Rok Rozman: "To delamo zaradi polžkov, rib, kačjih pastirjev..." - Za navdih - Sensa.si

Rok Rozman: "To delamo zaradi polžkov, rib, kačjih pastirjev..."

Zgodbo, kako se je projekt Balkan Rivers Tour, ki je v 2 letih postal vodilno gibanje za rešitev rek pred jezovi na Balkanu in v Evropi, pričel, ste v Sensi že lahko prebrali (lahko si jo preberete tukaj). Tokrat pa smo z vodjo Rokom Rozmanom (biolog, kajakaš, varuh rek in še kaj) pokramljali o njihovi drugi odpravi na Balkanu, s katero se nadaljuje boj za reševanje narave, ljudi in živali pred pohlepom kapitala.

Rok Rozman: "To delamo zaradi polžkov, rib, kačjih pastirjev..." (foto: BRT) BRT
3. 10. 2017

Balkan Rivers Tour 2

Rok zagovarja in nas nagovarja: “Če ti nekaj ni prav, če te nekaj moti, če z določenimi dejanji manjšina jemlje večini, je potrebno jasno, glasno ter na odločen in kreativen način reči NE.”

Rok, kako se je letošnja turneja razlikovala od lanske?

Lansko leto smo veslali po čim več rekah in želeli pokazati čim več slabih plati jezov, da so ljudje dojeli, kako velik problem so. Dvignili smo dovolj prahu, da ljudje že malo vedo, zakaj gre. Letos pa smo se osredotočili na dve reki: preveslali smo Sočo in Moračo, obe od izvira do morja. Posebno doživetje je, ko greš od majhnega potočka, kjer te zebe, vse do morja, kjer je 30°C in teče ogromna reka. Vmes pa smo imeli tritedensko ekspedicijo po Dinarskih Alpah, da pokažemo potencial te regije, saj je njen problem, da ni dovolj poznana. Nisem točno vedel, kam bomo šli. Vedeli smo le, da po preveslani Soči pridemo s trajektom v Grčijo in imamo na voljo tri tedne do akcije na reki Morači v Črni gori. Šli smo tja, kjer smo iz ceste videli sneg. In poskušali najti reko, ki jo ta sneg polni. Rdeča nit je bila ves čas slediti snegu do reke in dokazati, da so gore, reke in morje res med seboj povezani.

Lakmos, Grčija. Brez načrtov, kako in kam. Le sledenju toku oz. snegu, ki se spreminja v reko

ZA SVOBODNO SOČO

Akcijo ste konec marca začeli na naši smaragdni Soči s simboličnim vzponom na Mojstrovko…

Ob 5. uri zjutraj smo ob sončem vzhodu pričeli smučati, saj tam pravzaprav Soča prične svojo pot, kjer se tali sneg. Nato pa smo začeli veslati pod Velikimi koriti Soče in veslali prva dva dneva do Bovca in Tolmina.

Tretji dan smo pričeli pod jezom Podselo s sporočilom “Free Soča”, ki je imelo dvojni pomen: da ne dovolimo novih jezov in da tudi ta grd jez enkrat vržemo ven. Mislimo, da bi morala biti Soča nekaj popolnoma nedotakljivega. Prva dva dneva smo tako veslali po divji Soči, kakor jo vsi poznamo, druga dva dneva pa po popolnoma uničeni reki, ki jo malo kdo pozna, saj ji nihče ne posveča pozornosti. Želeli smo prikazati kontrast in vplivati na odločevalce, da se ne bodo nikoli dotaknili zgornjega toka Soče.

Sam sem že preveslal Sočo in si mislil ojoj, zdaj bom vso to klapo vozil čez vse te jezove, kjer bodo morali nositi kajake ven, pešačiti z njimi po cesti, pa veslati po akumulaciji v kajakih, ki niso mišljeni za mirno vodo. A to je edini način, da ljudje vidijo, kaj jez naredi reki. Veliko je bilo zgroženih domačinov iz Solkana in Bovca, ki niso bili nikoli prej tam. Soča se vedno vesla samo do Tolmina. Doživeli smo ta kontrast: v zgornjem delu divje Soče, kjer je bil žur, veselje in veliko ljudi. Naslednja dva dneva pa v spodnejm delu, kjer so bili ljudje zamorjeni in žalostni.

Potem pa še zadnji del v Italiji, kjer je bil šok, saj nihče ni vedel, da za zadnjim jezom v Italiji zmanjka vode. Soča, divja lepa reka, ne priteče neprekinjeno do morja. Ker na koncu 10 km ni reke, smo morali ven, z avtom obvozit ta del in potem priveslali v morje.

Namakalni kanal Sagrado po zadnjem jezu preusmeri reko levo na Monfalcone, toliko vode vzamejo, da pod jezom Soča presahne in večina Soče priteče do morja v betonskem kanalu v Sagradu in ne v izlivu Soče. Tam jo potem razporedijo na polja in naredijo neke male hidroelektrarne. Poleti, ko se pelješ po avtocesti Villesse, prečkaš dolgi most, kjer piše, da pod njim teče reka Isonzo, pa ni kapljice vode v strugi. To je ta teror nad reko. Italijani imajo sistem štirih jezov: dva in dva. Prvi malo umiri reko in naredi akumulacijo, ta drugi pa jo preusmeri. Slovenci pa imamo tri posamične jezove, tako da je na Soči sedem velikih jezov. Soča je totalno uničena reka! Več je uničene, kakor divje! Tudi na vrhu, od Kobarida dolvodno je vsa v kamnometih. Tam je imela reka nekoč široka prodišča, pa so jo dali v korito. Ko to vidiš in potem izveš, da kljub vsemu hočejo še kar naprej delati jezove na zgornjem toku, potem si rečeš, da je nekdo tukaj malo nor.

Naravnovarstvene kampanje običajno reagirajo na direktno grožnjo, ko je že prepozno. SENG (Soške elektrarne Nova Gorica) še ni najavil, da bo postavil nov jez. Piše pa, da je njihov dolgoročni plan gradnja jezov na zgornji Soči in Učji. Ko dajo javno to informacijo ven, je že prepozno, saj je že vse dogovorjeno in podkupljeno. Zato se mi borimo že sedaj in bodo imeli težave, ker se ne bomo ustavili. So nas pa grdo odslovili, niso prišli na noben pogovor ali razpravo, nikoli se niso odzvali, ko smo jih vabili, dobili smo le grd odgovor češ “z vami nimamo kaj govoriti”. Zdaj bo direktor dobil v nabiralnik 500 in nato še 500 razglednic, ki jih podpisujejo ljudje, da se ne strinjajo z jezovi na Soči in pritokih. Če ne poslušajo zlepa, jim bomo pač povedali na drugačen, še vedno prijazen način.

RAZISKOVANJE BALKANSKEGA POTENCIALA

Ko ste po Soči priveslali do Jadranskega morja, ste se v Benetkah vkrcali na trajekt za Grčijo. Kam vas je potem vodila pot?

Ko smo prišli v Grčijo, smo šli iz morja direktno proti hribom na makedamske ceste. Ne vem, če ima kdo v mislih Grčijo kot super destinacijo za turno smučanje. Tudi v naši ekipi so se spraševali, ko smo prišli na 2600 metrov: “A si prepričan, da smo v Grčiji?”

Grčija ima tako čudovite hribe, da ne grem več smučati v Francijo! Ljudje so pristni, nimajo prvega namena, da te okoli prinesejo, pivo ni 9 eur, ampak je 1 eur. To ni Chamonix, kjer na videz vse funkcionira, je urejeno ter lepo, tukaj je res vse po domače, a ima dušo! Sneg je dober, hribi in reke so čisto nore. Šli smo v globoke in prekrasne kanjone, čista voda, v rekah pa soške postrvi. Mislim, da morajo ljudje izvedeti, da so možnosti, da imajo žičnice tudi v Grčiji, pa tudi v Albaniji in Črni gori. Da je v bistvu veliko ceneje, istočasno pa jih podpreš, da bodo lahko resnično zagnali to zgodbo.

To je Balkan, to ni Avstrija ali Nemčija, kjer se ljudje obračajo stran, ko te vidijo. Tukaj te ogovorijo, vsi ti hočejo pomagati, čeprav ne znajo jezika, na koncu ali pri njemu doma ali v gostilni pijemo žganje in kar naenkrat vemo vse eden o drugem. Povezani so z naravo. Sicer v Evropi res nikjer ni več prave divjine. Carmen, ki je bila v naši ekipi in prihaja iz Kanade, pravi, da pri njih rečejo divjina, če na razdalji med Radovljico in Beogradom ni ene hiše. V Evropi tega ni. Imamo pa koščke, kjer so majhne vasice po hribih in kjer ljudje živijo prijazno do narave. In tako je tudi na Balkanu.

NAKLJUČJA NA POTI, KI NISO NAKLJUČJA

V kakšnem stanju so balkanske reke, ki ste jih veselali, so že zajezene?

Poskušali smo se držati bolj neokrnjenih, čeprav je veliko tudi že zajezenih. Nižje v Grčiji in v Albaniji so že jezovi, na večini rek pa so jih predlagali. Vidi se, da gredo sistematično po rekah, ki še niso uničene, pogledajo hidro potencial in poskusijo. Zgodba je povsod enaka. Domačini nikjer niso za. V Grčiji smo bili pri gospodu Nicosu, ki ima kamp ob reki Arachtos in se bori za reko že 25 let. Če ne bi bilo njega, bi bil tam že zdavnaj ogromen jez. Je pač en domačin, ki ne pusti, da bi uničili reko. Domačinom je težko, ker jim nihče ne pomaga. A dokler tli upor v teh dolinicah, je to dober znak. Če najdeš način, da jim daš glas, pa bodo glavni.

V Albaniji okrog reke Vjose domačini spremljajo dogajanje, saj jih resnično zanima, kaj se bo zgodilo z reko. Če tam začnejo graditi jez, bodo morali stran, ker bodo njihove hiše pod vodo. Zato se jih to zelo tiče.

Nato smo tuhtali, kam naprej. Videli, da se začenja slabo vreme na Kosovem in šli v Valbono. Ni bil namen slediti krajem, kjer smo že bili lansko leto. A se je to izkazalo za najboljši postanek. Lansko leto je bila ob tej albanski reki borba in protesti proti 12 predlaganim jezovom. Potem se to ni več omenjalo. Vedel sem le, da so moža od Catherine, ki vodi borbo v tej dolini, zaprli za 10 dni, ga tepli, mu niso dali jesti… Grozne stvari so se začele dogajati. Nisem pa vedel, kaj je z gradbišči. Ko smo prišli tja letos, smo videli, da je polovica doline razrite! Pripeljali smo se tja, videli ograje ter da se nekaj dela. Catherine ni bilo doma, pa smo prenočili pred njeno hišo in sredi noči, ko smo zunaj spali, je začelo pokati… Ugotovili smo, da ponoči minirajo.

To je bila kaplja čez rob! Njihov namen je resnično čim več uničiti, čim prej, zato da jih nihče ne bo mogel ustaviti. Naslednji dan je prišla Catherine iz Gruzije, kjer je bila na posvetu, kako se boriti proti elektrarnam, čisto izčrpana: “Ne vem, če bom nadaljevala… Grozijo mi, še eno sodbo imam na sodišču.” Na osebni ravni jo tožijo, da grozi ljudem. Na koncu smo izvedeli, da zato, ker smo mi lansko leto sprejali znake proti jezovom in so njej naprtili krivdo za to. 

Ko smo videli miniranje doline in njo, kako joče ter ne ve, kaj narediti, smo se odločili, da ves fokus posvetimo temu. Da se to dogaja nihče ne ve, ker nikogar ne spustijo na gradbišče, ker te primejo in porinejo stran. Če si v kajaku, pa ne morejo teči za tabo. Posneli smo amaterski posnetek, ki je dosegel 300.000 ljudi v dnevu in pol (poglejte si ga tukaj). Prosili ljudi, da označijo Edi Ramo, njihovega premiera, saj se je izkazalo, da je tako kot na Vjosi: on poda odobritev za projekte brez papirjev. Sedaj jim poteče gradbeno dovoljenje, zato tako hitijo uničevati vse. Ko poteče, morajo prositi za podaljšanje. Izkazalo se je, da je tudi v komisiji za podaljšanje Edi Rama. Catherine se je trudila dati stvari v medije, pa so jo vsi zignorirali, saj si on lasti tudi medije.

Potem se je zgodil pravi “boom” z našim posnetkom in tudi njihovi mediji so začeli poročati o tem, kako tujina piše o Valboni zaradi tega. V posnetku smo prosili ljudi, da donirajo za reko NGO TOKI, ki je 16. maja vložila tožbo proti vladi Albanije, da krši vse ustavne predpise s temi projekti in se je začelo sojenje. Včeraj smo jim morali poslati še slike od gradbišč, kjer rijejo, da bo dokazno gradivo na sodišču. Tožiti vlado ni kar tako. In ravno v pravem trenutku, ko se podaljšuje gradbeno dovoljenje in pred volitvami. Naključje, ki ni bilo naključje, da smo se pojavili tam točno takrat, ko so nas potrebovali.

Je bilo pa grozno videti... Kar rijej in rijejo po tej dolini, ki ima še skoraj večji potencial kot pri nas Soča in Bovec. Edino v tej dolini mi je uspelo v enem dnevu brez težav loviti ribe, smučati in kajakirati. Čudoviti hribi in reka. Zdaj pa tam nekdo rije čez najboljši del reke, kjer je pragozd, ki je popolnoma vezan na vlago te reke. Če dajo to reko v “ror”, ne samo da bodo uničili reko, tudi gozd bo šel, ker ne bo več vlage. Na koncu pa je šef teh del izjavil, da bo v najboljšem primeru imel ta jez največ 22 dni obratovanja v celem letu. Še gradbincem se zdi neumno, da se to dela, pa niso hidrologi. Torej se točno ve, dela se biznis na projektu, njim je vseeno za elektriko. 5 kilometrov reke želijo dati v “ror”, ki je vzporeden z reko, reka pa poleti skoraj ne teče, saj je alpska reka. To je povsem brezsmiselno.

Kako ste zaključili akcijo?

V tem vmesnem delu ekspedicije smo bili le klapa štirih (trije fantje in eno dekle), potem pa se nam je zopet pridružila večja ekipa na Morači, kjer smo veslali 8 dni od izvira, čez Skadarsko jezero po reki Bojani do morja, skupaj 200 kilometrov. Mediji so nas tam popolnoma zignorirali, saj je tam velik pritisk. Medtem ko smo veslali so nam sredi dneva v Podgorici razbili avto: razbito okno, okrog avta obleke, na armaturi je bilo 80 evrov in trije računlaniki v avtu, pa niso vzeli nič, samo vse so odprli, vse cunje razmetali in odprli vse žepe. Sporočilo – nehajte se hecati! Nato smo par ur pregledovali oba avta, da nam niso slučajno podtaknili kakšno drogo. Najlažje je, da ti na meji kaj najdejo in je konec s teboj. Ljudje, ki so obljubljali, da pridejo na dogodke, niso prišli, ker so jih klicali, da ne smejo. Moračo hranijo že nekaj let za jezove. Ko so hoteli skladi investirati v turistični razvoj Morače, jim je država to prepovedala. Običjano je država vesela, če kdo prinese denar. Tu pa so rekli ne, nič v turizem, da se ne bo kdo upiral, ko bomo zajezili reko. 

OD KLIKOV DO AKCIJE 

Kako pomembno se vam zdi, da ljudje, ki vas podpirajo na Facebooku, tudi pridejo na dogodke, da vas podprejo tudi na ta način, da žrtvujejo za to svoj čas in energijo?

Kliktivizem je potuha. Včasih si prebral nekaj v časopisu in če si želel to podpreti si imel samo eno možnost, da si vzameš dopust ali enostavno greš nekam in nekaj narediš. Danes pa klikneš in si rečeš, saj sem naredil svoje! Nekaj že lahko pripomoreš s tem, da deliš informacije naprej, na koncu pa to ni dovolj. Če in ko bomo delali tretjo turnejo, bodo to protesti. Sedaj smo dve leti pokazali, kako lepo je in kaj je v igri, da se uniči. Sedaj pa bo treba izraziti svoje mnenje, sicer tudi mi nekaj igramo, samo nekaj smučamo in veslamo.

Zdaj bo treba pred parlamente in povedati svoje. Ali nas bo tam 10, 100 ali 1000; takrat bomo videli, koliko so ljudje pripravljeni, da se aktivirajo. Malo je prisotna apatija, malo pa sistem, ki te od majhnega uči, da se ne splača biti upornik. Ravno zadnjič sem bral, da je zadnjih 8 let na maturi slovenščine vedno literarni junak mlad človek, ki si želi biti upornik, pa spozna, da to ne bo šlo in gre z roko nadse. To ni naključje. To je sistem, ki forsira takšne zgodbe, da v mladem človeku ubije čut po uporništvu in si raje reče: “Ma ne, bom raje poslušal MTV glasbo in šel v H&M.” To doseže sistem.

Potrebno je ljudem dati vedeti, da se lahko potegujejo za svoje pravice. Saj vem, da je utopično in težko, ampak če ne poskusiš, ne veš. Na koncu pa ugotoviš, da gre. Saj nismo sekta, ki ima rada reke, na koncu se imamo na dogodkih in protestih super, imamo žur. Tudi na Soči ni bilo direktnih protestov. Bistvo je, da razširiš zgodbo. Da pridejo mediji pa mora tam veslati 70 kajakašev. Jaz grem lahko veslati vsak teden sam in se bom imel bolje, kot če gledam, da se mi kdo ne zatakne v drevo. Ima pa to nek namen, to je del protesta.

LJUDI MOTI VSEBINA

Ko bi le bilo več takšnih dogodkov, ki imajo nek širši namen…

Ja, malo je škoda, da potem organiziraš eno vaško dirko, daš za nagrado čelado in pride na stotine ljudi izražat svojo tekmovalnost. Namen tekmovalnega športa je, da ves ostali svet spravi stran od tematik, ki so zares pomembne. Koncept “kruha in iger”. Ker sem bil sam v tem svetu, govorim iz izkušenj.

Vsebina pa ljudi moti. V Črni gori je nekdo dobro rekel: “Čim se opredeliš, boš izgubil pol prijateljev.” Vendar, a so to potem sploh prijatelji? Bolje, da takšne izgubiš. Če si politično korekten, boš morda všečen ljudem in imel denar, ampak spremenil ne boš ničesar. Danes ljudje ves čas taktizirajo, skrbi jih za ugled, za službo. Če se angažiraš in postaneš uporen, moraš sprejeti odgovornost, morda boš izgubil službo, morda te bodo pretepli… Si pa izrazil svoje mnenje. Ne moreš biti vsem všečen in biti hkrati proti nečemu. To ni nobena znanost, to je osnovna iskrenost. Čustvom je treba dati akcijo. Ljudem je potrebno dopovedati, da klik in “like” še ni akcija. Zato se bomo sedaj bolj posvečali ti. “call for action”. Če želite izrazit svoje mnenje, pišite na ta naslov, pojdite na ta protest, da se ljudi usmeri, saj sami ne bodo našli načinov, kako se aktivirati, saj imajo že tako preveč dela. 

Kaj je torej vaša naslednja akcija?

Kmalu bo na vrsti naš veliki film, zato bomo za nekaj časa malo izginili, čaka nas vsaj nekje pol leta montaže. Imamo sicer težave s financami. Vsi, ki bi radi financirali film, želijo imeti pri tem besedo in vsem rečemo ne, saj hočejo denimo svojega montažerja. Moti jih, da smo opredeljeni, da povemo, kdo je krivec, kot recimo v Albaniji Edi Rama. In potem ti rečejo, da bi te podprli, če daš ven proteste in poimenovanje krivcev. Kakšen smisel ima potem to? Potem je vseeno, če si mi objemamo in si govorimo, da bo vse v redu. Vidi se, da so finančne mreže zelo povezane med seboj. 

PODLOSTI NA SAVI IN MURI

Kaj pa se trenutno dogaja pri nas v Sloveniji na “hidro” področju?

Spreminja se predvsem to, da dobiva problematka medijsko pozornost, kar je prej nikoli ni. Sicer pa se dogajajo podle stvari na Savi in na Muri.

Na Savi se je nedavno zgodilo, da jim ni bil všeč izvajalec presoje vpliva na okolje, pa potem naročijo drugi firmi, da to naredi in ta napiše novo oceno vpliva na okolje, da lahko še naprej delajo, kar delajo. Tako se vidi, da gre za čisto korupcijo. Za HE Mokrice je podjetje, ki obvlada svoje delo, podalo mnenje, da se lahko gradi jez edino, če dokažejo, da je interes javnega dobrega nad interesom ohranjanja narave, kar je skoraj nemogoče. In so jih umaknili, niti jih niso dali v dokumentacijo. Najeli so drugo firmo, kjer ima osnovnošolska učiteljica biologije popoldanski s.p. in je podala mnenje, da lahko delajo jezove.

Na Muri je ministrstvo naročilo agenciji RS za okolje, da ne sme obveščati strank v postopku. Tako naravovarstvene stranke zamudijo na vse sestanke in seje, ker jim ne povedo, kdaj so, čeprav bi jih po ustavi morali obveščati. Kršijo osnovna določila. In potem morajo na sodišče, da izsilijo svojo osnovno pravico, da sedijo za isto mizo na pogajanjih. To je šlo tako daleč.

Na Soči pa zaenkrat stoji, ampak bo slej kot prej udarilo ven.

Potem se je še izkazalo, da naš Holding ve, da je zadeva postala malo kočljiva in je glavni kandidat za gradnjo velikega jezu v Bosni. Zelo kontroverzna zgodba in ne vem koliko miljonski projekt. Ko jim zmanjka denarja, morajo narediti nov jez, če se ga potrebuje ali ne. Samo to znajo. Slovenija pa je letno neto izvoznik elektrike, ne rabimo tega, oni rabijo, da zaslužijo.

Ko trgovska veriga, ki je okupirala večino Evrope, prične promovirati hidroenergijo kot zeleno in oh in sploh veš, da so zadeve šle predaleč. Hofer se hvali z ogljično nevtralnostjo, ki je posledica financiranja ogromne (195 MW) hidroelektrarne v Indoneziji, ki po njihovih besedah nima jezu, nima izpustov in nima nikakršnih vplivov na okolje. Letno Hofer v Sloveniji producira 5.000 ton izpustov CO2, ki jih ponosno nevtralizira z uničenjem divjine v drugem delu sveta. Korporacije tudi v letu 2017 mislijo, da smo ljudje mentalno omejeni in nas lahko vlečejo za nos na vsakem koraku. "Greenwashing"? Ne hvala. Če hočeš zmanjšati izpuste CO2, moraš zaščititi mokrišče ali pa zasaditi gozd. Ne pa "reševati" problema izpustov, ki se zgodijo v Sloveniji, nekje v državi tretjega sveta s sofinanciranjem izgradnje hidroelektrarne, ki bo le še povečala izpuste toplogrednih plinov, le da ti ne bodo v obliki dima, kot pri termoelektrarnah, pač pa kot nevidni ogljikov dioksid in metan.

Kaj pa je najboljši način za pridobivanje energije?

Ni najboljšega. Najti razmerje, vprašati ljudi, ki se spoznajo. Dati za isto mizo električarja, gospodarstvenika, biologa, inžinirja, geografa. V Črni gori je neumnost proizvajati hidroelektriko, če ima Podgorica 280 dni sonca na leto, reka Morača ne teče toliko dni na leto. Je pa res, da sončna elektrarna potrebuje silicij, ki ga dobivajo v najlepši džungli in ga še ne znamo reciklirati, a večji kot bo trg, prej se bo nekdo našel, ki bo iznašel recikliranje. Če narediš preveliko sončno elektrarno, ti lahko segreje celo dolino, zato je potrebno imeti meje. Moti pa jih, da je prepoceni, ker rabiš samo panele, 4 vijake, matice in podložke. Pri tem pa se ne da dobiti provizije.

JEZOVI SO NAJVEČJE BOMBE

Spomni nas še enkrat, zakaj se ukvarjate z jezovi?

Kot kajakaši smo spoznavali reke po Sloveniji in kmalu ugotovili, da jezovi niso v redu. Nad jezovi ni brzic, nad njimi je jezero, pod njimi pa prazna struga. Ko se postavi jez, se reka spremeni v jezerski habitat. Če narediš jez, ustaviš poglavitno bistvo reke, to je tok. In narediš iz reke jezero, postane toplejša, zato ima manj kisika in vsi organizmi, ki živijo notri, tega ne morejo prenesti. Kot bi bilo več sto ljudi zaprtih v majhno sobo, prej ali slej ne moreš dihati, in greš ven. Riba ne more iz reke in peš nekam drugam. Če si riba, se greš drstit proti toku, zaradi jezu pa tega ne moreš početi. To ni romantičen problem, da se ribe ne morejo imeti rade, to je velik problem v kroženju elementov po ekosistemih. Lososi se iz potokov, kjer se izvalijo iz iker, selijo v morje, nato pa pridejo nazaj v iste potoke po 10 letih kot 10 kilogramske ribe, se tam drstijo in umrejo. Njihova trupla so gnojilo za ekosisteme – to je gonilna sila, če to ustavimo, se nekaj zgodi. V Ameriki so začeli zato odmirati pragozdovi. Ugotovili so tudi, da sekvoje nimajo več izotopov iz morja, ki so vanje prišli prek lososov.

Ribiči pa nato prinesejo nove vrste, ki preživijo v novih razmerah, ko se razmnožujejo tiste iz ribogojnic in divje ribe, se izgublja genski material, to so kloni, vrste pa dolgoročno izumirajo.

Potem so tu še velika dnevna nihanja vodostajev. Ko je nizka voda, kajakši ležimo na kavču, ribe pa ostanejo v lužah. Ko se to zgodi 30-krat, rib ne bo več, pa še koga drugega ne. Jez ne ustavi samo tok vode, ustavi tudi transport rečnih sedimentov, zato se poglablja struga, skupaj z nivojem struge pa se poglobi tudi podtalnica, ki jo vsi pijemo. Več kot bomo naredili jezov, prej nam bo zmanjkalo vode, slabša kvaliteta vode bo in večja nevarnost poplav.

Jezovi so tudi tempirane bombe. Če daš za zid milijone kubičnih metrov vode (1 kubik – 1 tona), ko to poči, je to bomba. Pred dvemi leti je v Braziliji počil jez, nihče ne ve, koliko je bilo mrtvih. Veliko jih še bo, ker so bili sedimenti radioaktivni in ljudje jedo te ribe.

Jez Mosul v Iraku na reki Tigris, ki naj bi ga pred leti okupiral ISIS, poka, če poči, naj bi v 45 minutah umrlo 6 milijonov ljudi. Ne poznamo bombe, ki naredi takšno škodo.

Zelo radi nam prodajajo, da bomo rešili okolje, če bomo naredili povsod jezove. Če zajeziš reko, poplaviš gozd in travnike, pridnena plast vode je brez kisika, nastane gnitje, ki sproža CO2 in metan, ki je do 32-krat bolj nevaren plin za segrevanje ozračja kot CO2. Jezovi dajo v ozračje več emisij letno kot globalno letalstvo. Dajo nam pa tudi elektriko in posameznikom veliko denarja…

Saj sem tudi sam v šoli mislil, da je hidroenergija super, ker so nas tako naučili. Dober si, če si priznaš, da si mislil ali počel nekaj narobe. Nikoli ni prepozno, da nekaj popraviš. Najslabše je, če veš, da nisi delal prav, pa še kar naprej vztrajaš, ker imaš prevelik egotrip.

BOMO SKOČILI NA GLAVO?

Kaj je torej vaš cilj?

Moramo dojeti, da ne potrebujemo teh jezov, če nam vsem gorijo doma žarnice. Ker smo že toliko uničili in je še zelo malo ostalo. Na nas je, da rečemo našim vladam ne, naj gredo stran, ker je to od nas vseh. Potem nam lahko uspe. Potem bomo lahko mi in naši otroci hodili k reki in se imeli lepo.

Tudi otroci iz OŠ Bovec so izrazili svojo željo, da si želijo ohraniti divjo Sočo.

Sicer pa ne delamo to zaradi nas, to delamo zaradi polžkov, rib, kačjih pastirjev… A tega ne razume vsak, zato se osredotočamo, da dajemo glas domačinom, ki jih noben noče poslušati.

Mi smo klovni, ki dajejo glas tistim, ki delajo doma najboljši šnopc na Balkanu, pa tistim, ki najbolje igrajo na grški buzuki, pa ribičem, ki bi še vedno radi lovili ribe, pa otrokom, ki se igrajo bosi na igrišču, ki bo 20 metrov pod vodo, če bodo tam naredili jez. Samo to bi radi, da dojamemo, da ni mej med narodi, da ni mej v glavah… Da smo prišli do trenutka, ko razvoj ni več edini podatek.

Douglas Tompkins, ustanovitelj North Face znamke, ki se je lansko leto utopil v kajaku, je nekoč dejal: “Vsi hočemo razvoj. Razvoj ima smer, če nas ta smer vodi do prepada, ali bomo nardili še en korak naprej in skočili na glavo ali se bomo obrnili in hodili naprej v drugo smer?” Mislim, da je odvisno od nas, kaj naredimo.

 

Gibanje lahko spremljate na Facebook strani: Balkan Rivers Tour ali na www.balkanriverstour.com

Tekst: Ana Vehovar

Fotografije: Andraž Fijavž Bačovnik, Jan Pirnat, Andraž Krpič, Aljoša Gračner

Intervju je bil objavljen v reviji Sensa avgust, september 2017.

Preberite si še: 

Rok Rozman: “Ko prekineš rečni tok, prekineš življenje.”

"Slovenska javnost ima moč in lahko ustavi katerikoli objekt.

"Kratki film "Zakaj?" - Avantura se zgodi, ko si brez načrtov

Članek je na voljo tudi v tiskani izdaji revije Sensa ki je v prodaji od 03.08.2017.

NAROČI TISKANO IZDAJO REVIJE

S samo nekaj kliki si lahko zagotoviš, da se tvoj izvod Sensa vsak mesec čisto svež znajde v tvojem nabiralniku!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri