Pust je bil za staroverce zelo pomemben

V zgodovini naših slovanskih prednikov je bil pust od nekdaj pomemben dogodek. Prinesel je pomladno radost in upanje, ki ga je po dolgih temnih in mrzlih dneh človek še kako potreboval.

Pust je bil za staroverce zelo pomemben (foto: profimedia) profimedia
5. 3. 2019

Ljudje naj bi se po vsem svetu šemili že tisočletja. Zakaj? Sprva zato, ker so menili, da se v našemljencu naseli duh prednika, pozneje pa zato, ker se je človek le v taki opravi lahko približal duhu, ki oživljajo naravo. (druzina.si)

Tudi pri nas praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo in predstavlja praznovanje prihoda pomladi ter odganjanja zime. 

Pri pustu ne moremo mimo lika kurenta. Iz starih slovenskih pripovedk (Jakob Kelemina) lahko izvemo, da je bil Kurent pri starih Slovanih zelo spoštovan bog, praznovanje pusta pa je bil spominski dan starega Kurenta. Posvečen dan mu je bil torek. Z bogom Kurentom je bila povezana vinska trta in ajda. 

Kurent predstavlja nadnaravno moč, s katero odganja zimo. Z divijim plesom in oglašanjem zvoncev ponazarja pradavni poskus ljudi, da bi vplival na naravne zakonitosti. Z svojim divjim plesom in glasnim ropotom kravjih zvoncev odganja zimo in kliče v deželo pomlad, preganja slabo in prinaša dobro. 

Tudi po drugih območjih Slovenije obstajajo različna stara izročila, ki se navezujejo na pust. Na Gorenjskem je pust povezan tudi s kresom na pustni večer. Po razlagi starih ljudi naj bi šlo za počastitev ajdovske boginje, ki je poskrbela, da je lan spomladi dobro zrasel.

V knjigi iz Nevidne strani Neba piše Pavle Medvešček, kar so mu zaupali sogovorniki. Starejši možje so mu povedali, da se je nekoč pust praznoval vedno na isti dan, to je 53. dan po zimskem krasu, ki so ga zakurili 21. decembra. Sogovorniki so mu o pustu zaupali tudi: "Pred prvo vojno smo pustnim maskam rekli kar šklafedrini. Ta običaj na koncu zime je bil za vse staroverce zelo pomemben. Prinesel je ponovno veselje in upanje, ki ga je po dolgih temnih in mrzlih dneh človek še kako potreboval. Seveda je večinska vera temu nasportovala in ga tudi preganjala, a povsem zatrla ga ni nikoli. Predolgo je že v krvi človeka, ki je živel in bil odvisen od zemlje. Predvsem za tiste, ki so hodili v cerkev je bil ta običaj nespodoben, prostaški in preveč razuzdan."

Poglejmo si nekaj pustnih običajev, katere je v knjigi Iz nevidne strani neba popisal Pavle Medvešček, ki je te informacije dobil od zadnjih posoških starovercev.

OBRED KLICANJA SONCA

Klicač sonca (tudi bobunik ali uakač) je bila maska, ki je bila del posebnega obreda, o katerem je spregovoril Jože Čančar iz Volčanskih Rut blizu Tolmina leta 1963.

“Ta maska je hodila po hišah spomladi in jeseni ter vanje prinašala rodnost in obilje. Ta obred se je odvijal vsako leto konec februarja pri Vogrinkih. Po tradiciji oblečen mladenič je bil obrnjen proti vzhodu, kjer je čakal, da vzide sonce. Domačini so stali mirno okoli njega in nestrpno čakali. Ko so prvi žarki obsijali bobunika - uakača, je fant z obema rokama, v katerih je imel palice (iz nagnoja), začel tolči po bakrenem kotlu, ki ga je imel na glavi. Dekleti, ki sta bili levo in desno ob njem, sta iz platnene košare, ki sta jo nosili, zajemali na koščke narezano slamo in jo metali v zrak, tako da je letela na vse strani in tudi po domačinih, ki so bili tam okoli. Ko je sonce v celoti vzšlo, je mladenič nehal tolči. Z glave si je snel kotel in ga položil predse. Iz mauhastega birtuha, ki ga je imel obešenega na sebi, je nato zajemal semena ajde in rži, ki jih je razdelil prisotnim. Za tem pa so še iz kotla vzeli nekaj slame in stroke boba, ki so ga doma pustili za setev ali pa ga dali živini. Slamo pa so razrezali in jo nekaj vrgli po hiši, hlevu, kleti in njivi. Dan za klicanje sonca ni bil določen. Opravili so ga nekega dne ob koncu februarja, in sicer v jasnem jutru.”

Nadalje razlaga o procesu sprejetja fantov v fantarijo, kateremu so pravili možjeta. Novinci, ki so želeli biti sprejeti v fantarijo so večer pred tem jedli ramaštonja jajca. Po potokih so iskali rakove samice, ki so spodaj na zadku nosile jajčeca. “Te so jim z lesenim strgalom odstranili in shranili v posodo. V ponev so dali maslo in ga segreli. Nato so vanj usuli jajčeca, ki so jih mešali nekaj minut, maslo pa so že prej posolili. Vsebino so nato vlili v posodico, kjer se je maslo ohladilo in strdilo. Pomembno je bilo, da so bila vsa jajčeca v maslu. Fant je moral na predvečer zaužiti celotno predpisano količino, ki naj bi mu dala toliko moči, da bi opravil možjeto. Tudi fant, ki je nosil masko bobunika, je moral na predvečer zaužiti ramaštonja jajca, da bi imel vso potrebno moč, da bi dovolj dolgo tolkel po kotlu in na glas kričal, ko bo klical sonce.”

PUST NA ČEPOVANSKIH VRŠAH

Čepovan je naselje, ki spada pod občino Nova Gorica. Poglejmo si, kaj je gospod Medvešček našel tam leta 1964 v pogovoru s Francom Podkornikom.

“Leta 1905 sem s starejšim prijateljem odšel na kmetijo Gaber, ki je bila na samoti za vzpetino Risnik (884 m) na vzhodu s pogledom na Trebušo. Ker sem imel osemnajst let, me je vodja fantarije povabil na preizkušnjo, da me počasi vpeljejo v delo fantarije. Predvsem pa, da se od blizu seznanim s potekom priprav za košlijo, kot so takrat rekli pustnemu času na Vršah. Kot sem kasneje ugotovil, smo bili na Vršah dokaj izolirani od okoliških vasi. Morda smo prav zaradi tega ohranili najstarejše izročilo o pustnem času na Čepovanskem. Košlija je bila povezana z živinorejci, ki so bili prvi prebivalci Vrš. Fant, ki je sodeloval v košliji in si je oblekel predpisan oprenc je postal košlun. Staro pravilo košlije (pusta) je določalo, da je imela le tri glavne košlune, to so bili kozlon, ki je bila glavna “maska”, telce in beka. Ostali udeleženci so imeli enak oprenc kot drugi, le da na glavi ali telesu niso imeli košnika. Namesto tega so si obraz namazali s sajami ali kakšno drugo snovjo in nosili različne klobuke. V eni roki so imeli lahko lesene vile, grablje, cepec, rogovilasto palico, metlo ali kaj drugega. Eden pa je nosil posebno košaro s pepelom, ki se je iz nje usul, ko je po njej udaril s palico. Pepel je zajel tudi z zajemalko in ga vrgel v zrak ali pa na mimoidočega. Drugi je imel v košari brinove iglice, ki jih je metal po hiši, ki so jo obiskali. Tretji pa je na hrbtu nosil koš, v katerega so odlagali vse, kar so jim darovali po hišah. Vsako leto so izžrebali šest fantov, ki bodo nosili oprenc kozlona, telca in beke. Ti pa so potem izžrebali med seboj tri, ki bodo nosili oprence v dopoldanskem, in preostale tri, ki jih bodo nosili v popoldanskem času na pustni dan.

Preden so se pri Gaberju začeli preoblačiti, jih je tisti, ki je nosil opren kozlona, pozval, da morajo kot vsako leto najprej do Risnika, kjer se bodo postavili v ris. Vanj so se postavili tako, da so bili s hrbti obrnjeni navznoter. Na kozlonov ukaz so se z rokami prijeli sosedov in tako naredili živi ris. Nekaj časa so gledali proti nebu in mrmrali naučen urok, na ukaz “Gremo!”, pa so se spustili. Vsak je nato znotraj risa vzel nekaj trave, kamenček, vejico ali kaj drugega, in odšel proti Gabru.

Za vse udeležence košlije so zvečer na enem izmed skednjev pripravili večerjo iz vsega, kar so nabrali po hišah. Po jedi pa je sledil ples z godci iz Trebuše, na katerega so lahko prišli vsi domačini, starejši in mlajši. Ker se plesa nikoli niso udeležili fantje iz sosednje vasi, ni prišlo do pretepov.

Na pepelnico pa so pripravili čisto poseben opren. Srajco in hlače so napolnili z listjem in senom, glava pa je bila narejena iz stare rute, ki je bila tudi z nečim napolnjena. Ko je “ta star” ležal na nosilih na dvorišču pred hišo, so ga vsi košluni objokovali, ker jih zapušča. Neprestano so ga objemali in poljubljali ter ga s pušpanovo vejico, ki so jo namakali v kis, tudi škropili. Nato so “ta starega” v procesiji odnesli na vrh Risnika. Položili so ga v sredino risa, ki je bil narejen iz neobdelanih kamnov, in ga z gorečo gobo zažgali. Njegov pepel pa so vsi prisotni posipali po okolici izven risa. V primeru, da je kdo zaradi pijače omagal, se je ulegel kar v ris. Vsi udeleženci pa so morali biti do teme doma, ker se je naslednji dan začelo ponovno delo, pri katerem nihče iz družine ni smel manjkati. Po končani prvi svetovni vojni pa se košlija (pust) ni nikoli več obnovila. Za to je bilo več razlogov, a bi predolgo trajalo, da bi Vam vse to povedal.”

PUST V DOLGEM LAZU IN OKOLICI

Pa pojdimo še malce proti Mostu na Soči v vas Dolgi Laz, kjer je leta 1965 gospod Medvešček spraševal gospoda Jožeta Pepi Pangerca o njihovem pustovanju, za katerega je bila zančilna posebna maska skvačkana iz belega sukanca, rekli so ji snjegunca.

“Snjegunca je predstavljala zimo, zato je ljudje niso pustili v hišo. Pa tudi sicer, so se je otroci bali, ker je predstavljala tudi smrt, saj dobro vemo, koliko živega umre prav v zimskem času. Da bi jo zavarovala pred poškodbami, je imela ob sebi dva volkova. Ko je snjegunca poskušala priti v hišo, sta ji volkova to preprečila. Za plačilo pa sta od gospodarja zahtevala denar in nista odnehala, dokler ni plačal. Vsota ni bila pomembna, zadostoval je tudi krajcar, saj so goldinar bolj redkokdaj dobili. 

Snjegunce na koncu pusta nismo zažgali, čeprav so ljudje tako govorili. V resnici je šlo le za simboličen zažig. Na pustni torek proti večeru, ko so šle norčije h kraju, je orožnik zaukazal, naj volkova priklenejo k drevesu, da bosta dala mir, snjegunco pa zaklenejo v hlev, kjer bo počakala, da jo naslednje jutro zažgejo na kresu. Vendar je bilo že prej vse pripravljeno in dogovorjeno. V hlev so na skrivaj prinesli okoli meter in pol dolgo brezovo poleno. Snjegunca, ki so jo zaprli, pa je imela tam že pripravljeno obleko, da se je fant preoblekel. V temi je tako neopazno prišel iz hleva in obenem iz njega na varno odnesel še obleko snjegunce. Ko so na pepelnico zjutraj ob množici zijal odklenili hlev, je vanj prvi stopil orožnik s sabljo v roki, rekoč: “Snjegunca, prišel je čas, ko boš morala z nami!”. Nato pa je prestrašen rekel: “Saj je ni, pa ja ni zbežala skozi zaklenjena vrata?”. Ko so stopili v hlev še drugi, so začudeno rekli: “Glej ga zlomka, saj ni zbežala, le spremenila se je v brezovo poleno. Poglejte, na njem se še vidi kose njenega pregrinjala”. Poleno so nato odnesli na dvorišče, od tam naprej pa sta ga morala volkova nesti vse do kraja, kjer je že gorel kres, in ga na orožnikov ukaz vreči vanj. Orožnik je nekaj časa hodil okoli kresa in nekaj govoril, a sem vse tisto že zdavnaj pozabil. Vem le to, da, če je brezovo poleno kmalu zgorelo, je pomenilo, da bo gozd kmalu ozelenel, ker je ogenj pregnal zimo. Pa še to, okoli kresa smo plesali, dokler ni ugasnil. Na koncu pa smo ga družno še poscali, seveda je pred tem orožnik pobral nekaj pepela od brezovega polena, ki so ga kasneje uporabljali v času suše, ko so z njim nekaj čarali.

Od ostalih mask so bili najštevilnejši šklaferdini, ki so se med seboj razlikovali po maski in po tem, kaj so predstavljali. Bilo jih je toliko, kolikor je bilo fantov. To so bili brusač, berač, kosec, orač, loncevez, izdelovalec košev in košar, pintar, metlar, kovač, in drugi. Edini, ki se ni držal skupine, ker je neprestano tekal in lovil gledalce, je bil šklefedrin škrujar, ki je imel v rokah dolge lesene škarje in vrečko s pepelom, s katero je tolkel po tistih, ki jih je dosegel. V skupini so bili še godci. Lahko je bil le harmonikar, ki je imel ob sebi še godca s škantom, bobnom ali piščalkami. Ti so imeli okrašene le klobuke in instrumente, v gumbnici pa so imeli zelenje. Če se med obhodom niso skregali, so zvečer igrali na skupni večerji z dekleti in po njej na plesu, ki je bil največkrat na kakšnem večjem skednju. Naslednji dan so igrali tudi ob kresu.

Obleke vseh šklefedrinov so bile stare, ponošene in raztrgane. Zato so imele razne “flike” oziroma krpe. Podobno je bilo z obutvijo. Eni so imeli dva desna ali dva leva čevlja, drugi cokle, nekateri pa celo različna čevlja po obliki in barvi. Različnost se je kazala tudi v pokrivalih, predvsem pa tisto, kar je določen šklefedrin predstavljal in delal, da je vzbujal smeh. Ne verjamem, da bi se danes našel fant, ki bi te stare “cunje” in klobuke sploh vzel v roke. Saj vidiš, kaj danes nosijo. Le tiste kupljene v mestu, ki pa ne vem, kaj pomenijo. Zame niso iz našega sveta.

Vem pa, da bi bili mnogi bolj srečni, če pusta sploh ne bi bilo. Predvsem tisti, ki so hodili v cerkev. Zanje je bil ta običaj nespodoben, prostaški, predvsem pa preveč razuzdan. Maske so delali zelo drzno in vsak po svoje. Opisal pa bi jih zelo težko, ker nisem nobene naredil, podrobnosti pa sem že zdavnaj pozabil. Če bi bil še kdo živ iz tistih časov, bi te gotovo poslal k njemu, da bi ti o tem še kaj povedal. Toda žal so že vsi šli skozi preduh.”

Preberite si še: 

Drežniški pust - čaščenje pomladnih sil po starem

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri