Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,
ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,
toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi.
(Kahlil Gibran)
Dovoli mi, da čutim.
Dovoli mi, da sem igriv, radoveden in nasmejan, da skočim do sonca in še višje.
Dovoli mi, da sem v stiku s svojim srcem, svoboden, vesel in igriv.
Dovoli mi, da plešem, rišem, poslušam glasbo in se igram.
Ne ustavljaj me in ne oviraj takrat, ko bi tekel ure in ure.
Ne ščiti me takrat, ko imam priložnost, da zrastem.
Dovoli mi, da okušam življenje in sem spontan.
Vodi me tako, da bom ljubil sebe, druge in življenje.
Ustavi me pravočasno, ko to potrebujem.
Ni otroka, ki bi ga bilo treba popravljati... rodijo se z vsem. Večina ljudi pa jim to pohodi in vzame. (Robert Blake)
Otrok res rabi srečne trenutke, uživanje, veselje, brezskrbnost, sprostitev, toda to naj ne bi bilo obvezno. Ali res hočemo vzgojiti otroka, ki bo nasmejan po službeni dolžnosti, dovoljenja za jok, bolečino, dvom in agresijo pa nima in se zato ne more naučiti živeti? Ko ga bodo ta čustva nekoč popadla, jih bo znal samo zatirati. Morda mu bo uspelo, zelo verjetno pa ne. Tedaj bo nebogljen, sam na čolnu brez vesel, brez sposobnosti razmišljanja in uravnavanja neznanih, nedopustnih viharjev v sebi. (Alenka Rebula)
Za otroke so čudeži preproste reči. Vsak dan je čudežen – nepojasnjen, poživljajoč, vedno nov. (Karen Goldman)
Tekst: Dovoli mi: Kristina De Ventus
Fotografije: Profimedia in Shutterstock
Iz revije Sensa avgust/september 2015
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
