi na računovodski tečaj, ker me je to zanimalo in se tam naučila, kako se denar razmejuje. Sem nagnjena k sistematiziranju, zlaganju ...

Vam to v gospodinjstvu pride prav?

Urška: Pri nas se z denarjem ukvarjam jaz. Najprej se pokrije, kar je nujno, potem pa pride na vrsto vse druge.

Ste otroka pripravili, da vas ne bosta enačila s Slavico?

Urška: Vedo, da je mami nekaj drugega, ko igra, in je to moje delo.

Triletni Grega in petletna Nina že vse razumeta?

Urška: Pri nas se ne pogovarjamo po otroško, ampak tako, kot je. Ne preveč odraslo, da ju ne obremenim z nekimi stvarmi, ki niso primerne za otroke, če pa me vprašata, jima razložim, kako je.

Ste radi pripravljeni?

Urška: V življenju se mi je zgodilo, da se v kakšni situaciji nisem znašla, če nisem bila dovolj pripravljena, potem pa mi je bilo žal, zakaj nisem mislila na to. Drugič sem poskušala misliti na to.

Se neradi po nepotrebnem zapletate?

Urška: Zoprno mi je, če sem s kom skregana. Nimam rada, da nekaj ostane nerazčiščeno. Na živce mi gre, da se nekaterih stvar ne da rešiti.

Z moškimi je pri tem malo težje, ker oni ne bi razčiščevali. Že pri sinu vidim, da ko je lačen ali žejen, to pove kratko in jedrnato, medtem ko Nina hodi kot mačka okoli vrele kaše, pa bi morala le povedati, da jo nekaj tišči in bi to slekla.

Tudi pri odnosih vidiš, da bi ženske razčiščevale, moški pa ne, temveč kar rečejo: Sem ti že povedal, česa ne razumeš? Tega mi malo manjka pri moških, po drugi strani pa so nam neko ravnotežje. Skregana pa nisem rada, ker me to dela nervozno.

Ne marate konfliktov?

Urška: Vem, da znam zakomplicirati, imam pa tudi slabo lastnost, da me je težko zadovoljiti, ker imam previsoka merila.

Glede česa?

Urška: Včasih mi rečejo, da je nemogoče, da bi bila res zadovoljna in ne bi imela zraven česa povedati ali dodati. V vsaki stvari lahko nekaj najdem, če mi daš čas za razmislek. Najslabše je, da povem tudi takrat, ko me nihče ne vpraša.

Po drugi strani pa ne pretiravam s hvaljenjem, če je nekaj dobro. Bolj sem na domačem terenu, bolj si privoščim.

Mamici sem že stokrat rekla, naj mi nečesa, kar ne maram, ne dela, in čez 30 let ne bi mogla reči, da mi je to 30 let kuhala, pa ni vedela, da tega ne maram. Kar odločim se, da mi nekaj ni, tudi Matjaž se mora precej potruditi, da sem zadovoljna. Vedno kaj najdem, po mojem sem kar zahtevna.

Ste se že lotili stand up komedij?

Urška: Ne, ker jih je treba sestavljati in pisati. To delo hranim za hude čase, ko bo hudo in res ne bomo imeli za jesti in za položnice. Glede na čase, ki prihajajo, razmišljam, kaj vse znam početi.

Lahko inštruiram, lahko bom 'standuper', dosti sem stregla, čistila, povezujem določene dogodke, aktivna sem tudi v Društvu prijateljev mladine, kjer organiziramo dogodke, imamo različne delavnice in pozimi sem Teta Zima ...

Je vsega po malem?

Urška: Preveč stvari bi še rada delala, ne vem, ali je to vedno dobro. Včasih si že mislim, da bi se že enkrat morala odločiti, kaj bi rada. Prihodnje leto bom stara 40 let in človek običajno ob okroglih obletnicah študira, kaj je mislil, da bi moral početi v življenju.

Z leti res nisem obremenjena, ampak kar se tiče dosežkov in v katero smer bi morala iti, se poskušam prepustiti naključju. Kaj jaz vem, kaj bo, ko se bo nanizanka nehala vrteti ...

Ali se bo vrtela tri leta, ali bodo nehali, ali me bo kdo poklical in bom rekla ja ali ne. Ko pa imam malo več časa, že študiram, kako bi bila premoženjska svetovalka. Vmes pa sem že bila nora na karte, na tarot, na stvari, ki so malo paranormalne in so mi do neke mere zanimive.

Si kdaj vržete karte?

Urška: Ja, jemljem jih kot osebno razmišljanje o sebi. Prisilijo me, da razmišljam o zdaj, o včeraj in o jutri. Oče me je zadnjič vprašal: Gledaš, kaj bo čez mesec dni? Gledam za dan, dva vnaprej, da se pripravim in sem malo bolj pozorna na morebitne težave.

Niste pa nagnjeni k travmatiziranju?

Urška: Nisem, moram pa še nekaj stvari počistiti. Mislim celo, da travme lahko rešim, če jih povem na glas. Zato mi včasih rečejo, da mi ni treba vsega povedati, mislim pa, da sem s tem, ko sem neko stvar povedala, naredila korak naprej.

Drugi bi rekli: Ta pa o vsem govori, kot da koga ravno to zanima. Mislim si: Stisni in povej na glas. Počutim se olajšano, ko povem. Verjamem, da je, kot razmišljaš. Tisti, ki le jamrajo, bodo tudi večno žrtve, ker se težave nanje lepijo kot magnet.

Ne marate iz dneva v dan kar tako?

Urška: Če sem povsem odkrita, nimam nekih hudih travm, so pa kakšne reči, ki še nimam povsem razčiščenih, vseeno se trenutno dobro počutim.

Ker imate dobro izhodišče?

Urška: Večina ljudi tega v današnjih časih sploh nima. Večinoma vstanejo in so sitni, ker morajo v službo. Tudi jaz sem sicer utrujena. Ko snemamo in ne prespim v Ljubljani, moram že ob sedmih biti v maski, od doma grem že ob pol šestih, kar pomeni, da moram vstati že ob petih.

Če pa moram pogledati še tekst, vstanem ob pol štirih in sem na snemanju do večera, potem pa se ponovno peljem domov. Saj sem potem utrujena, ampak prijetno. Ljudje pa so večinoma neprijetno utrujeni. Razlika je, če si prijetno ali neprijetno utrujen.

Napisala: Suzana Golubov v reviji Lisa, foto: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri