Tomo Križnar: Izgubili smo bistvo, dušo.

Takrat so se puntali in bežali od napisov komunistična partija, niso želeli ne v partijo ne v cerkev. Morda so zaradi tega tudi nekaj našli. Sprva je iskal tisto najslabše v evropskih metropolah z zgodovinskimi spomeniki, ki jih je častil. Hotel je videti tisto, o čemer je bral v knjigah.

Ko vas Evropa ni več potešila, ko vam ni več zadostovalo megalomansko, največje, najmočnejše, ste začeli iskati nasprotno od tega. Kaj ste iskali?

Tomo: Spomnim se, ko sem prišel prvič iz Afrike, da mi je mama rekla: "Vse je še bilo v redu s tabo, preden si šel v Afriko, nazaj si prišel povsem drugačen. S kolegom sva potovala okrog Sredozemlja, kjer sva v Maroku naletela na Berbere na Atlasu in spomnim se, da je bilo tisto, kar sem videl, lepo, ne pa to, kar so me učili doma, da so to Cigani.

Večina ljudi smatra, da tisti, ki niso v kravatah, nimajo očiščenih čevljev in ne nosijo evropskih oblek, v bistvu zaostajajo za nami in se nam bodo morali kmalu priključiti. Moja mama ni imela prav, dosegla je svojo mejo in nikakor ni mogla razumeti, zakaj se sin vrača v dežele v razvoju, namesto da bi šel v Nemčijo ali Avstrijo, da bi ga zanimala Amerika. Njega pa je začel zanimati tretji svet, kot smo mu mi rekli. Saj že vsa terminologija pove, kako jih vidimo, kot zadnji četrti svet.

Kakšen pa je ta svet v resnici?

Tomo: V resnici se je že v 70. letih v vseh deželah tretjega sveta dogajal 'rivajvl', čim je Zahod kaznoval proizvajalce nafte takrat združene v OPEC, ker so dvignili ceno in se je Zahod začel tresti, da bo več profita od naftnih poslov. Vsa zahodna civilizacija sloni na naftni civilizaciji, lahko bi jo imenovali oljna civilizacija ali plastična civilizacija, ker je plastika stranski produkt nafte.

Čim je Zahod začutil, da se ne bo več tako razvijal in se bo treba prilagajati, pa dajati od pogače še onim, jim je naredili vsepovsod vojne. Bil sem priča, videl sem recimo, kako je bila zakuhana revolucija v Iranu, kako so razdvajali arabske dežele in niso pustili, da bi nastal Panarabski svet, ker bi potem bil močen in postavil ceno nafte. Bin Laden se je uprl temu, da Američani diktirajo deželam, kjer niso rojeni, kdo ima moč in kdo je nima.

Ne gre za teorijo zarot, sam vidim, da delajo stvarne razmere na zem­lji denar, dobiček in profit. To nas preveč stane, je tvegano, ker se človeštvo težko razvija naprej dokler imamo nad sabo ljudi, ki jim je samo do profita, ne pa do evolucije. Cilj bi moral biti naš razvoj, kot velja za vse v vesolju.

Razvijajo se živali in rastline, tudi človeštvo se mora, naša pot je fantastična, ker prihajamo od daleč in gremo zagotovo daleč. Najbrž smo, kot je rekel Richard Bach, zidaki na mostu, ki se pne iz večnosti v večnost. Mi smo en zidak in držimo ta most, zdržati moramo vse pritiske, tudi če nas to ubije, ne smemo popuščati, da most ne pade, da gre naprej.

S tem mislim duhovni razvoj. Zakaj imamo tako zavest, kot jo imamo? Najbolj fantastično pri človeku je razvoj zavesti. Nekateri pravijo, da se ni nič spremenilo, sam mislim, da se spreminjamo, čeprav po milimeter. Obstajajo zanimive raziskave, ki vse postavijo na novo. Recimo raziskave DNK – ja, popisane v knjigi Matta Ridleya Genom, v kateri je vse vrednote za človeštvo poskušal postaviti na novo.

Lotil se je nove religije, kako narediti novo duhovnost, da bi ta koristila ljudem, da ne bi padli spet nazaj, kot pri nas, ko je bilo konec vere v komunizem, smo se vrnili nazaj v krščanstvo, čeprav smo že vedli, kakšen domet ima. Namesto da bi poprijeli za najbolj napredno z vsega sveta, ne pa samo od Rima in Avstrije.

A ne prevladuje egoizem, ker bi vsak zase rad imel čim večjo pogačo?

Tomo: Ja, ampak na račun drugega, da nekaterim ni treba delati, kar je pripeljalo do revolucij in klanj. Če si ozaveščen, ne moreš skrbeti samo za svoj razvoj, ker veš, da bo tisti, ki je ostal zadaj, slej ali prej naredil nekaj proti tebi, ker bo zavisten ali ljubosumen nate.

V budizmu sta dve smeri, ena hlasta samo po lastni osvoboditvi – hatajana, medtem ko mahajana pozna tiste, ki so že dosegli samoosvoboditev, pa se ti ne umaknejo v večno nirvano ter večni konec ciklov večnega trpljenja na zemlji, ampak morajo pomagati tudi drugim, da gredo po poti evolucije.

V čem je potem bit razvoja človeštva?

Tomo: Zagotovo ne smeta biti tehnologija in razvoj materialnega namen sama sebi, lahko pa podpirata razvoj človeka. Računalnik in internet lahko krasno pomagata pri samorazvoju, ker z njuno pomočjo lahko bereš ideje z vsega sveta. Če ne bi bilo letal, bi potreboval leto dni za pot do Čada in nazaj. Tako pa sem bil v dveh mesecih tam in nazaj, pa še dva meseca sem imel za pogovore z modreci v puščavi, ki so ohranili prvinsko izročilo človeštva.

Kaj je tisto, kar vas vleče nazaj v Afriko, glede na to, da ste potovali marsikje?

Tomo: Afrika me je najprej zanimala zaradi bega pred evropskim racionali­zmom, materializmom in pred tem, kar mi je predstavljala mama, ki je ves čas menila, da se vračam nazaj, če grem v Afriko. Po njenem moraš gledati, kaj delajo najbolj razviti. Čutil sem, da tu nekaj ne drži, ker se tam počutim dobro in cenim tiste ljudi.

Mamina miselnost se mi zdi krivična. Ko sem bil še čisto majhen, mi je mama dajala okrog ušes trak iz vojaškega jermena, da mi ušesa ne bi štrlela. V Afriki pa sem doumel vlogo ušes. Veliko bolje slišiš, če potreseš ušesni školjki. Če si umiješ ušesa, tako kot to delajo muslimani pred molitvijo, ti to toliko shladi možgane in glavo, kot bi recimo spil kavo ali čaj. Potem ti misli stečejo. So hladilna rebra – kot pri avtu. Kot strojni inženir in diplomirani ekonomist lahko vlečem iz obeh znanj, pa še po svetu sem se učil od drugih, tako da gledam interdisciplinarno.

A ni ravno v interdisciplinarnosti možnost celostnega razvoja?

Tomo: Tehnokrati zagovarjajo samo svoj pogled in vidim kapsulo, v katero so zaklenjeni. Kolega inženir mi je rekel, da bi bilo najbolje, če bi vse gore in reke poravnali ter vse ceste naredili naravnost, ker bi takrat bilo najmanj izgube energije na poti od točke A do točke B. To je tehnokratski pogled na svet, ki so ga vsilili človeštvu in zaradi katerega smo imeli bolezen norih krav.

Za to bolezen je bilo značilno, da so hranili krave s kravjimi kostmi, medtem ko bo vsak pastir v Afriki vedel, da mora krava jesti travo. Če boš ti mlel kosti od trupel in jim dal to jesti, bo krava jedla samo sebe. Narava ni tako naredila, niti Bog. Pri nas pa je večina ljudi sprejela, da je to tako. Zahodna civilizacija je bolna, ker že od Mezopotamije naprej v biti stremi samo po udobju in po čim večji učinkovitosti.

Smo na račun tega kaj izgubili?

Tomo: Izgubili smo bistvo, dušo. Mezopotamci so začeli vleči ravne črte, v naravi pa ni skoraj nič ravnega. Indijanci niso mogli sprejeti ravnih zidakov in merskih enot, pa so jih takoj uničili. Ta proces še vedno teče. Imenovanje civiliziran ne pomeni nič drugega, kot živeti v mestu.

Ta civilizacija reže vse, kar je naravnega, zato so poklali Indijance brez občutkov krivde in zato zdaj pustijo umirati Darfurce. Moral sem raziskati, zakaj se to lahko dogaja pred očmi javnosti. Zato, ker večina ljudi je nag­njena k udobju. Domačini v Afriki so kar vraževerni in ne marajo belega sladkorja, raje imajo kameno sol, beli riž je slab, boljši je rjav ... Že Sveto pismo svari, ko so ljudje hoteli preseči zemljo in tisto, kar nam je dano.

Na koncu se niso več razumeli med sabo in Bog jim je zmešal jezike tako, da so se sami razdrli in še stolp se jim je podrl. Od takrat letamo skregani in se ne moremo razumeti, ker imamo prevelike ambicije. Sem za vse ambicije, da se vse izziva in da se uresničijo osebne sanje, samo ne na račun drugih. Ikarusov mit so bile sanje o letenju, zato si je naredil krila, ampak ker se je dvignil previsoko, mu je sonce stopilo vosek in je padel. To so izkušnje prednikov izpred sto tisoč let. Grška mitologija ima to v sebi, ne vem pa, ali ta mit še učijo v šoli.

Mislim, da danes v Sloveniji polnijo otroke predvsem s podjetniškim in kapitalističnim obnašanjem, čim bolj nasprotno od socializma, ker ta ni uspel. Kapitalizem pa je odpisan, prav tako kot socializem. Mojo hčerko so že v vrtcu učili: to je moje, to je tvoje, to je njegovo. Indijanci pa so vzgajali, da delijo med sabo. Zmagala je naša kultura, mezopotamska nad indijansko. Na dolgi rok pa bomo mi izumrli, oni pa preživeli.

Čeprav ste bili zaprti, še vedno rinete v Darfur. Zakaj?

Tomo: Kaj je za človeka značilno? To, da daje in jemlje, da je pretok in da stvari krožijo. Kopičenje dobrin in zapiranje v Evropo, v zahodni svet, ni modro. Recimo telo; levo in desno oko skupaj dasta globinsko ostrino. Samo bela civilizacija skupaj, brez Afrike, Polinezije, Avstralije, je tako, kot če bi jedli samo eno vrsto hrane.

Zakaj ne bi uživali v vsem, kar ima človeštvo? Leva roka in desna roka skupaj več naredita, kot samo leva ali desna. Moje mišljenje je naravno, ohranjeno, ni ga stolkla niti strojna fakulteta niti ekonomska niti nobena politična opcija. Smatram, da se da oprostiti tem, ki se bojujejo za moč in verjamejo, če bodo skomandirali svet, da bodo v nebesih že zdaj na zemlji. To so najbolj nesigurni ljudje, ki rabijo vse to.

Jaz ne rabim vsega tega, verjamem pa, da moramo vsi prispevati, tako kot to počnejo v plemenih. Za pleme je značilno, da se v njem vedejo plemenito. Plemenito vedenje je, da za vsakega v plemenu poskrbijo, ker je revež sramota za vse. To ti povedo nomadi. Jaz ne moremo pozabiti največje humanitarne krize na svetu, kot pravijo ZN za Darfur, h kateri dodajam še Sahel, ki zaradi klimatskih sprememb, ki jih povzročamo mi, crkava. Evropski gospodarji to vedo, samo ne vedo, kako pripraviti ljudi, ki so jih toliko časa šuntali, da mi nimamo nič z Afriko, zaradi kolonializma.

Čim pa se poglobiš v Afriko, hitro vidiš, kaj smo počeli doli. Belgijci so v dvajsetih letih pomorili polovico Konga, ker smo potrebovali kavčuk. Iz Brazilije so prinesli sadike ter jih nasadili v Maleziji in v Afriki. V Maleziji so se bali malezijskih gusarjev in niso upali nikoli klati kot v Afriki. Kralj Leopold pa je dosegel, da so mu evropske sile prepustile srce Afrike pod pretvezo, da bo tam izpeljal največji človekoljubni eksperiment vseh časov.

Da bo Kongovce, ki so kot opice, presvetlil z dobrobitmi civilizacije in jim prinesel cerkev in napredek. To je bil čas, ko so v Parizu postavili Eifflov stolp in se je verjelo, da bo tehnika rešila človeštvo vseh nizkih strasti, in so zelo navalili na tehnični razvoj z železnicami, parnimi lokomotivami, stroji, industrijo ...

Verjeli so v mitologija, da če bodo v Kongo prinesli parne stroje, tire, šole … da bodo domačini preskočili iz zaostalosti, iz ljudožerstva in vsega ter postali vsaj na tričetrt Evropejci. V resnici ni šlo za to, da bi doli civilizirali ljudi, šlo je samo za to, da se ropa kavčuk, ker ga je evropska industrija potrebovala.

Možno je, da so med njimi bili tudi idealisti, ki so domorodce učili in mislili, da so koristni kot jaz s temi kamerami. Ampak kralj Leopold in Bruselj, vse palače iz tistega časa so bile zgrajene na desetih milijonih Kongovcev, ki so jih pošiljali nabirat kavčuk. Domačine so pošiljali v gozdove po kavčuk in prebivalce tiste vasi, ki niso prinesli zadosti lateksa, vzeli za talce. Če je kdo pobegnil, so za njim poslali plačance, ki so v dokaz, da so tistega, ki je pobegnil, ubili, prinesli odsekano roko.

S tem se zdaj ukvarja belgijski parlament. To je taka sramota za vso Evropo, da se ameriška vlada s tem izmika temu, kar je bušizem počel zadnja leta. Zdaj gre v Kongu za koltan (ruda columbium-tantalum, iz katere pridobivajo tantal, ki ga najdemo v mobitelih, računalnikih, pozivnikih, video kamerah ...), zaradi katerega je v zadnjih desetih letih umrlo 10 milijonov ljudi. Že nekajkrat sem to povedal pri Marcelu Štefančiču v Studiu City, pisal sem tudi za Sobotno prilogo Dela pa se je hitro pozabilo.

Mi tega nočemo vedeti, kar nam jemlje samozavest. BBC je o tem posnel film, pa nič. To je sramota. Smo na muhi, ker smo vsa ta stoletja kradli in ropali in nas doli sovražijo. Zdaj moramo nekaj narediti in jim prisluhniti, da nas bodo spet spoštovali. Takšna dejstva rušijo predstavo, da smo mi nekaj več. Pri nas je vse narejeno na nadutosti in na nestvarnem.

Kaj lahko naredimo mi, da ne rinemo naprej v nove katastrofe?

Tomo: Če nismo več občutljivi, to je to, kar naj bi bilo najbolj značilno za človeško vrsto, potem ne bodo umrli le darfurski otroci, ampak tudi naši. Na ministrstva in karierne diplomate se ni mogoče zanašati, saj so le naši 'javni uslužbenci', kot rečejo v Avstraliji, in so pogosto omejeni z administrativno in birokratsko naravo svojih služb.

Tudi če hočejo nekaj narediti, imajo zvezane roke, saj se morajo vesti po zavesti večine, ki jo oblikuje povprečje. Podobno kot smo v šestdesetih in sedemdesetih letih za razumevanje med kulturami in narodi več kot profesionalci naredili naključni popotniki, ki nas je poslal na pot s tistim skrivnostnim hrepenenjem v Odpotovanjih Tomaž Pengov, moramo tudi zdaj na pot k soljudem.

Tisoči, ki nočemo ostati zaprti v kapsule lokalnih kultur, se zavedamo, da moramo narediti vse, da preprečimo vojno, ki se pripravlja. Zadnji čas je, da začnemo predvsem poslušati. To, kar zvemo, moramo znati prevesti v jezik sorodnikov in sosedov. Sicer se stolp utegne podreti kot tisti v starem Babilonu. "ZDA zdaj potrebujejo vso pomoč, ki jo lahko da svet!" mi je pred odhodom iz N Djamene rekel Benjamin Naimark – Rowse direktor odvetnikov ameriške organizacije 24 ur Darfur. Evropejci smo kot talci pred strelnim vodom. Če vsi naenkrat skočimo, se morda nekaj talcev utegne rešiti.

Suzana Golubov
Fotografije: Goran Antley in Tomo Križnar

vir: LIsa

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja