Kot ima nočno nebo luno in zvezde, dan pa sonce, tako ima duša svetlobne točke, ki jih lahko prižgemo le sami.
V navalu mestnih podob, ki me begajo in ugrabljajo, iščem drobno senco in se skrijem vanjo. Tam je moj brlog, kjer lahko tiho diham kot žival na begu in počakam, da odide, kar me lovi.
V hrupu, ki mi bije skozi ušesa, iščem razpoko. Tam skozi zdrsnem v tišino, v neskončno daljavo, kjer zaslišim svojo pesem.
V valu oglasov, ki me oblegajo in srkajo vase, iščem zamisel, ki jim je ušla, navdih za dejanje, ki ga niso predvideli.
V steklu izložbe srečam svoj obraz, razstavljeno blago izgine in jaz se spomnim, koga ljubim.
December je čas, v katerem je treba ugasniti vse luči in prižgati sebe.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
