Urška Božič: "V svoje telo sem se zaljubila šele z nosečnostjo."

"Ime mi je Urška in poleg družine mi največ pomeni joga." Urška Božič zapiše v svojem blogu Mama joga, zgodbe o otrocih, jogi in učiteljih.

2. 2. 2011

Urednica revije Elle je tudi učiteljica Iyengar joge (v procesu učenja) in Pravljične joge za otroke. Slednji se je posvetila tudi zato, ker je pred tremi leti in pol prvič postala mama. In tako je njena osebna sreča iz želje napredovala v nujo. V življenju namreč ne dobiš vedno tistega, kar si želiš, zato pa z matematično gotovostjo dobiš vse tisto, kar potrebuješ.

Urškin vir življenjske energije niso ne materialne stvari in ne ljudje. Ti tako ali tako ne smejo biti vir, ker smo od vira odvisni. Zato se Urška zavestno priklaplja na jogo. Ta je zanjo kot dolgo potovanje, na katerem upaš, da bo letalska družba založila tvojo prtljago. V njeno življenje je prišla kot velika ljubezen, ki iz človeka izvleče najboljše – če si na tleh, te dvigne, če letiš previsoko, te prizemlji, predvsem pa te, razdrobljenega v čas in prostor, postavi nazaj v trenutek.

Prvo spoznanje

"Že kot majhna punčka sem veliko plesala. Nikoli nisem bila tak talent, da bi se lahko prebila v ne vem kakšne višave, tega sem se ves čas zavedala, pa tudi previsoka sem bila. Plesala sem sodobni ples in džezbalet, in ko sem imela 17 ali 18 let, sem se na nekem klasu prvič srečala z jogo. Skoraj hkrati sem za darilo dobila knjigo o jogi in doma začela vaditi asane. Te sem kot plesalka delala dokaj z lahkoto, v resnici pa me je navdušil učinek. To, da tvoje telo točno ve, da se nekaj dogaja, me je popolnoma prevzelo."

Potem je bila nekaj let z jogo v razmerju, kot ga imaš lahko s priložnost­nim ljubimcem: ko ga pogrešaš, ga pokličeš, in se ti – kot moški – nikoli ne izneveri, dokler ni pred sedmimi leti njeno skrivno razmerje postalo javno. Izobrazila se je za učiteljico pilatesa in pilates joge. "Ko sem prvič učila pilates jogo, sem se počutila, kot da sem prišla domov. Ko veš, da si v pravem trenutku na pravem mestu, v sebi začutiš popoln mir."

Drugo spoznanje

"Potreba po prevetritvi prioritet je postala boleče očitna, ko sta v moje življenje prišli Živa in Vesna. V trenutku ko sem začela razmišljati o tem, kaj v resnici želim predati svojim otrokom, so vrednote iz sveta mode odpadle. Modni svet poznam iz vseh perspektiv, bila sem model, stilistka, prodajalka v modni trgovini, postala sem modna oblikovalka, modna novinarka in nato urednica modne revije. Le za fotografskim aparatom nisem nikoli stala. Modo imam rada, vendar se zavedam, da je modna industrija svet, ki ljudem lahko povzroča tudi frustracije, in zato delo v njej zahteva veliko zdrave pameti in ogromno distance. Imam dve punčki in nočem, da v modni fotografiji vidita kaj več od tega, kar je. Vem pa, da jima z jogo lahko dam orodje, osnovno opremo. Ko bosta v življenju potrebovali podporo ali pomoč, bo poleg staršev tu tudi joga."

Zato ker …

"V povezavi z jogo obstajata vsaj dva velika nesporazuma. Prvi je, da je joga zgolj fizična vadba, telovadba, in tako jo zahodni svet v glavnem tudi dojema. Druga zmota pa je, da se pri jogi samo sedi in meditira, in da je to izključno duhovna praksa. Joga je vse to in več. Je znanost in umetnost, kako življenje užiti do popolnosti. Ne obljublja bližnjic ali zmanj­šanja trpljenja, obljublja pa prisotnost tukaj in zdaj. Tega pa ni tako lahko doseči. Joga se k sreči ne ozira na razloge, zakaj se posamezniki odločajo zanjo – preprosto deluje. Ene očara lepota giba, te spektakularne, graciozne asane, to, kar joga da fizičnemu telesu, elastičnost, moč in mladost. Tudi mene. A joga močno vpliva tudi na subtilno telo. Ko odpiramo sklepe in pustimo energiji, da se nemoteno pretaka po telesu, se začnejo čistiti stare bolečine. Neredko se zgodi, da se na uri kdo zjoka, to so zdravilne solze. Joga ti da moč, da pogledaš samemu sebi v oči. Da ti samozavest, samozavedanje in samozaupanje. V trenutku ko si sposoben stanja na glavi brez opore, ti to da nepredstavljivo moč. Intuicija se z redno vadbo močno okrepi. Vem, da se z jogo naučiš zaupati lastnim občutkom in odločitvam ter se v življenju odločati s poslušanjem notranjega glasu."

Deset let krize in skomin

"Name je zelo vplival ples, zavedanje telesa, vse pri meni je bilo zelo fizično in še vedno je. Druga stvar, ki me je močno zaznamovala, pa je umetnost, predvsem slikarstvo in kiparstvo. Ko sem po srednji šoli hkrati naredila prvi del sprejemnih izpitov na ALU, oblikovanju oblačil in pravu, sem v sebi nosila sporočilo, da se od umetnosti ne da živeti. Eno desetletje sem imela zato zelo trdo – to se zgodi, če delaš proti sebi. Prav toliko časa sem potrebovala, da sem se sploh našla. Vsak otrok se enkrat upre staršem in jaz se nisem do poznih najstniških let. Na njihovo željo sem šla študirat pravo in prvi letnik izdelala s skoraj samimi deseticami. Vedno sem bila piflar, rada sem se učila. A v trenutku ko sem povohala umetnost in občutke, ki mi jih daje, sem vedela, da pravo ni zame. Uprla sem se svojim staršem, s katerimi sem potem še nekaj naslednjih let reševala tovrst­ne konflikte.

To me je vrglo v hude osebnostne stiske, vse mogoče odvisnosti, res prave štale. Deset let sem se kopala iz tega sranja: šla sem skozi fazo anoreksije, bulimije, poskusila vse mogoče opojne substance in bila očitno avtodestruktivna. To je bil moj način preživetja, stiska nekje pač butne ven. Iz krize sem se izkopala s knjigami in jogo ter učitelji, z veliko potrpežljivosti in ljubezni. Ni pa bilo niti približno enostavno. Priti moraš do dna problema in počistiti vse pri dnu, in ne vem, ali sem s tem do konca opravila, in niti ne vem, ali se to sploh da. Če si predstavljam energijo, bolečino, je logično, da je to kepa, ki jo je treba razbiti. Ko na koncu ostanejo samo še sprejemanje, odpuščanje in ponižnost, kepe ni več. Življenje pa je tako ali tako dolga lekcija sprejemanja, kot je nekdo lepo rekel."

Čistost

"Imaš obdobja, ko vse teče, potem se pa nekje zatakne. Tam je izkušnja. A če bi razmišljala o bistvu ‘tekočega’ življenja, pomislim na čiste odnose. Včasih se mi zdi, da bi se lahko odpovedala uri joge in namesto tega likala perilo ali zdrgnila kopalnico, ali pač naredila karkoli produktivnega, a vem, da bodo moji odnosi boljši, če se ne bom. Ker če bom boljša jaz, bo boljše vse. To, da čistim odnose sproti, pa pomeni, da zavestno ustavljam svoj ego. Ko se v meni hoče sprožiti avtomatski pilot in bi kričala na otroka, ker je nekaj polil, se ustavim in pomislim, da je otrok, ki bo seveda polil vse, kar se da. Lahko pa mu pokažem, kako naj polito pobriše. Ko se začne gostiti slaba volja, jo je treba razrahljati. Z leti se tudi vedno bolj zavedam, kdaj sem šla čez, kdaj sem zares zaribala, in vedno večkrat vzamem v roke telefon in se opravičim. Pa mogoče še vedno premalokrat."

Iskanje ravnovesja

"Klic materinstva je prišel v kombinaciji z mojim gospodom. Ko sem ga spoznala, sem takoj vedela, da je to oče mojih otrok. Že trenutek, v katerem sva se odločila, da bova imela otroke, ta predanost, je meni pomenila isto, kot da jih že imava. In od takrat naprej, prav od trenutka odločitve, se mi zdi, kot da sem na novem vlaku, da sem na novem potovanju. O občutkih se ne da govoriti, ker je to dimenzija življenja, ki zaradi svoje velikosti vzbuja zgolj strahospoštovanje. Velika je odgovornost do bitja, ki s svojo osebnostjo pride v tvoje življenje.

S hčerkama čutim silno navezo, včasih se mi zdi, kot da smo zraščene skupaj. Čutim, da smo si že od njunega prihoda na svet popolnoma enakovredne. Prepričana sem, da sta me sem prišli nekaj naučiti. Ker ne bi rada drajsala mantre prejšnjih generacij, ki je otroke skušala oblikovati po svoji podobi, si to skušam čim večkrat priklicati v spomin. Se pa zavedam, da je enako nevarna druga skrajnost. Tako ves čas iščem ravnotežje med svojo in njihovo srečo. Če sem jaz srečna in mirna, je vse v redu."

Ljubezen in druge prave stvari

"Le iz stabilne platforme lahko v življenju počneš kaj lepega, ustvarjalnega. Ob pravem partnerju je veliko lažje doseči potencial. Saj ga lahko tudi sam, a če ti nekdo nastavi zrcalo, podpre in spoštuje tvoje zamisli, je rast hitrejša. Predvsem pa je v dvoje življenje lepše. Ko se z nekom počutiš še bolj svobodno, kot se sama s sabo, ker ta oseba nate tako deluje, je to čudovito. Takšnega človeka se držiš z vsemi štirimi. Spomnim se prvih občutkov, ki sem jih imela ob njem – popolnoma sproščena sem bila, točno takšna, kakršna sem, in hkrati še veliko več. Kar nekaj let je trajalo, da sem ugotovila, kako blagodejno je, če gresta s partnerjem vsak na svoj konec počet svoje in se potem spet srečata, vsak s svojo novo izkušnjo.

V najstništvu je normalno, da v ljubezni iščeš dramo, ko odrasteš, pa moraš v ljubezni najti predvsem mir. Negativne izkušnje se ponavljajo toliko časa, dokler ne ugotoviš, da je to nekaj, kar moraš pustiti za sabo. Grozno je, če se počutiš tako nevrednega, da vztrajaš v škodljivem ali celo nasilnem razmerju. In če si kaj zares želim dati otrokom, je to občutek lastne vrednosti. To je ena od stvari, ki jih joga odlično uči. Ko majhnim otrokom uspe držati drevo na eni nogi, zasvetijo kot lučke, vidiš žarke, vidiš ponos. Otroci imajo danes ogromno stvari, dejavnosti, vendar ne vem, ali so prave. Tako opevana možnost izbire je bolj zapor. Tega si nisem izmislila jaz, vendar neskončne možnosti izbire dajejo zgolj občutek, da vedno nekaj zamujaš, in ta občutek ženske dobro poznamo."

Še pogled v ogledalo in malo šminke

"Kot ženska se nisem sprejela zlahka. Če sem popolnoma iskrena, sem se v svoje telo zaljubila šele z nosečnostjo. In ta zaljubljenost še traja. Žensko telo je čudežno, je čudež narave. Na strije, ki me spominjajo na nosečnost, sem ponosna. In sem spet pri motivaciji – odgovorna sem, da svoje telo ohranjam prožno, pretočno in mlado, da bom lahko dolgo časa telesno aktivna s hčerkama. Staranja se ne bojim, bi se pa rada starala optimalno, ker verjamem, da lahko človek ostane zdrav do konca. Kakor koli že se ženske uničujemo, to delamo same, s tem pa služijo moški. Zelo čuden svet je to, dekadenten do konca."

To je Urška, ki obožuje toploto in dišeče ‘maže’. Ki svojim najdražjim kuha zdravo hrano in peče kruh. Urška, ki rada poje otroške pesmice in prebira hard core znanstveno fantastiko – prva knjiga Alastaira Reynoldsa jo je kar sama poklicala s knjižne police in klic te vrste ni nobena znanstvena fantastika. Za Urško, ki obožuje modo, a bi se težje kot Manolkam odpovedala uri joge, je to čista resnica. Za nagrado, ker ste se prebile čez dolg intervju, pa še en pomlajevalni trik: čim večkrat spravite srce višje od glave, dobesedno in v prenesenem pomenu, za napet obraz in čvrsto življenje. Hip hip hip –

Tina Torelli
Fotografije: Mateja Jordovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri