Staroverstvo je bilo živo še vse do 1. svetovne vojne. Bilo je strogo tajno, saj ga je katoliška cerkev preganjala.

Čas je, da izkažemo spoštovanje prvi avtohtoni veri naših prednikov, ki je bila daljnega leta 1331, v času križarskega pohoda še vedno zelo živa, je živela še stoletja in vsaj v nezavednem še vedno živi v nas.

Staroverstvo je bilo živo še vse do 1. svetovne vojne. Bilo je strogo tajno, saj ga je katoliška cerkev preganjala. (foto: profimedia) profimedia
28. 8. 2017

KRIŽARSKA VOJSKA PROTI KOBARIDCEM 1331

Pred natanko 687 leti se je na tem mestu, kjer smo se danes zbrali (v Kobaridu) zgodil križarski pohod proti našim prednikom, ki je bil edinstven za tisti čas. Zahodna in Srednja Evropa ne beležita takega primera.

Najprej nekaj besed o Kobariški v času dogodka, v 14. stoletju.

Iz Tolminskega urbarja, 45 let po križarski vojski izvemo, da je imel Kobarid okrog 200 prebivalcev. Vendar je že bil sedež cerkvene fare, imel je svojega vikarja, bil je blizu Čedada ob pomembni cesti čez Predil. Kobariška je skupaj z Bovško in ožjo Tolminsko spadala pod širšo Tolminsko in imela skupnega zemljiškega gospoda v Rožaškem samostanu. Duhovno oblast nad deželo je imel čedajski naddiakon, član kapitlja, ki jo je že v 12. stoletju prejel od Oglejskega patriarha in je odgovarjal za krščanstvo Tolminske. Cerkvena oblast je pobirala desetino, ki jo je priznavala tudi posvetna oblast.

Kobariško so naseljevali pastirji drobnice, ki so predstavljali trdno skupnost. Imeli so skupne pašnike v dolini, v planinah na Kuku, Matajurju in na Stolu. Skupnost pašnikov, ki je bila srenjska last s srenjskim županom na čelu je bila temelj skupnosti. Pastirji so imeli tudi obdelano zemljo, senožeti za zimsko krmo in nekaj njiv. Iz roda v rod, ko se ni kaj spremenilo, so tu živeli pastirji z družinami in pasli po starih izročilih, ki so jih utemeljili že predniki slovenskih pastirjev, staroselci ilirsko-keltskih plemen.

V 14. stoletju, leta 1331, ko so slovenski rodovi tu živeli že 7 stoletij in vsaj 5 stoletij poslušali nauke Kristusa in apostolov, pa predstavniki tega nauka napovedo križarsko vojno svojim vernikom. Listino, v kateri je dogodek opisan in je edini vir za to križarsko vojsko, je 16. avgusta 1331 v Vidmu izdal sam inkvizitor Francesco de Clugia, v pohvalo in priznanje udeležencu pohoda, oglejskemu kanoniku Ulrihu Bojaniju iz Čedada, ki je bil tedaj župnik šmartinske fare pri Kranju. Vladimir Levec jo je v začetku prejšnjega stoletja našel v čedajskem kapiteljskem arhivu, v zbirki plemiške rodbine Bojani. V listini preberemo, da je menih frančiškan Francesco de Clugia, inkvizitor zoper heretično izprijenost v Benečiji in Furlaniji, ugotovil določene zmote v oglejski diacezi in v slovesni pridigi v Čedadu oznanil križarsko vojno in pozval vernike naj pomagajo. Nekateri prelati, duhovniki in redovniki so mu bili v pomoč. Šli so, kot pravi, »ne brez osebne nevarnosti, vse do kraja Kobarida, v isti škofiji, kjer so med gorami nešteti Slovani častili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot Boga, izkazujoč ustvarjeni stvari češčenje, ki se po veri dolguje Stvarniku«.

Drevo so dali povsem izruti, studenec pa s kamni zasuti.

Kdor vsaj malo pozna staro, avtohtono vero naših prednikov ve, da so svoje obrede in čaščenje bogov opravljali v naravi pod drevesi, ob studencih in na drugih svetih mestih. Čaščeno sveto drevo in studenec sta imela izjemen pomen, saj sta predstavljala središčno os sveta, ki povezuje vse tri svetove, zemeljskega, nebesnega in podzemeljskega.

Kljub dolgi prevladi krščanstva so se še posebej v odmaknjenih, težje dostopnih krajih ohranila staroverska bogoslužja še daleč v krščansko dobo, ponekod celo do 20. stoletja in posamezni elementi vse v današnji čas. Naš rojak, zgodovinar Simon Rutar je križarski pohod nad Kobaridce omenil v Zgodovinskih črticah o Bovškem in zapisal, da je krščanstvo, ki so ga širili oglejski patriarhi s pomočjo čedajske duhovščine »po naših krajih jako polagoma napredovalo. Slovenski značaj kaže jako trdovratnost na sebi, kedar je treba svoje individualno prepričanje zatajiti in se drugemu podvreči. Zato so se držali Slovenci trdno svoje stare vere, starih šeg in običajev. To trdnost razumemo tem bolj, če pomislimo, da so oznanjevali sveto vero le tuji duhovniki, koji še narodovega jezika neso znali. Dalje so sprevideli tudi Slovenci, da ne preti nevarnost le veri očakov, nego tudi njih svobodi, neodvisnosti…«

Dogodke iz leta 1331 je Rutar obširneje opisal v svojem najbolj znanem delu Zgodovina Tolminskega. In če skočimo v današnji čas. Ljudsko izročilo, ki ga je raziskovalec in aktualni najboljši poznavalec stare vere, gospod Pavel Medvešček zbral na Banjški planoti, v Posočju, Slovenski Istri in drugod kaže, da je bilo

organizirano staroverstvo s svojimi svečeniki živo še vse do 1.svetovne vojne. Bilo je strogo tajno, saj ga je uradna katoliška cerkev preganjala. Zato so staroverci navzven živeli kot kristjani.

Staroversko izročilo je bilo močno prisotno tudi v Breginjskem kotu. Iz svojega otroštva pomnim starodavne fantastične zgodbe, vraže, prerokbe, ki so nam burile domišljijo in številne ljudi, ki se jih je gledalo malo postrani in se jih označevalo za vaške posebneže, ker so imeli globlji uvid v mitološko duhovno sfero. In še se kakšen najde. Eden takih je bil pred sedmimi leti preminuli pesnik, naš domačin Ivan Volarič-Feo. Prav te dni je bila obletnica njegove smrti in prav je, da se ga danes spomnimo. Imel je izreden, poseben posluh za naravo. Kdo ne pozna njegove pesmi o posekanem hrastu na vrhu gore. Pri popisu prebivalstva se je glede narodnosti opredelil za Ambisonta.

Vrnimo se nazaj v 14. stoletje, h kobariškim malikovalcem. Nujno se postavi vprašanje odkod je prišla zamisel za križarski pohod. Zgodovinar Ivo Juvančič v študiji, ki jo je objavil leta 1984 v Zgodovinskem časopisu postavlja trditev, da je zamisel prišla iz vrst čedajskega kapitlja in onih, ki so mu služili, torej od kobariškega vikarja, ki je bil imenovan od naddijakona samega. Po Juvančičevi navedbi naj bi šlo le za upor pastirjev proti krivičnim dajatvam kapitlju, ki naj bi s podložniki grdo ravnal in bil prizadet, ker naj bi mu odrekali desetino. Odrekanje plačevanju desetine pa je ogrožalo tedanji družbeni red.

V našem času preverjanja zgodovine mnogi gledajo na tedanje dogodke drugače. Pokojni dekan Kobariške župnije, monsinjor Franc Rupnik je bil raziskovalec in odličen poznavalec lokalne zgodovine. Iz številnih arhivov, predvsem po Italiji je izbrskal dragocene vire in jih prevedel. Imela sem izjemno čast sodelovanja z njim pri pisanju knjige o zgodovini Kobarida in pri številnih šolskih zgodovinskih raziskovalnih nalogah. Bil je izredno izobražen, načitan, iskriv, človek odprtega duha. Za osvetlitev dogajanja v Kobaridu navaja več virov in posebno poudari pismo inkvizitorja Francesca de Clugia z dne 1.avgusta 1331, torej dobrih 14 dni pred pohodom, v katerem poverja vodenje pohoda Pavlu Bojaniju in zadevo postavi v širši zgodovinski kontekst. Poudari, da je tedanji papež, ki je živel v »babilonski sužnosti« v Avignonu potreboval dokaze za svojega primata v katoliški cerkvi. Vodili so politiko centralizirane oblasti, skrb za »čisto«, pravo vero pa je poveril meniškima redovoma dominikancem in frančiškanom. Slednji so veljali za milejše, vendar so morali skrbno iskati vse najmanjše napake v veri ljudstva. Kot pravi sam inkvizitor, frančiškan  Francesco de Clugia, je našel več primerov, ki bi jih moral preganjati. V Čedadu pa je našel še prav ugodna tla za svoje inkvizitorsko delo v rodbini Pavla Bojanija. Bojani je bil bivši kapetan tolminskega gradu in v službi goriškega grofa Henrika proti oglejskemu patriarhu, kateremu so celo porušil Dvor. Kasneje je Pavel Bojani služil Čedajskemu kapitlju in si pridobil mnogo bogastva in posesti v Čedadu in po vsej Furlaniji. Sedem let pred pohodom, leta 1324 je bil tudi glavar v Tržiču. Tega leta je patriarhov generalni vikar izrekel kazen izobčenja za njegovega sina, kanonika Urliha. Oče Pavel Bojani je po zvezah dosegel, da je bila kazen suspendirana. Rodbina Pavla Bojanija je imela dovolj razlogov, da se je odzvala pridigarju Francescu de Clugia, se mu pridružila in celo vodila vojsko zoper kobariške malikovalce. Dobro so vedeli, da v tej vojski ni nobene  posebne nevarnosti. Prav jim je prišla, da so se rešili kazni inkvizicije, si pridobili nove časti, odpustke in imetje. Inkvizitor je bil prav tako srečen, da je mogel papežu poročati o »uničenju ostankov krive vere«, papež v Avignonu pa prepričan, da pravilno vodi sveto Cerkev.

Rupnik poudari, da ob pazljivem branju virov ugotovimo, da glavni poudarek ni bil toliko na malikovalcih, pač pa na pohvali in nagradi očetu Pavlu Bojaniju in sinu, inkriminiranemu kanoniku Ulrihu. Nadalje navede posrečeno izjavo tržaškega strokovnjaka za Rezijo Milka Matičetova, ki je na 18. kongresu jugoslovanskih folkloristov leta 1973 rekel: »Po tem, kar so nam pokazale raziskave živega izročila pri nas in marsikje v Evropi, danes nismo več presenečeni, če so okoli Kobarida častili drevo in studenec. Skoraj bolj nas preseneča to, kako je mogel Francesco de Clugia naščuvati trop čedajskih pustolovcev proti ostankom poganstva v Soški dolini. Praznoverja, primesi stare vere in lahkovernosti je še danes toliko med vsem slovenskim ljudstvom, tudi »globoko vernim«, da bi lahko de Clugia ponavljal in vodil križarske vojske vsak dan po celem svetu«.

Pohodov, kot je bil opisani nad Kobaridce, so se udeleževali večinoma prostovoljci, pretežno pustolovci in avanturisti, ki so si obetali plen. Kakega večjega navdušenja nad pohodom ni moglo biti, saj je na Furlanskem še zelo odmeval poraz križarske vojske proti Milanu, še bolj pa poraz v Istri, ko se je Pula sama predala Benečanom. Od slovenskih pastirjev s hribov si tudi niso mogli kaj prida obetati. Predvsem pa so se Kobaridci in Čedajci med seboj poznali, bili so malo bolj oddaljeni sosedje.

Kakorkoli že, ni toliko pomemben motiv križarske odprave nad Kobaridce. Prav je, da se dogajanje osvetli z več enakopravnih zornih kotov. Vsaka poglobljena študija doprinese k večji objektivnosti.

Dejstvo je, in to je pomembno, da se je pohod zgodil, da so maliki padli.

Sveto drevo je bilo izruto, studenec je onemel, sveti kraj je bil oskrunjen, nemočni ljudje ponižani, osramočeni, ranjeni v srce in dušo. Argument moči je zmagal, pohlep pravovernih nagrajen, lovorike in odpustki razdeljeni. Zelo znano, kajne?

Zanimanje za stara verstva in mitologijo je na Zahodu postopoma naraščalo zadnjih 100 let. Medtem ko so drugi narodi skrbno negovali svojo mitologijo, smo mi lastno slovensko in slovansko zanemarjali. Prvo obujenje je ideja o staroverstvu oziroma poganstvu, kot se je takrat reklo, doživela v času italijanske okupacije in fašizma, ubesedil in ohranil pa nam jo je veliki zagovornik slovenstva France Bevk. Kazenska ekspedicija iz Čedada, ki je leta 1331 izrula sveto drevo in zamašila sveti studenec, je seveda več kot samo akcija katoliške cerkve, povezana je tudi z nacijo, z italijanstvom, in obujanje mita o vztrajanju pri stari veri in slovanskih bogovih je imelo predvsem namen, podpreti nacionalni odpor.

Roman Umirajoči bog Triglav je podpiral ljudi v veri, da so zadnji mejnik nekega drugega sveta, z neko drugo mitolgijo, z drugim izvorom in drugo kulturno podlago, kot je krščanska. Staroverstvo oziroma bogovi prednikov so bili v času fašizma opora in orožje v vzdrževanju zavesti, da smo drugačni od osvajalskega soseda, da ne smemo podleči poskusom sodobnega prekrščevanja oziroma s praktičnim jezikom rečeno, kulturnega genocida. Kajti to je bil čas, ko so Italijani v teh krajih prepovedali jezik in dobesedno prekrščevali ljudi, ko so jim potujčevali celo imena. Opominjanje na staro vero je bil boj za ohranitev identitete.

Danes sta sveto drevo in sveti studenec aktualna v drugem pomenu, pred štiridesetimi leti pa ga je vizionarsko vizionarsko ubesedil že prej omenjeni kobariški rojak Ivan Volarič - Feo v pesmi o posekanem hrastu na vrhu gore. Bil je to čas, ko so začele prodirati prve vrednote izumrlih indijanskih in drugih ljudstev, ki so živela z naravo in se pojmovala kot njen del. Danes se to pojmovanje vrača v velikem slogu, ne vedno iskreno, tudi ne vedno razumljeno, pogosto tudi modno, vendar neustavljivo.

Zahodna oziroma krščanska civilizacija je med človeka in naravo postavila pregrado in uveljavila mišljenje, po katerem je človek več vreden oziroma bolj božji od drugih bitij, kar mu daje pravico, da ravna z njimi po mili volji, če je to bilo v prid napredovanju človeštva. Zdaj, ko se je ta pristop izčrpal, se dogaja pospešen obrat k naravi, nenadoma hočemo spoznavati, kako živijo drevesa, kako inteligentno primerljive so živali. Studenec in drevo nista več nekaj, kar nam je dano samo v uporabo, ampak sobivata z nami, še več: obujamo spomin na to, kako so ju naši predniki častili. V resnici ne vemo, kakšna je bila njihova vera, a njihova simbolika je taka, da se dobro prilega našemu času in našim potrebam. 

Šele zadnjih nekaj desetletij torej prihaja do popularizacije in zanimanja za slovensko in širšo slovansko mitologijo. Ljudje so namreč spoznali, da miti niso le otroške bajke in pravljice ali neresne predznanstvene razlage sveta in življenja, temveč povsem jasni in natančni pogledi v stvarnost. Obstajajo v vseh družbah, starih in sodobnih. Zato je nemogoče razumeti družbo, ki je ločena od njih. Ker je mitologija način mišljenja, ki je skupen vsem ljudem, je preučevanje mitov preučevanje nas samih. Zato so starejša naziranja, da je mit brezvredna stvar, ki ima kvečjemu literarni pomen, škodljiva. Resnica je ravno nasprotna. Prav tiste stvari, ki se ljudem zdijo pomembne oziroma najpomembnejše imajo svoj prostor v njihovi mitologiji. Miti niso znanstvene teorije, ne dajejo teorije življenja, ki jo lahko sprejmeš ali odkloniš. Izražajo neko idejo in tako kot glasba človeka prisilijo, da se odzove. So mostovi med razumom in čustvom, med glavo in srcem. Sporočilo mita je vedno pod njegovo površino, resnica je skrita za simboli, ki so povezani z nezaznavnim duhovnim svetom. Stare religije z vsemi vzvišenimi in navidez za koga smešnimi, dobrimi in krutimi simboli niso padle z neba. Nastale so iz človekove duše, prav take, kakršna v tem trenutku živi v nas. Kilometrski napredek v zunanjem svetu je še vedno neusmiljeno privezan na komaj milimetrski napredek v notranjem človeškem svetu.

Miti niso zanimivi samo zaradi tega, kar odkrivajo o ljudski psihologiji in kulturi, ampak tudi zaradi svoje pesniške, literarne zgradbe, književne vrednosti. Mnogi umetniki so vnašali staroverske motive v literarna, likovna in glasbena dela. Če se omejimo poleg že omenjenega Ivana Volariča-Fea na naše domače umetnik, so to Joža Lovrenčič iz Kreda, ki je napisal roman Cesta in njen vozel, slikar Miloš Volarič je mitološke motive ustvarjal v likovni govorici, čudovita  likovna upodobitev čaščenja drevesa ob studencu, ki jo vidimo na tabli ob vstopu v ta prelepi prostor je delo domačina, Kobaridca, slikarja Rudija Skočirja.

Danes smo se tukaj zbrali, da izkažemo spoštovanje prvi avtohtoni veri naših prednikov, ki je bila daljnega leta 1331, v času križarskega pohoda še vedno zelo živa, je živela še stoletja in vsaj v nezavednem še vedno živi v nas.

Lenka Raspet

na simpoziju "Pozno pokristjanjevanje slovenskega ozemlja" v Kobaridu 12. avgusta 2017 pri Mrzlem studencu

Na simpoziju, ki ga je organiziralo Turistično društvo Kobarid v sodelovanju z Društvom Slovenski staroverci so otvorili ti. "Mrzli studenec", ki se nahaja v samem centru Kobarida. Turistično društvo Kobarid je tamkaj posadilo lipo, uredilo studenec, postavili pa so tudi kamnita znamenja. Na tem mestu lahko sedaj vsakdo izkaže spoštovanje in čast našim prednikom ter naravi. 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri