Richard Clayderman - princ romantike

Pianist Richard Clayderman, prepoznaven po svojem slogu igranja, po Baladi za Adelino, rekordno prodani uspešnici v nakladi 22 milijonov izvodov, in po nazivu princ romantike, bo v ljubljanskih Križankah nastopal kar dva večera zapored.

Kaj je pripomoglo k vašemu svetovnemu uspehu: sreča, nadarjenost, delo, dober menedžer …?

Richard: Gre za mešanico vseh teh dejavnikov. Brez dvoma sem imel srečo, da sem rojen v družini, v kateri je bil oče učitelj klavirja, poleg tega pa mi je igranje v velik užitek. Sicer pa ne bi rekel, da gre za talent, bolj bi rekel, da gre za dar. Nisem recimo nadarjen za matematiko ali za kuhanje, ples … vendar imam nekaj dara za igranje instrumenta. Nedvomno, da je delo del igranja, zgolj praksa je premalo, in če ne vadim na klavirju najmanj dve uri na dan, bom izgubil svoj občutek za igranje. Prav tako sem imel srečo, da delam z dobro ekipo, gre za skladatelja in producenta Paula de Sennevilla in Olivierja Toussainta, ki je skladatelj, producent in menedžer. Oba trdo delata in imata dar za svoje delo, recimo temu talent.

Ali imate kdaj občutek, da je vaše igranje preveč čustveno?

Richard: Strinjam se z vami, da sem znan po tem in sem označen, da igram romantično glasbo. Nekdanja prva dama Amerike Nancy Reagan me je klicala princ romantike. Nekateri ljudje me kritizirajo zaradi tega, ampak kaj lahko naredim? Nalepko že imam in mislim, da bom umrl s to oznako. Predvidevam, da je s tem mislila 'igranje s čustvi', vendar pa ne morem reči, da sem preveč čustven. Osebno tega ne vidim tako, čustven sem do določene mere. Nisem jokajoči čustveni pianist!

Drži, da je vaš menedžer vašo kariero gradil zelo preudarno?

Richard: Mislim, da je moj menedžer Olivier Toussaint vsekakor previden človek. Tudi sam ne želim, da bi deloval nepremišljeno in sprejemal tveganja. Navsezadnje delava skupaj z roko v roki že 35 let.
Kaj vas vedno znova in znova pritegne pred občinstvo?
Richard: Nastopi so vedno znova zelo zanimivi. Imam srečo, da nastopam v toliko različnih državah sveta, na petih celinah. Vsak trenutek se zavedam, da je to nov izziv: novo občinstvo, novi obrazi, nov klavir, vse je novo in prav to je super.

O čem največkrat razmišljate, ko igrate klavir?

Richard: Večino časa sem 100-odstotno osredotočen na opombe skladatelja in na to, kaj moram opraviti. Lahko, da imam od časa do časa preblisk v vezi z ženo, enim od otrok ali s psom. Ta je navadno zelo kratek, kot instant ali zvezdni utrinek. Še sreča, da med igranjem ne mislim na slabe stvari, kot so davki ali računi, ki jih je treba plačati.

Kaj je bistvo vašega igranja?

Richard: Za vsakega začetnika igranja na klavir je pomembno čim bolje spoznati instrument, in to s trdim delom ter vajami, ki se redko lepo slišijo za ušesa. Počasi, z vadbo in še enkrat vadbo, so prsti na tipkovnici sposobni posredovati čustva in lep zvok poslušalcem. Da bi lahko bil v celoti posvečen čustvom in interpretaciji, moraš ogromno vaditi. Takšna redna praksa daje izvajalcu možnost, da igra bolj sproščeno.

Kako se vidite?

Richard: Sem povsem normalen človek in obenem pianist. Biti normalen človek zame pomeni, da rad nosim kavbojke, športne čevlje, majice, hodim naokrog na sprehode z ženo in psom globoko v gozd, gledam televizijo, hodim nakupovat v trgovske centre … No, nekaj mojih prijateljev pravi, da sem malce skrivnosten, vendar tega sam ne morem oceniti. Kot pianist vsak dan vadim na svojem ​​klavirju in imel sem priložnost, da sem naredil izjemne posnetke z več kot 1.200 naslovi, ki sem jih prodal na milijone, ter igral na več sto koncertih.

Ali imate še kakšno željo, sanje v vezi z igranjem?

Richard: Mislim, da vsak pianist, vsak instrumentalist vedno poskuša izboljšati svoje igranje. Sam vedno znova poskušam igrati čim bolje, se pravi po svojih najboljših močeh. Recimo, da želim igrati še hitreje, z več čustvi. Upam pa tudi, da bom še naprej tako užival v igranju klavirja ter seveda nastopanju in koncentiranju.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja