Rožle Bregar: "Inuiti so bili pred prihodom belega človeka srečni."

Rožle Bregar je snemalec oz. bolje rečeno - ekstremni snemalec, saj filme raje snema v divjih in odročnih krajih ter v vse prej kot enostavnih razmerah. Z njim smo govorili o življenju Inuitov, katere so z ekipo posneli v dokumentarnem filmu Zadnji ledeni lovci (Last Ice Hunters), ki si ga boste lahko konec meseca ogledali na filmskem festivalu BOFF.  

Rožle Bregar: "Inuiti so bili pred prihodom belega človeka srečni." (foto: Last Ice Hunters) Last Ice Hunters
11. 12. 2017

Film pripoveduje zgodbo o izginjajoči kulturi Inuitov na vzhodni Grenlandiji, ki je danes, po skoraj 4000 letih obstoja, tik pred izumrtjem. Prvotni režiser ter znan slovenski scenarist in fotograf Jure Breceljnik je za problematiko Inuitov izvedel med obiskom Islandije. Leta 2015, na drugi snemalni dan omenjenga filma, je Jure nepričakovano odšel za posledicami možganske kapi. Ekipa se je odločila nadaljevati njegovo zgodbo in idejo, film pa so posvetili Eli, hčerki pokojnega Jureta in njegove žene Natalije Gros. Podali so se na sever, na najbolj neposeljeno območje na planetu, med ledene gore in prostranstva Grenlandije, kjer so posneli zadnje Inuite, katerim zakoni danes omejujejo tisto, s čimer so se od nekdaj preživljali. "Obupani so nad življenjem," pravi Rožle. Zgodba nas morda spomni na podobno usodo Indijancev, Aboridžinov ali katerihkoli drugih starih ljudstev, ki so še živeli povezano z naravo in neodvisno od modernega življenja, vplivov globalizacije ter nesmiselnih pravil. 

Življenje na Grenlandiji je bilo vedno težko, bivali so v hišah iz travnate ruše, ki so bile zelo natrpane, to pa je med njimi razvilo veliko strpnost in povezanost. V skupnosti so črpali zadovoljstvo. Bili so brez elektrike, vode, telefona... Lov je bil njihovo življenje. Nato so leta 1884 prvič tja prispeli Danci, zgradili prvo leseno hišo, trgovsko postojanko, z njimi je prišel tudi duhovnik in nova pravila... "To ni več isti svet. Naš svet se je zelo spremenil. Nisem prepričan, da ja takšno življenje boljše za nas," pove eden izmed zadnjih lovcev v filmu. 

Od prihoda belcev vasi in skupnosti počasi izginjajo. Mladi si sedaj želijo dragih oblek, ne kožuhov. Nočejo več veslati v kajaku, hočejo motorne čolne. Delati nočejo. Veliko mladih se vsak vikend opija in veliko se jih zateka k samomoru.

Dvoličnemu belcu se bojda smilijo živali, ne želi, da eskimi ubijajo tjulne in to omejuje z zakoni, medtem ko se sam prehranjuje z mesom ter podpira masovno industrijo, ki povzorča mnogo več trpljenja in nepotrebne škode, kot ga povzročajo eskimi, ki lovijo le zato, ker je to njihov edini način preživetja. Nima izbire, kot jo imajo Evropejci v prenatrpanih trgovinah, ne lovi za trofeje ali "šport", kot to počne beli človek... Naj potem tudi Evropejci sami sebi prepovejo lov ter svinjino, govedino, perutnino...? "Grenlandci lovimo le toliko, kolikor moramo. Pri lovu vedno pazimo, da plen ne bi izumrl. Tujcem je vseeno za to. Samo za dobiček jim gre," pravijo v filmu. 

Na vprašanje, zakaj še vedno živijo tukaj, odgovori mladenič, ki se je iz Danske vrnil nazaj na Grenlandijo: "Tu je moj dom, moje srce. Čeprav je večkrat težko, je to naš prostor na svetu, kamor spadamo. Tukaj ne bi rad zaslužil, rad bi zrastel kot oseba. Tu smo povezani s svojimi predniki.

Rožle, kako si sam doživel Inuite, kaj najbolj občuduješ pri njih?
Vedno sem si želel obiskati Grenlandijo, vendar dokler ne stojiš tam, se ne zavedaš, da na Zemlji obstaja tako lepa pokrajina. Inuite si s prva predstavljaš, da še vedno živijo v iglujih in lovijo kite iz kajaka. Resnica danes je daleč od tega. Živijo zelo sodobno življenje. Sam predvsem občudujem njihovo zgodovino, ljudi, ki so dejansko živeli na ledu, bili skromni in zadovoljni z življenjem. Danes pa ta iskrica v očeh počasi ugaša, kljub temu, da vztrajajo do konca.



Kaj je problematika Inuitov, ki ste jo želeli predstaviti v dokumentarnem filmu Zadnji ledeni lovci (Last Ice Hunters)?
Naša zgodba se odvija na vzhodni Grenlandiji, kjer živi le še 3000 Inuitov, obala pa je velika kar 20.000 kilometrov. Njihovo ljudstvo iz generacije v generacijo izumira. Pred prihodom belega človeka, 100 let nazaj, bi rekel, da so bili srečni. Bili so samozadostni, saj je bil glavni vir preživetja lov, to je bila njihova edina skrb, da prinesejo nekaj iz morja. Danes, ko spadajo pod Dansko, katera jim spreminja način življenja in jih omejuje z zakoni, pa ni več tako. Kar naenkrat so kajake zamenjali z motornimi čolni, sulice s puškami, kamnite hiše z evropskimi hišami in ulov s trgovino. Za tak način življenja potrebuješ denar, tega pa danes zaradi omejitev težko zaslužiš s prodajo kož in mesa. Že samo podatek, da ima Grenlandija procentualno največjo stopnjo poskusov samomorov na svetu priča o tem, da z življenjem niso zadovoljni. Obdani so z ledom, nimajo kam iti, mladi pa se selijo v mesta ali na Dansko, kjer vidijo edini izhod v sili.

Kako si se sam počutil tam? Nam lahko morda opišeš kakšno kratko anekdoto? 
Na vzhodni Grenlandiji smo preživeli tako poletje kot zimo. Spremljali smo dve lovski družini iz oddaljenih vasic, pri katerih smo tudi živeli. Jedli smo njihovo hrano; tjuljne, kite, ribe, polarnega medveda... Popolnoma nova izkušnja. K sreči noben od nas ni bil vegetarjanec. Kljub temu, da je eden iz naše ekipe znal govoriti dansko, smo imeli v vasicah težave s komunikacijo, tam so večinoma govorili le vzhodnogrenlandski jezik, zato smo komunicirali kar z risanjem na papir. Druga težava pa so arktične razmere, kjer ne moreš nič v naprej načrtovati. Kljub temu, da je dežela na posnetkih prečudovita, je lahko tudi zelo mrzla in nepredvidljiva. Od glavnega mesta do vasic smo prišli s helikopterjem, le ta pa se je pozimi pokvaril. Ker so imeli le enega, del za popravilo pa bi čakali dober mesec, smo po dobrem tednu čakanja na odločitev z drugim snemalcem odšla nazaj s pasjo oprego. Sliši se sicer eksotično, a ko potuješ pozimi po odprtem zamrznjenem morju dva dni na -25 stopinjah Celzija ti ni ravno toplo.

Kakšen pa je tvoj pogled na globalno segrevanje po tem, ko si bolje spoznal Grenlandijo in njene prebivalce?

Inuiti se ne obremenjujejo z globalnim segrevanjem, eden od naših protagonistov je rekel: "Dokler bom jaz živ, bo led še vedno tukaj, mi se bomo prilagodili. Če pozimi ne bo več zamrznjeno morje, da bi šli s psmi, bomo šli pa s čolnom." Sem se pa ravno prejšnji teden vrnil iz Floride, kjer smo v nastajanju novega dokumentarnega filma o dvigovanju morja kot posledici globalnega segrevanja. Podatki, ki pričajo o taljenju in segrevanju so kar zastrašujoči. Če se Zemlja segreje samo za 2 stopinje Celzija, bo veliko velemest po svetu, kot so Miami, Kopenhagen, Benetke... pod vodo.

Bi lahko problematiko Inuitov razširili tudi na druge, podobne situacije po svetu, kjer stara ljudstva, tradicija in modrosti izumirajo zaradi vplivov globalizacije ali človeško ustvarjenih zakonov?
Ljudstev podobnih Inuitom je na svetu še kar nekaj, vendar iz leta v leto manj. Oblast je prevzel sodoben človek. Lansko leto smo bili na raziskavi za film v severni Mongoliji pri ljudstvu Tsatan, katerih je le še dobrih 200. Kljub temu, da živijo na čisto oddaljenem severu, na meji s Sibirijo, do kamor jezdiš dva dni, je problematika natanko identična. Sodoben človek jih omejuje z zakoni, namesto da bi lovili, morajo v mestu kupit meso. Mladi so obupani, zato se selijo v mesta, kjer si poiščejo delo.Levo Rožle Bregar, desno Jure Breceljnik (1974-2015). 

Pravijo, da bližina smrti človeka najbolj spremeni. Po tem, ko si izgubil sodelavca in prijatelja Jureta Breceljnika... Pa kot smo izvedeli, si tudi sam že dvakrat hodil po robu - enkrat v prometni nesreči in enkrat zasut v snežnem plazu na Japonskem. Kako so te vse te izkušnje s smrtjo spremenile kot osebo? 
Jure nas je dejansko zapustil med prvimi dnevi snemanja v Bruslju. To je bilo le en mesec pred glavnim odhodom na Grenlandijo. Z ekipo smo se odločili, da projekt pripeljemo do konca sami, s tem da sem režijsko vlogo prevzel jaz, ker sem bil z Juretom prisoten že v sami raziskavi projekta. Ko dobiš v breme tako odgovorno funkcijo, dobiš hkrati tudi notranji pogon, ki te žene naprej, da to narediš za osebo, ki si jo imel rad in jo spoštoval. A brez odlične ekipe tako velikega projekta ne bi mogel pripeljati do konca. Bilo je zelo timsko delo. Mislim, da take posledice trajajo dlje časa in te ne morejo čez noč spremeniti. Sem pa zaradi takih dogodkov postal očitno bolj previden v življenju.

Film si boste lahko ogledali v sklopu festivala BOFF (Bovec Outdoor Film Festival).

Na sporedu bo v petek, 29. decembra ob 22.00 

Več o festivalu najdete tukaj.

Pripravila Ana Vehovar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri