»Psyche« je ženskega spola, duša je ženskega spola in jaz sem ženskega spola

Metka Krašovec je izjemno nadarjena slovenska akademska slikarka, ki je našla svoj navdih v ženskah ... »Ker ima žensko obličje že po naravi več miline, zame ima tudi več metafizike in lepote. Je izrazno sredstvo, ki bolj ustreza temu, kar hočem povedati.«

26. 3. 2012

Metka je leta 1964 diplomirala iz slikarstva, nato pa je magistrirala najprej iz slikarstva in nato še iz grafike. Po študiju se je izpopolnjevala v ZDA ter Veliki Britaniji in leta 1977 postala profesorica na Akademiji za likovno umetnost.

V življenju je videla veliko sveta, poleg Slovenije so bile njen začasen dom še tri države. Kot punčka je z družino najprej živela v Beogradu, nato pa so se zaradi očetove službe preselili še v Ameriko, najprej v San Francisco in nato v New York.

Od druge gimnazije leta 1953 živi večinoma v Ljubljani, a pravi, da ima 'ves čas občutek, da je to le začasno.'

V Mehiki je spoznala Tomaža Šalamuna in se po poroki vrnila z njim ter tam ostala leto dni. Poleg slikarstva in Tomaža ne bi mogla živeti brez prijateljev, Mediterana, barv, narave, knjig in smeha. V čast njenega jubileja, lani je praznovala 70. rojstni dan, je v Moderni galeriji do 29. aprila na ogled njena pregledna razstava.

Vaša biografija se začne z znamenitim stavkom 'Kar pomnim, sem bila 'outsider'. Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod.' Se zdaj, ko ste v zrelih letih, še vedno počutite kot 'outsider'?

Metka: Dlje živim, bolj čutim, da ne spadam nikamor. Hkrati pa tudi vem, da smo vsi eno, vsi del ene celote. V vsakdanjem življenju to pomeni, da ne pripadam nobeni skupini, plemenu ali klanu. Nikoli nisem nikamor pripadala, vedno sem bila nekako drugačna in od drugod. Vendar pa to ne pomeni, da ne bi mogla živeti kjerkoli ali se razumeti s komerkoli.

Zakaj ste izbrali slikarstvo, zakaj sploh umetnost?

Metka: Bila sem zelo introvertiran otrok. Raje, kot da bi se igrala z otroki na dvorišču, sem čepela doma in brala. Verjetno je bilo že takrat nekaj v meni, kar se je hotelo izraziti, ker sem si močno želela k baletu, a nisem smela, ker sem imela razširjeno srce. Želela sem si tudi igrati klavir, a ga doma nismo imeli, kupiti pa ga tudi nismo mogli.

Trenutka odločitve, da grem na akademijo za slikarstvo, se ne spominjam. Vse se je nekako dogajalo mimo moje zavestne volje, kot bi me vodila usoda. Risati sem v bistvu začela razmeroma pozno.

Spominjam se stripov, ki sva jih v gimnaziji med poukom risali z mojo najboljšo prijateljico Travico Maleš. Ko naju je razrednik, profesor Ilc, zet slikarja Jakopiča, zasačil, se mu zadeva ni zdela preveč zabavna in je prijateljičinega očeta, znanega slovenskega slikarja Miho Maleša, posvaril pred mojim slabim vplivom na njegovo hčer. Ampak Travičini starši se zaradi takega 'slabega vpliva' niso pretirano vznemirjali in sva še naprej neprestano tičali skupaj.

Zato sem veliko časa preživela pri njej doma in njen oče, Miha Maleš, je bil zame bog, ki se je ukvarjal z nečim zelo posvečenim. Si pa nikoli nisem upala vprašati za nasvet ali se sploh pogovarjati o slikarstvu s Travičinim očetom. V zadnjem letniku gimnazije sem šla v Slapernikovo risarsko šolo, nato pa na sprejemne izpite na akademijo, kjer sem bila sprejeta.

Vaši starši so imeli na vas velik vpliv. Kako velik?

Metka: Da sem v slikarstvu dosegla, kar sem, se moram zahvaliti prav njim. Starša sta imela rada umetnost in sta me že zgodaj peljala v muzeje in galerije. Hodili smo v Dramo in na koncerte, spodbujala sta tudi moje branje.

Ko sem se odločila za slikarstvo, nista bila preveč navdušena, saj sta se bala, da ne bom mogla preživeti. Za moj umetniški razvoj je bilo odločilno tudi to, da mi po končanem študiju ni bilo treba takoj v službo, ampak sem šla lahko naprej na slikarsko specialko. Nato sem našla in pridobila štipendijo za študij v Ameriki, po vrnitvi pa sem naredila še grafično specialko.

Starša sta me ves ta čas podpirala. Z opremami knjig sem sicer zaslužila za barve, a stanovanje in hrano, torej osnovno eksistenco, sem imela zagotovljeno doma. To pa mi je omogočalo, da sem se lahko v celoti posvetila slikanju in iskanju svoje poti.

Čas po koncu študija je namreč najbolj kritičen in takrat se največ umetnikov 'izgubi', če si morajo služiti kruh. V tistem času ni bilo delovnih štipendij, za katere bi lahko zaprosil po končanem študiju, in si bil tako dobesedno vržen v realno življenje.

Samo najmočnejši so vse to zmogli prestati brez posledic za nadaljnji razvoj. Sama sem šele sedem let po diplomi prodala prvo sliko, nato so se začele prodajati grafike. Eksistenco mi je omogočilo tudi poučevanje, in sicer sem najprej poučevala na šoli za oblikovanje, nato pa na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

V biografiji tudi pišete, da 'nekatere slike nastanejo brez muke, druge me totalno izmučijo tako, da se mi bruha od slikarstva'. Koliko časa traja proces ustvarjanja posamezne slike?

Metka: Tega ne bi mogla opredeliti, saj se procesa ustvarjanja ne da točno locirati ali omejiti. Ne ustvarjam samo, ko sedim za mizo ali pred slikarskim stojalom. Proces ustvarjanja se lahko dogaja, ko sedim in buljim v prazno, ko nekaj čečkam, ko se sprehajam, preden zaspim ali ko končno zagledam nekaj, kar sem že stokrat videla.

Proces ustvarjanja se dogaja, ko sem srečna ali nesrečna, ko sem sama ali v dvoje. Edino v množici se mi to ne more zgoditi, vsaj meni ne. Ustvarjanje je v bistvu neko posebno stanje, ko sem obenem prisotna in me ni. Ali bolje rečeno, ko me ni, pa vseeno zaznavam.

Sama realizacija, torej samo delo na sliki, pa je zagotovo dolgotrajen proces. Slika večjega formata mi običajno vzame od dva do tri mesece. Neprestano sem v ateljeju, vzamem si le odmor za kosilo in enourni sprehod. To počnem iz dneva v dan, vsak dan, ob petkih in svetkih. Če slikar te strasti za ustvarjanje nima, je izgubljen.

Na vaših slikah se pojavljajo predvsem ženske. Zakaj?

Metka: Vedno sem slikala le ženske, v grafikah in risbah pa so nastopali moški v paru z žensko. 'Psyche' je ženskega spola, duša je ženskega spola in jaz sem ženskega spola. Nikoli mi ni bilo do slikanja heroičnih prizorov, kjer bi protagonisti bili moški.

Žensko obličje ima že po naravi več miline, zame ima tudi več metafizike in lepote. Je izrazno sredstvo, ki bolj ustreza temu, kar hočem povedati.

Na slikah upodabljate tudi otroke, predvsem deklice. V biografiji pišete, da jih obožujete in da one obožujejo vas, v smislu, da se na neznanih krajih odlepijo od staršev/vrstnikov in pridejo k vam. Zakaj mislite, da je tako?

Metka: Res je, na potovanjih so k meni redno pristopale deklice in me vzele za svojo, pa čeprav se jezikovno nismo mogli sporazumevati. Mislim, da otroci začutijo dušo človeka in z njo komunicirajo. Kakšna je človekova zunanjost, njim ni pomembno.

Kaj je sicer vaš navdih, da začnete ustvarjati?

Metka: Navdih je nenavaden pojem. Pride, kar priplava, ko hoče, nikakor pa se ga ne da priklicati na silo. Pride vedno nepredvidljivo, v obdobjih sreče ali obupa, ni pravil. Sicer pa že beseda sama – navdih ali inspiracija – pove, da jo to stanje, ko je v tebi duh.

Če sem brez navdiha in si ga želim, je edino, kar lahko naredim, da se poskušam spraviti v stanje, ko sem najbolj sprejemljiva in odprta, tudi ranljiva, in ponižno čakam. A vseeno pridejo obdobja, ko navdiha ni. Jaz jih imenujem gluha stanja, kriza ali temna noč duše, ko se zdi, da je vsega konec.

Na vaše cikle v slikarstvu je vplivala tudi ljubezen. Kaj bi lahko rekli o rdečem ciklu?

Metka: Rdeči ciklus slik je povezan tako z ljubeznijo kot z mamino smrtjo. V njem je ves razpon mojih čustev in občutkov, od sreče do potrtosti. Rdeča barva mi je bila zanimiva prav zato, ker sem z njo lahko izrazila vsa ta stanja in čutenja.

Na enem od številnih potovanj ste spoznali svojega moža, pesnika Tomaža Šalamuna. Kje se je zgodilo? Ali bi lahko rekli, da je tudi on vplival na vaše ustvarjanje?

Metka: Tomaža sem spoznala v Mehiki, po vrsti tako nepredvidljivih slučajev, da mi je bilo jasno, da je bila na delu usoda. Na samo ustvarjanje sicer ni vplival, ker nima dostopa v atelje, ko so slike v nastajanju. Ko pa je slika narejena, zlasti če gre za neko prelomnico, ki nakazuje nekaj novega, je on vedno prvi, ki mu jo pokažem.

Zaupam mu, saj je izjemno hiter pri prepoznavanju novega in kvalitetnega, poleg tega je izredno pozitiven in spodbujajoč. Odkril je resnično veliko odličnih mladih pesnikov in enako zanesljiv je tudi pri odkrivanju slikarjev.

Zanimivo je še, da ko sva se spoznala, sva oba že prejela nagrado Prešernovega sklada, in to istega leta – 1973.

Kaj vam danes pomeni Mehika?

Metka: Danes je to spomin na vse, kar je bilo lepega. Pozneje sem bila še enkrat tam, vendar se ne želim več vračati. Na splošno se v kraje, ki so se mi močno zasidrali v spominu in iz katerih črpam navdih, ne želim nikoli več vrniti.

Ste kdaj šteli, koliko držav ste obiskali?

Metka: Ne veliko ... (na našo prošnjo jih prešteje, op. a.) ... bilo jih je 37.

Je sploh še kakšen kraj na svetu, kamor si želite, pa vam še ni uspelo priti?

Metka: Je, Avstralija.

Katera je trenutno vaša najljubša slika?

Metka: Mislite tuja ali lastna? Tujih je toliko, da bi jih težko naštela, zlasti ne po hierarhiji. Slike Piera de la Francesce, Velasqueza, Rembrandta, Vermeerja ...

Pri lastnih pa bi težko rekla, ker se naklonjenost spreminja. Zelo težko bi se odločila, katero vzeti s seboj, če bi imela na izbiro samo eno. Dve imam doma obešeni v dnevni sobi in sta s tem postali del mene ... Razen teh pa sta mi ljubi še Večerno zvonjenje in Žrtvovanje.

Nekaterih svojih slik ne želite prodati/podariti, skratka dati od sebe. Zakaj oz. kaj ob njih občutite?

Metka: Izjemno težko se ločim od slik, ki jih še nisem presegla po kakovosti. Drug tak primer so slike iz ciklusov v nastajanju, ki še niso zaključeni. Te mi kažejo pot naprej, čeprav so obrnjene v zid. V ateljeju, razen slike na stojalu, na kateri delam, nimam nobenih slik.

Ali kdaj opazite 'napake' na svojih slikah, je kjerkoli kaj, kar bi popravili?

Metka: Seveda, vedno. Vsa sreča, da tistih, ki niso več moje, ne smem popravljati, ker bi bila zagotovo katastrofa.

Slikarstvo je, kot mnogo drugih dejavnosti, večinoma domena moških. Zakaj mislite, da je tako?

Metka: Imela sem veliko izjemno nadarjenih, inteligentnih in izobraženih študentk, a jih je več podleglo 'življenju samemu' kot moških kolegov. Se pa stanje izboljšuje, trenutno imamo celo vrsto zelo dobrih slikark, in ko sem šla v pokoj, so na akademiji začuda spet sprejeli medse žensko, da uči slikarstvo.

Od ustanovitve akademije, leta 1945, pa do mojega odhoda sem bila namreč edina ženska, ki je poučevala slikarstvo. Potem pa se mi čudimo talibanom ...

Če pogledate nazaj, bi kaj spremenili v življenju?

Metka: Kakšnim ljudem bi se izognila.

Kje bi preživeli preostanek življenja, če bi imeli neomejene (finančne) možnosti in na voljo katerokoli deželo?

Metka: Marsikam bi potovala za nekaj mesecev na leto, živela bi pa doma, ker mi prostor, kjer delam, in prijatelji največ pomenijo. Resnično sem hvaležna za vse dobre in plemenite ljudi, ki sem jih spoznala in kadarkoli imela za prijatelje.

Bi radi še kaj posebnega doživeli ali poskusili?

Metka: Želim si le, da bi bila zmožna narediti kako res dobro sliko.

Besedilo in foto: Urška Košir

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri