Za vse, ki ste pregorele od tega, da morate biti popolne

Za vse nas, popolno nepopolne

Za vse, ki ste pregorele od tega, da morate biti popolne (foto: unsplash) unsplash
20. 7. 2018

Popolno popolne

Nedolgo nazaj sem nekje zasledila ta citat in nemudoma me je prešinila potreba, da napišem nekaj glede tega, saj mi je tematika zelo pri srcu in ne bi si odpustila, da se ne izrazi.

Besedilo se v angleščini glasi takole: »So many years of education yet nobody ever taught us how to love ourselves and why it is so important«. Prevedli bi lahko nekako takole: »Toliko let izobraževanja, toda nikoli nas nihče ni naučil, kako ljubiti sami sebe in zakaj je to tako zelo pomembno.«

Ne moremo spremeniti preteklosti, niti tega ne, da nas najverjetneje niso učili ljubezni do sebe, vsaj ne s tako vnemo in zagnanostjo, kot poštevanko ali abecede. Kriviti učitelje, celo starše, je nesmiselno, saj verjamem, da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Kar pa lahko naredimo že danes je to, da spremenimo miselno naravnanost, ki v nas vzbuja slabe občutke in nas dela nevredne ljubezni. Ne vem, morda smo že dovolj daleč in smo napredovali do te mere, da lahko že vsak vrabec čivka o pomenu pozitivnih misli in kako le-te vplivajo na naše dojemanje sveta. In imamo teh afirmacij že vrh glave. Sama nimam namena postati vrabec (čeprav nimam nič proti temu, da bi bila svobodna kot ptica, pa tudi luškani so). Včasih je težko pisati z distance in z neko vzvišeno držo o tem, kako sem odkrila vse modrosti tega sveta in oh, a potem se vstanem iz stola, grem do ogledala in vidim vse prej kot to, kar si vsaki dan ponavljam... lepo osebo, ki kar žari tudi navzven. Saj ne rečem, da mi ne uspe, toda ne vedno (oh, še kako ne!). Zbudim se s podočnjaki, zabuhlim obrazom in zamašenim nosom. Velikokrat koža ne zasije in lasje sploh ne izgledajo tako, kot sem si zamislila in s tem namenom tudi kupila tisti šampon iz tv oglasa.

Nočem, da besede zvenijo pokroviteljsko in ker vem, da se kot vrsta radi primerjamo, nočem, da bi kdorkoli menil, da ni dovolj dober, ali da še ni »tam«, na tisti stopnji, kjer bi moral biti, da bi bil srečen in uspešen. Vsak je v svoji imaginarni časovni coni in vsak dirka svojo dirko. Nikoli nismo korak ali več teh pred ali za nekom. Mi smo svet zase (pri tem moram opomniti, da tudi noben človek ni osamljen otok. Vsi smo povezani, vsi se učimo in rastemo na tem skupnem potovanju. W.Dyer) in v tem primeru je ta svet tak, kjer ne tekmujemo in se ne primerjamo z drugimi, kjer lahko vodimo svoj tempo in prav je tako. Nikoli ni prepozno, nikoli ni prezgodaj. Vedno smo ravno pravi čas tam, kjer moramo biti.

Tako preprosto je. Morda sem zato morala nekatere stvari spustiti iz rok, ker še nisem bila pripravljena. In zato se komaj sedaj začenjam gledati v ogledalo in se resnično videti. Mirne vesti in brez nepotrebnega kritiziranja, pa čeprav je kritik v meni pristoten veliko časa. Toda precej manj, kot takrat, ko si je kupil celoletni abonma za najboljši sedež v moji glavi. Kaj celoletni, dosmrtni. Sedaj sem mu ta privilegij odvzela in sme tu pa tam priti na kakšno predstavo, pa še sedi nekje v zadnjih vrstah, ker so prve zasedene z zelo posebnimi in imenitnimi gosti: vera vase, samospoštovanje, ljubezen, dajanje, sprejemanje, pogum, moč in zaupanje.

Nočem spet postati vrabec, ki je zapel že vse pesmi in postaja preveč glasen in moteč. Vendar nikakor ni dovolj en list papirja, ki bi lahko zadržal vse, kar želim povedati in dati vsaki duši, osebi, ki to prebira.

Za vse, ki se počutijo slabo v svojem telesu, ki menijo, da niso dovolj dobre in usposobljene za neko delovno mesto, za tiste, ki nenehno požirate besede in svoje misli v upanju, da boste zato lažje sprejete, za vse, ki ste se morale pomanjšati v zvezi in za vse, ki ste niste bile iskrene do sebe le zato, da bi vas imel kdo rajši. To pišem za vse, ki ste pregorele od tega, da morate biti popolne žene, mame in hčere. Ki se nenehno grajate, da ne zadostite vsem zahtevam družbe, da ste uspešne v poslu, a slabe mame, da ste dobre mame a neuspešne v iskanju zaposlitve, da ste inteligentna bitja, a nikjer prostora pod soncem, kjer bi se lahko izrazile. Za vse, ki se počutite lepe in sijoče, a menite, da niste dovolj pametne, za tiste, ki se počutite dovolj pametne a ne tudi dovolj lepe. Za vse nas, popolno nepopolne. Telesa, ki si želijo biti ljubljena in vidna. Ne vem, kdo je dejal te besede, ki se glasijo nekako tako: »ne rabiš se zaobljubiti za vse dni, poskusi za en dan in nato naslednji dan znova za en dan«. Vsaj za en dan se dajmo počutiti, kot da smo že popolne. Kot da nam ne manjka prav nič. Da smo zdrave in zadovoljne v zvezi.

Če bi imela vazo s frnikolami, ki bi označile sleherni dan, ko se nisem marala, bi že ta davno počila in se razletela na sto delcev. In nato sem pomislila, kaj ko bi se za spremembo začela imeti rada in da vidimo, kaj bo to prineslo. In delovalo je. Postalo je tako mogočno, da nisem rabila nobenih potrditev od partnerja, ne od družine in prijateljev, ne od nikogar. In da, ponosna sem nase, ponosna, da polnim novo, lepšo vazo. In vanjo bom odslej dajala le najlepše rože, ki bodo dišale in kipele v svoji bujnosti ne le zame, temveč tudi za druge. In ko pride dan, ko nam ne bo do pohajkovanja po travniku in nabiranja cvetlic, sprejmimo tudi to. S hvaležnostjo. Hej, saj ne tekmujemo!

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri