Tinka Podjavoršek: 'V Sloveniji je ljubezen'

"Razmišljam kot filozof, delam kot kmet in se veselim kot otrok. Za vsem tem pa stojijo moji konjički − filozofija, psihologija, zgodovina, fizika, ljubezen do narave, plesa, ljudi … In vedno znova se zavedam, da me nihče ne more razjeziti, če tega ni v meni."

Tinka Podjavoršek (foto: Mateja Jordović Potočnik) Mateja Jordović Potočnik
6. 11. 2011

Ko sem stopila skozi romantična železna vrata v terasasti zeleni raj, mi je vzelo sapo … in postavilo nešteto vprašanj o Tinki, drobni svetlolaski z iskrivimi očmi in ljubečim srcem, o tem, kaj je Eliza, kakšna je radostna šola, kako ona vse to živi ter kako in zakaj deli vso svojo zasebnost z drugimi.

Najprej pa me je zanimalo, ali pozna Alamuta in ali je v njem našla idejo za sanjsko domovanje in pravljično šolo.

"Zelo rada imam Alamuta, obožujem knjige, nenehno berem. Moj najljubši pisec je Janez Svetina, od nekdaj pa sem oboževala filozofijo, psihologijo, zgodovino, fiziko, ljubezen do narave, plesa, ljudi … Vse je povezano, ničesar ne ločujem. In vse to je pripeljalo do modela Eliza, žive, naravne šole, šole za življenje – radostnega in prijaznega kraja za otroke, kjer spoštujemo njihove občutke in jih učimo, da mislijo sami. Ko bom začela spoštovati svoje občutke in čustva, bom dovolila tudi otroku, da jih izrazi. V nekem trenutku sem ves čas nosila sončna očala, ker mi je nenehno šlo na jok. Ampak – kako naj bom drugemu zgled, da se izraža, meni pa se zdi, da ne smem jokati? Najpomembnejše je bilo to, da sem preklopila iz starih programov na nove: In kadar mi gre danes slabo, se mi zdi, da sem spet čisto na začetku. In vidim vse skozi druga očala, a zdaj k sreči hitro opazim, da so moje projekcije v starem programu, v starih programih pa so sami problemi in negodujemo ter iznegodujemo vso energijo. Novi programi pa pravijo – opla, delaj na zaželenem, delaj na Eliza naravnanosti – išči rešitve."

Eliza življenje

"V meni je želja po Elizi zorela vse življenje, čeprav se tega v prvih 40 letih nisem zavedala."

In kaj je Eliza?

Je kraj za otroke, kjer z njimi sodelujemo ter jih učimo iz življenja, narave. Učitelji prostovoljci smo jo začeli brezplačno izvajati pred štirimi leti kot obliko šolanja na domu.

Eliza je E kot etika, emocije, empatija, L kot ljubezen, I kot inteligenca, intelektualnost, intuicija, Z kot zaupanje, zmagam-zmagaš, A kot akcija, asertivnost. In naši otročki so Apumci, saj so avtonomni, prožni, ustvarjalni, model celostnega izobraževanja.

Eliza želi spodbuditi vsako šolo in vsak dom, da bi se skupno potrudili biti prijaznejši in radostnejši, saj je Eliza tudi šola radostnih učiteljev in učencev, ki jih lahko obišče in preživi dan z njimi vsak z dobrimi nameni, in v kateri smo še posebej veseli učiteljev iz šol, v katerih Apumci polagajo izpite.

Obiskujejo nas tudi z Zavoda za šolstvo, dr. Komljanceva nam je še posebno naklonjena, želimo povezovanje s pedagoško fakulteto in smo veseli, če nas obiščejo študentje, imamo pa tudi mednarodno zasedbo prostovoljcev iz Nemčije, Anglije in Bosne.

Ugotovila sem, da je radost naše naravno stanje. Stanje, ki ga Jesper Juul tako čudovito opisuje. Ko pravi – ko imaš svojo integriteto, ko prideš in se preprosto zliješ z okoljem, z ljudmi, ko se ne čutiš nikjer ogroženega, temveč istočasno veš, kdo si, in ne dovoliš drugim, da hodijo po tebi, daš drugim že s svojim notranjim izžarevanjem vedeti, kdo si – in potem tudi spoštujemo in vedno začutimo, če ima nekdo to v sebi.

In za radostjo se skriva največji pogum, ki čez čas ne bo več potreben. Ker ko bomo zdaj odpirali poti, ki si jih želijo starši po celi Sloveniji, po celem svetu, da otrokom zaupamo, da lahko z nami ustvarjajo učni proces, v katerem se bodo naučili vse, kar potrebujejo za življenje, in da jih ne bomo dajali samo v neke sisteme – ki jih nekateri še vedno potrebujejo, ker je najlažje biti voden.

A najlažje je tudi živeti tako kot mi – če si pripravljen in ko si enkrat dozorel za preprostost, ki pomeni sodelovanje. V nekom, ki je vajen tekmovalnosti, ki mu je strašno pomembno, kakšne ocene bo dobil, ni radosti. Radosti nisem opazila še v nikomer, ki je šel skozi te sisteme, ki pa so morali biti, saj so odraz našega zavedanja, življenja.

Radost je tudi bivanje. Da si preprosto dovoliš, da si dober takšen, kakršen si. Na svet je vsak od nas prišel dober. In potem dobimo nehote sporočeno od učiteljev in drugih avtoritet, kakšni moramo biti, da bi bili dobri. Pa nam tega ni treba.

V Sloveniji je ljubezen

Počutim se počaščeno, da sem rojena v Sloveniji. Zdi se mi, da imamo prav tukaj možnost, da v vsem kaosu, ki je ta trenutek na svetu in v Sloveniji, ustvarjamo red, otočke, lepa povezovanja s starši iz vse Slovenije. Dve deklici iz Radovljice sta v četrtkih in petkih z nami na Kolombanu. Samo učenje namreč lahko dobi vsak – od staršev, z inštrukcijami … to je tehnični del.

Odnosnega dela pa ne moremo izsiliti, temveč ga moramo negovati. Ko je otrok le s staršem, sodeluje z njim in mu skuša ugoditi, tu pa nastajajo stvari, za katere se nenehno dogovarjamo, otrok, ki ne bo želel sodelovati, pa ima možnost, da se umakne in da ga nihče ne moti, tako se počuti spoštovanega – to se mi zdi najpomembnejše.

Navajeni smo, da moramo otroke učiti. Ne! Z otrokom sodeluješ. K nam pridejo otroci, ki hlepijo po znanju iz knjig, pa tudi taki, ki ne smejo slišati za šolo, in takemu lahko mesece dovoliš, da se samo igra. In najlepše je, ko se nekdo, ki ima odpor, tu nasmeji in se končno počuti sprejetega ter začuti željo tudi po učenju iz šolskih knjig.

Nič ni narobe z otroki, narobe je z nami, ker ne vidimo potreb otrok, ker delamo tako, kot nam ustreza. Eliza je ljubeč proces, v katerem vse dozori ob pravem času. In najlepše stvari se zgodijo takrat, ko nihče nikomur ničesar ne vsiljuje.

Idealni dan v Elizi

  • Od 8.00 do 10.00 je čas za gibanje, stik z naravo, sprehod, igro v peskovniku, skrb za rastline (vsak otrok ima svoj vrtiček).
  • Od 10.00 do 14.00 se dogaja največ, vse pa je sveže, prelivajoče.


V jutranjem krogu – ustvarjanju bližine, se mentorji in otroci primejo za roke, zapojejo, se pogovorijo o počutju ter o tem, kaj bodo počeli čez dan, kaj bodo jedli (starši prinesejo pridelek s svojih vrtov, mentorji pa skupaj z otroki skuhajo kosilo).

V dnevni program vedno vključijo kombinacije igre, učenja in za starejše od 5, 6 let, tudi uvedbo samostojnega dela, kar pomeni, da je ena odrasla oseba vedno z otroki in jih spodbuja k čim bolj samostojnemu razmišljanju, v delo z učbeniki in delovnimi zvezki, ki jih predpisuje šola, v kateri opravljajo izpite, pa vedno skušajo vključiti tudi to, kar so delali čez dan – če je bilo to štetje palačink, ki so jih pekli, vnesejo to v učni proces in tako poglobijo znanje iz žive situacije.

"Vesela sem, da delam s starši, ki dovolijo, da stvari dozorijo. Da se ne obremenjujejo s tem, da zato ker so v klasični šoli s snovjo že na strani 16, moramo biti tudi mi. Zdaj so lepi dnevi, novembra pa se bomo mogoče 3, 4 ali 5 ur učili tudi na bolj klasičen način."

Ogromno delamo skozi mite

Otroci obožujejo tip učenja, kot je gozdna šola, kjer gredo v neznano, kjer se nič ne vodi, kjer se srečujejo z arhetipi, od katerih smo odrezani. Če jim bomo vrnili mite, jim bomo napolnili dušo. Skozi mite se ohranja modrost, skozi zgodbo čutijo nevsiljivo učenje. Vse znanje mora biti uporabljeno, sicer so otroci le podatkovne vreče in vse učenje, ki ga ne moremo uporabiti, je samo zato, da ugajamo drugemu.

Zdaj nas otroci učijo, da odkrivamo svoje zgodbe in da njim dovolimo in jim zaupamo, da najdejo vse tisto, kar je dobra šola, dober dom, da so iskreni, da so lahko, kar so. To je najlepše, kar si lahko damo – da ne želimo drugega spreminjati, da ga sprejemamo takšnega, kot je. Če otrok to čuti, bo začutil spoštovanje do sebe in do drugega in v njem se bo začela izražati nežnost, ki se skriva v vsakem človeku.

  • Od 14.00 do 16.00 je spet čas za igro. "Sicer pa imamo nekatere dneve tematske – enkrat tedensko govorimo, se učimo, pojemo, plešemo in se igramo v angleščini, en dan v tednu je posvečen glas­bi, en pa odkrivanju svoje duše in duha narave v gozdni šoli."

Sodelovanje in odgovornost

"V Elizi ne želim biti šef, temveč imam vsakogar za sodelavca, pa naj je to dvoletnik ali minister – vsem želim posredovati sporočilo, da smo tu drug za drugega, da si pomagamo. Ustvarjamo svet, v katerem bo vsak spoštoval vsakogar. Pomembno je, da otroci na sprehodu opazijo – aha, tam so smeti, tako se ne sme, kaj bomo naredili, da ne bo več tako … Pomembno je, da je vsak učitelj v prvi vrsti okoljevarstvenik. Da pospravimo ta svet. A ne tako, da koga kaznujemo, ker nihče ne dela ničesar nalašč, temveč iz nezavedanja, nevednosti. Mislim, da bi bilo najbolje tako: Če ne boš v treh mesecih pospravil te občinske zemlje, jo bo najel nekdo drug.  Dati možnost vsakomur. Ne pa pustiti, da delamo kot najbolj permisivni starši, ker si starš lahko tudi kot minister – starš ljudem, ki ti zaupajo. To so samo simbolne figure, ki jih projiciramo, če nismo predelali te vloge s svojimi starši. Tako potrebujemo druge starše, ki jim slepo sledimo, namesto da sodelujemo. In to je odgovornost, ki jo potrebujemo že od zgodnjega otroštva – to je Eliza."

Izmenjava časa

Tu se učimo in ne rečemo – to stane toliko in toliko, temveč: Koliko lahko prispevaš? Stroške imamo z elektriko, ogrevanjem, vodo, bencinom, materiali, in ker nas je malo, se porabi čisto vse, nobenega prihodka ni od tega.

Radi bi, da se tudi drug uči in se ne vpraša le, kaj bo dobil od nas, temveč koliko lahko prispeva, da ta lep projekt zaživi tako, da se nam ne bo treba obremenjevati s tem, kako bomo ogrevali novi prostor za učenje, kako bomo nabavili vse materiale … to je učenje za življenje.

To je odgovornost, ki jo vsak od nas sprejema in ne čaka na drugega – nihče tu od tebe ničesar ne zahteva. Vesela sem, če starši, namesto da prispevajo kaj drugega, prevzamejo zamenjavo za cel teden ali dve uri varstva zjutraj, prispevali bodo svoj čas, sebe.

Ena mamica bo z otroki cel dan risala, druga bo učila glasbo, očetje so na primer naredili peskovnik. Vsak prispeva tisto, kar lahko, kar rad da. In ugotavljam, da kolikor daješ, toliko dobivaš. Rada bi, da bi bila Eliza na samooskrbovalnih otočkih, ki bi tudi druge učili, da se da tako živeti.

Želim si tudi, da dobimo nekje velik prostor, kjer bi si osnovali nekaj preprostega – njivice, vrtičke za otroke, preproste lesene hiške in eno večjo za učilnico, srečanja, gledališča in vse, kar je za dušo, ne da imajo ljudje občutek, da morata biti za takšno šolo grad in bazen.

Tu smo, ker nismo našli primernega in cenovno sprejemljivega prostora in je trenutno edina 'brezplačna' oblika. Prepuščam se življenju, ki mi je dal možnost, da sva z možem naredila te prečudovite stvari, ki jih zdaj dokončujeva, in da to lahko nudiva drugim, ter da je to živa oblika, ki da upanje, da se dogaja nekaj lepega.

Materialno-socialno-duhovno učenje

"Vedno manj potrebujem, odrekla sem se avtu, knjige si izposojam v knjižnici, imam srečo, da me podpira mož, čeprav pravi, da sem z Elizo začela prezgodaj, da se morajo ljudje najprej naučiti. A kje naj se naučijo? Tu imajo priložnost. Se pa že dogaja: dobili smo mednarodno donacijo za materiale, pogledati nas pridejo šole s strokovnimi ekskurzijami in prinesejo donacijo … Sicer si zdaj urejam status kulturne delavke ali samostojne raziskovalke, da ne bi bila od nikogar odvisna. Če ne bo šlo, je tu toliko kapitala, da lahko prodajava – dom in vse, kar ga obkroža, sva zgradila z lastnimi rokami. To je materialni kapital – znanje, gradnja, prostor, in socialno-duhovni kapital, ker sem pripravljena prispevati skozi odnose, da se skupaj učimo, in deliti svoje znanje v živem procesu."

In kako sta zgradila takšno sanjsko posestvo?

"Pred 15 leti sva se sem preselila iz Nemčije, kjer sem sedem let sodelovala tudi pri socialnem programu s tujkami ter dobila ogromno izkušenj in denarja. Ko sva kupila parcelo, tu ni bilo ničesar – ne ceste ne elektrike in ne vode – in tako sva pol leta živela v majhni hiški, v kateri je trenutno naša učilnica, ob svečah, vodo sva nosila ... In takrat sva se imela najlepše! V mali hiški sva živela 11 let, medtem pa počasi urejala – najprej ograjo okrog posestva, cesto ..."

O modelu Eliza si lahko preberete več na www.eliza.si.

Petra Arula, fotografije: Mateja Jordović Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri