Pozabi, kar se pričakuje in stori to, kar te osrečuje

Nekaj misli, ki jih je zapisala Sara Fabian, inspiracijska govorka

Pozabi, kar se pričakuje in stori to, kar te osrečuje (foto: pixabay) pixabay
3. 11. 2018

Ko prijokamo na ta svet, vsaj na videz, ne vemo ničesar. Smo produkt družbe, ki nas je vzgojila in oblikovala naš vrednotni sistem in sistem verovanja na način, da nam je pokazala, kaj je prav, kaj narobe, kaj je dobro ali slabo ter normalno in ne-normalno.

Rodila sem se v vzhodni Evropi, kjer so verjeli, da je vloga ženske že vnaprej določena in postavljena v nek okvir (v katerega se moraš »stlačiti«) . Ko sem dopolnila svojih 30 let, sem bila samska in veliko ljudi me je pričelo spraševati, češ kaj je narobe z menoj ter kako, da nisem uspela spoznati te »prave« osebe, velike ljubezni, ki bi mi zapolnila svojo praznino (po njihovem sem bila namreč neizpolnjena). Tistega očarljivega princa na belem konju, ki bi me osrečeval vsak dan, do konca svojih dni. Bila sem prikupna, zdrava, zabavna... Čemu sem zatorej bila sama?

Nekoč sem menila, da mi biološka ura že zelo glasno tik-taka, družbeni pritisk po poroki in družini pa se je večal iz dneva v dan, kakor da okolica ni zmogla sprejeti dejstva, da si tudi brez partnerja lahko ljubljen, srečen in najpomembneje… celota. Namesto tega pa sem veljala za nezmožno ljubiti, za nesrečno in nepopolno osebo.

Svojega moža sem spoznala pred štirimi leti, veliko let kasneje, kot so zame pričakovali in predvideli poroko in tisto »popolno« življenje. Tisti čas sva oba delala v neki firmi v oddaljeni Aziji. Jaz sem bila na Kitajskem, on v Južni Koreji.

Najino razmerje se je pričelo kot čudovito in pristno prijateljstvo. Po treh večerjah v Shanghaju in neskončnih telefonskih pogovorih, kjer se je tkala globoka in čutna povezanost, me je zaprosil. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Prišlo je kot strela z jasnega. Nepričakovano. Neresnično. Čudež, stkan iz čiste ljubezni.

Takrat sem imela 35 let in imela jasne poglede na pričakovanja v romantični zvezi. Želja mi je bila počutiti se ljubljeno, podprto, cenjeno in zaželjeno. Želela sem partnerja, ljubimca in prijatelja – ne, da mi zapolni praznino, kajti sama sem se že počutila, kot da sem celota (tudi brez druge osebe), temveč nekoga, s katerim lahko delim nove življenjske izkušnje, dogodivščine in zgradim trdne temelje na katerih lahko zgradiva nekaj magičnega.

Ko sva se poročila, so me ljudje iznenada znova pričeli spraševati, kakšne načrte imam glede nosečnosti in otrok. Nekateri so to vprašali na tako brezobziren način, brez da bi pomislili, da morda fizično ne morem imeti otrok ali pa morda, da si jih pravzaprav niti ne želim tako močno.

Materinstvo ni za vsakogar in vsako dekle in ženska ima pravico čutiti, kar čuti in pravico do svobodne izbire. Imeti otroka ni igra, ki se jo igramo, ko nam je dolgčas ali ko rabimo nekoga, da nam zapolni življenje. Je najtežja služba na svetu in nekaj, kar mora izhajati iz zavestne odločitve in želje po tem in ne nekaj, kar se mora narediti ali da se obkljuka še ena stvar na seznamu. Nekdo posvoji, drugi ne. Nekatere ženske so odlične tete, prijateljice ali mentorice. Obstaja veliko več načinov, kako izraziti svojo materinsko plat, biti nežen ali na uslugo, kot je porod ali posvojitev. Vse ženske smo lahko mame na svoj način.

Poznam ženske, katerim so svetovali, da naj spočne drugega otroka takoj po porodu prvega, kajti vloga ženske ni v tem, da je sebična in misli le nase. Za nekatere, del vloge »dobre matere« leži v tem, da svojim prvorojencem priskrbi bratca ali sestrico.

Zakaj toliko pritiska? V naših življenjih, kdo postavlja vsa ta pravila?

Nekdo mi je nedavno nazaj predlagal, da naj pohitim z otroci dokler sem še zadosti mlada za spočetje. »Kaj če boš ostala sama, ko se postaraš?«, so me vprašali. »Kdo bo skrbel zate, če zboliš?«.

Kaj sama menim o tem: nikoli ne bi imela otroka iz strahu. Ni njegovo poslanstvo in naloga, da zapolni življenja svojih staršev in da jih osrečuje iz dolžnosti, prav tako to NI partnerjeva zadolžitev. Otroci so prišli na ta svet z namenom živeti življenje po svojih tirih in ne z namenom zapolniti praznino, ki jo morebiti čutim(j)o starši. Stanje radosti je osebna odgovornost in zadolžitev, z ali brez otrok. Toda vsi ne menijo tako.

Toliko ljudi preživlja najlepša leta v ugajanju drugim in izpolnjevanju njihovim pričakovanjem in zahtevam. Srce se mi para. Nekdo ne upa slediti svojim sanjam zaradi krivde ali strahu. Ne bi želeli razočarati nikogar, še posebej bližnjih.

Resnica je ta, da v bistvu ne moremo razočarati nikogar. Ljudje razočarajo sami sebe s pričakovanji, ki si jih postavijo s tem, kdo naj bodo ali kaj naj počnejo. Ne želim si vsiljenih razmerij, takšnih iz napačnih vzrokov ali iz pritiska. Ne želim si, da bi nekdo delal nekaj, kar ga ne osrečuje ali celo sovraži, samo zato, ker se tako pričakuje ali so to sanje, ki jih je v bistvu sanjal nekdo drug.

Rene Descartes je imel prav, ko je trdil, da smo po naravi vsi »družbena bitja«. Ne glede na spol, raso, starost ali socialni položaj, vsi imamo človeško potrebo po tem, da smo slišani, videni, všečni, cenjeni in ljubljeni. Večina izmed nas mora pripadati določenim skupinam ali skupnostim podobno ali enako mislečih ljudi v želji po pripadnosti in sprejetosti. Nič ni narobe s tem. Težava nastopi tedaj, kadar sami zase več ne zmoremo zadovoljiti teh človeških potreb in pričnemo koristiti druge kot Vir naše sreče, instrument potrditve ali način, da se celo izognemo samim sebi.

To sem bila tudi jaz. Spomin mi uide na veliko situacij iz svojega življenja, ko sem počela stvari, ki jih resnično nisem želela početi, zaradi ugajanja drugim. Tako sem na primer preživela nedeljsko popoldne v kinu, a v resnici sem želela le ostati doma in se dobro spočiti.

Bila sem mojstrica v uganjanju drugim in po pravici, ne vedno zaradi želje, da bi jih osrečila. V resnici sem sem si želela le, da bi me imeli radi in me odobravali. Od njih sem pričakovala darove, ki jih sebi nisem dajala: ljubezen, čas, nego in pozornost.

Kot že rečeno, biti ljubljen je človeška potreba. A biti potreben po ljubezni je nekaj drugega. Kadar smo v harmoniji s samim seboj, ne potrebujemo drugih, da nas zapolnijo, ampak le iz potrebe po pripadanju, po povezanosti. In ni potrebe po sklepanju odločitev zgolj zaradi nuje po odobravanju. Mi smo zmožni storiti tisto, kar je prav za nas in samo za nas, ne glede na to, ali bodo drugi to odobrili ali ne. Vse je prav.

Smo skupek naših odločitev. Naredi tisto, kar sam meniš, da je najboljše zate. Nikomur nismo dolžni nobene razlage po tem, da opravičimo svoje vzgibe in dejanja. Čas, ki ga ne živimo zase, je izgubljeni čas. In ne bo se vrnil.

Preživimo ta življenja z ljudmi, ki iz nas potegnejo bisere, ki nas sprejemajo in podpirajo točno takšne, kot smo v resnici. Razmerja, v katerih se moramo pretvarjati, kjer se moramo naprezati, da ustrezamo, so toksična. Obdajmo se zatorej le z najboljšimi za nas. Hodimo svojo pot, pojmo lastno melodijo. Če se nam zdi, da nekaj »moramo« narediti, ker se to spodobi in je zaželeno, tega raje ne naredimo. Naše prave potrebe so tiste, ki štejejo. Naj nam nihče drug, razen nas samih, ne piše lastne zgodbe. V scenariju naših življenj smo mi glavni akterji in zaslužimo si, da smo zdravi, sijoči in srečni.

Svet ne potrebuje še enega ponaredka. Svet potrebuje tebe, v verziji, ki je resnična in iskrena.

sarafabiancoaching.com, Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri